Jedro

Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca.

Zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna vsakokratno mesečno plačo v višini 1.107,29 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po zapadlosti plač v izplačilo dalje do plačila, ter ostale prejemke, ki bi pripadali tožniku, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v znesku 952,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi predlogu za sodno razvezo, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo, na katero delovno mesto in pod katerimi pogoji mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo. Ni pojasnilo niti, na kakšen način naj tožena stranka tožnika vrne na delovno mesto blagajnik, če ni tega delovnega mesta pri toženi stranki, in kako naj tožena stranka sodeluje s tožnikom, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da sodelovanje z njim kot s predstavnikom delavcev ni mogoče. Podana je tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic. Vztraja, da so v obravnavani zadevi podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Glede subjektivnih okoliščin se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da razlogov, ki jih je tožena stranka očitala tožniku že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče uporabiti za utemeljitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem izpostavlja odločitev pritožbenega sodišča Pdp 571/2018. Ni sporno, da so ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko obstajala, saj iz pravnomočne sodbe izhaja, da tožnik ni bil izvoljen za generalnega sekretarja skladno s statutom. Zato bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Zaradi ravnanja tožnika je prišlo do popolnega porušenja zaupanja. Tožnik se je dlje časa lažno predstavljal, da ima pomembno funkcijo generalnega sekretarja sindikata in je na tej podlagi dlje časa izvajal aktivnosti ter pridobival zaupne podatke. Pristojni osebi delodajalca po pozivih ni posredoval dokumentacije. Nezaupanje v tožnika se je poglobilo zaradi njegovih nadaljnjih ravnanj, ki so vodila v sodne postopke. Pravnomočno je bilo odločeno, da so bile v letu 2014 pri toženi stranki izvedene volitve članov sveta delavcev tožene stranke nezakonite. V letu 2016 je tožnik ponovno organiziral nezakonite volitve. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi razveljavitve volitev tožnika za predsednika sindikata. V drugem sodnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do funkcijskega dodatka. Vsi sodni postopki potrjujejo, da tožena stranka tožniku ne more več zaupati. Tožnik ima izrazito negativen odnos do tožene stranke oziroma njenega direktorja, ne izkazuje spoštovanja, zavaja, med sodelavci blati zakonitega zastopnika in piše žaljive objave na oglasno desko pri toženi stranki. Uveljavljanje sodnega varstva ne opravičuje navajanja neutemeljenih očitkov, žalitev in nespoštljive ter neprimerne komunikacije. Glede objektivnih okoliščin navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka lahko pozove tožnika na delo na katerokoli ustrezno delovno mesto. Tožniku mora zagotoviti vrnitev na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto blagajnika v potniški blagajni. Pri toženi stranki ni potreb po zaposlitvi na tem delovnem mestu. Vsa delovna mesta so zasedena, v prihodnje pa se pričakuje tudi zmanjševanje števila zaposlenih. Tožena stranka zato tožniku objektivno ne more zagotoviti vrnitve nazaj na delo. Po sodni praksi je okoliščina, da delodajalec v času zaključka glavne obravnave nima prostega delovnega mesta, na katerega bi se delavec lahko vrnil, podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (Pdp 559/2018, VIII Ips 61/2014). Glede okoliščin na strani tožnika navaja, da pri odločitvi ni pomembno, da se tožnik po podani odpovedi ni zaposlil. Slednji ni z ničimer izkazal, da je aktivno iskal zaposlitev. Ugotovitev, kako pogosto je direktor v stiku z blagajnikom ni pomembna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom kot s predstavnikom sindikata ne more sodelovati. Medsebojni odnos je zaradi ugotovljenih ravnanj tožnika v celoti porušen. Tožena stranka vztraja pri svojih trditvah glede blatenja direktorja tožene stranke s strani tožnika. V potrditev svojih materialnopravnih stališč se sklicuje na sodno prakso (Pdp 472/2018, VIII Ips 274/2017, VIII Ips 234/2012). V pritožbi navaja še okoliščine, ki naj jih pritožbeno sodišče upošteva pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 3. Tožena stranka je sodišču 1. 4. 2019 posredovala dopolnitev pritožbe, ki pa je bila glede na to, da je sodbo prejela pooblaščena odvetniška pisarna 26. 2. 2019, podana po poteku pritožbenega roka. Zato vloge tožene stranke z naslovom dopolnitev pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. točka 365. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je ugodilo reintegracijskemu zahtevku oziroma zakaj ni ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka, če pritožnik zaradi svojih drugačnih (a zmotnih) materialnopravnih stališč meni, da v izpodbijani sodbi manjkajo ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožniku z izpodbijano odločitvijo tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo drugače, kot sicer odločajo sodišča v primerih, ki so predmetnemu v bistvenem podobni.

7. V obravnavani zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako odločilo le še o zahtevkih za reintegracijo in reparacijo. Zahtevkoma je ugodilo, ker je presodilo, da predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

8. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1 in ugodilo tožnikovemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo. Tožena stranka je sodno razvezo utemeljevala z okoliščinami, zaradi katerih je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Predlog je utemeljevala z izgubo zaupanja, ki izhaja iz njenega prepričanja, da je tožnik kršil delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja, kar se mu je očitalo v izredni odpovedi. Odločitev, da je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Tožnik s svojim ravnanjem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, kljub napaki v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja, ni kršil delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to ni več dopustna presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče sprejema navedene razloge sodišča prve stopnje, ki se pri tem pravilno sklicuje na judikat VIII Ips 305/2015. 10. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na stališče v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 571/2018, po katerem lahko sodišče pri odločanju o predlogu za sodno razvezo izjemoma presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec delavcu očital in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno namreč lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen, kar pa tu ni bilo ugotovljeno.

11. Za presojo utemeljenosti sodne razveze niso relevantne niti navedbe tožene stranke, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da so bile leta 2014 izvedene volitve članov sveta delavcev nezakonite, da je tožnik v letu 2016 ponovno organiziral nezakonite volitve, da je bila izdana sodba zaradi razveljavitve izvolitve tožnika za predsednika sindikata in da je bilo pravnomočno odločeno, da tožnik ni upravičen do funkcijskega dodatka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tudi kazenski postopek, ki je bil v teku zaradi istih dejanj, ki so se tožniku očitala v izredni odpovedi, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljnje sodelovanje med strankama, poleg tega se je ta končal, ker je tožilstvo zoper tožnika umaknilo obtožni predlog, tožena stranka pa postopka ni nadaljevala (kot subsidiarni tožilec).

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka predloga za sodno razvezo ne more utemeljevati s sklicevanjem na tožnikove navedbe in ravnanja v tem in drugih sporih. Uveljavljanje sodnega varstva praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca (VIII Ips 191/2017). To velja tudi za obravnavani primer, v katerem ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik svoje procesne pravice kakorkoli zlorabljal. 13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so trditve tožene stranke o tožnikovem blatenju direktorja tožene stranke in tožnikovem razdeljevanju pisanj, v katerih blati direktorja med zaposlene, splošne in tudi dokazno nepodprte. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje in se strinja s sodiščem prve stopnje, da na tej podlagi tožena stranka ne more utemeljiti izgube zaupanja v tožnika.

14. Tožena stranka je reintegraciji nasprotovala tudi zaradi zasedenosti delovnih mest in dejstva, da nima potreb po delu blagajnika v potniški blagajni. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da zasedenost delovnih mest (zlasti, ker je bila nova zaposlitev na tožnikovem delovnem mestu posledica nezakonite odpovedi) ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji in se pri tem pravilno sklicevalo na judikat pritožbenega sodišča Pdp 249/2018. Takšno stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v novejši zadevi VIII Ips 129/2018. Glede na navedeno se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno materialnopravno stališče in izpodbijane odločitve ne uspe omajati s sklicevanjem na zadevo Pdp 559/2018, v kateri je sodišče presodilo, da tožnikov interes za vrnitev nazaj na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.

15. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na sodbo VIII Ips 61/2014. Iz njene obrazložitve izhaja, da je Vrhovno sodišče v okviru odgovora na revizijske navedbe v zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami (kršitvijo s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, neupoštevanjem trditvenih podlag, kontradiktornosti, itd.) pojasnilo, da je s tem v zvezi neutemeljena revizija tožnice, ker je tožena stranka dovolj jasno navedla, da delovno razmerje oziroma nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, med drugim tudi zato, ker ni več prostega delovnega mesta in ni pogojev za kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja in v zvezi s tem ni napravilo materialnopravne presoje. Zato ta odločitev ne predstavlja podlage za sklepanje, da bi v vsakem primeru pomenilo, da delavca, za katerega delodajalec v času zaključka glavne obravnave nima prostega delovnega mesta, na katerega bi se lahko vrnil, tudi če je ugotovljeno, da ni storil očitanih kršitev, ni mogoče več reintegrirati.

16. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da bo tožena stranka, ki je uspešno podjetje z več kot 1000 zaposlenimi, lahko našla ustrezno delovno mesto za tožnika. Če pa ne bo imela potrebe po delu tožnika, bosta lahko stranki položaj urejali z upoštevanjem določb ZDR-1 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pojem reintegracije delavca pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da te nezakonite odločitve ni bilo (VIII Ips 256/2004, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 276/2008). Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni odločilo, na katero delovno mesto in pod katerimi pogoji mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, in da ni pojasnilo, na kakšen način naj tožena stranka tožnika vrne na delovno mesto blagajnik, če tega dela pri toženi stranki nima.

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da sama po sebi ne more biti odločilna okoliščina, da tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje. Tožnik ni storil očitanih kršitev. Še vedno ni zaposlen in si želi nadaljevati delovno razmerje. Pri presoji ni bistveno, ali je tožnik po odpovedi aktivno iskal zaposlitev, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi. Tožnik je svoje delo dobro opravljal. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da zanj ni problematičen odnos s tožnikom kot delavcem blagajnikom, ampak s tožnikom kot predstavnikom sindikata, kar je vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka se zavzema za to, da tožnika ni mogoče reintegrirati, ker z njim kot s predstavnikom sindikata ni mogoče sodelovati. Pritožbeno sodišče odgovarja, da reintegracija pomeni vrnitev nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi (in ne na mesto sindikalnega funkcionarja). Zato se do trditev o delovanju tožnika kot sindikalnega funkcionarja pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

19. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na odločbo Pdp 472/2018. V tej zadevi je sodišče pogodbo med strankama razvezalo, vendar pa je šlo za drugačno dejansko stanje kot v tej zadevi. V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnica ni imela primernega odnosa do dela ter da je svoje delovne naloge opravljala površno in nevestno. Do izgube zaupanja je prišlo v posledici tožničinega dela, v tožnikovem primeru pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno. Nadalje se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo VIII Ips 274/2017. V tej zadevi je sodišče pri tehtanju okoliščin na strani obeh strank dalo večjo težo okoliščinam na strani toženke. Upoštevalo je, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, da je bil projekt, na katerem je delala, zaključen, da na novem projektu ni bila izbrana, ter da je tožena stranka zapolnila vsa prosta delovna mesta v novem projektu. Upoštevalo je tudi, da se je tožnica zaposlila. Glede na navedene dejanske ugotovitve se obravnavana zadeva v bistvenem razlikuje od te zadeve.

20. Ob upoštevanju vsega navedenega je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Glede na to ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. 21. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).