Jedro

Dejstveni opis kaznivega dejanja obsega časovno obdobje, v katerem je obdolženka onemogočala stike, konkretizirana je tudi zlonamernost obdolženke, ki se izkazuje v tem, da je odklanjala komunikacijo in ni ustrezno pripravljala otrok na stike z očetom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženo A. A. zavrglo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zaključek izpodbijanega sklepa, da očitek zlonamernosti obdolženki v izreku obtožnega predloga ni konkretiziran do te mere, da bi omogočal pravno ovrednotenje obstoja očitanega kaznivega dejanja in ji omogočal uresničevanje pravice do učinkovite obrambe, nepravilen. Utemeljena je pritožbena navedba, da je izvršitveno ravnanje zlonamernega onemogočanja stikov v dejstvenem opisu zadosti konkretizirano, saj v zadostni meri kaže na odsotnost njenih dobrih namenov, vsebina izvršitvenega ravnanja pa bo predmet dokaznega postopka.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da v konkretnem opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, saj abstraktni pojem zlonamernosti ni opredeljen s konkretnimi ravnanji obdolženke. Sodišče prve stopnje utemeljuje tak zaključek z okoliščino, da v dejstvenem opisu ni pojasnjeno, v čem konkretno se kaže, da obdolženka za preprečevanje stikov med B. B. ter hčerkama C. C. in D. D. ni imela upravičenih razlogov. Sodišče druge stopnje takšno razlogovanje zavrača. Pritrditi je sicer razlogom izpodbijanega sklepa, da mora biti zlonamernost napolnjena s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo kako, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah naj bi obdolženka izvršila očitano ji kaznivo dejanje. Vendar pa sodišče druge stopnje zaključuje, da dejstveni opis predmetnega kaznivega dejanja, zgoraj izpostavljeno vsebuje. Navedba v opisu, da je obdolženka B. B. onemogočala stike z njunima hčerkama, ki so bili določeni s pravnomočno sodno odločbo, na način, da je odklanjala komunikacijo, da otrok ni ustrezno pripravljala na stike brez upravičenih razlogov in neupoštevaje, da so redni kontinuirani stiki hčerk z očetom pomembni za njun razvoj ter v njuno korist, tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovoljuje zaključek, da je takšna konkretizacija abstraktnega zakonskega znaka zlonamernosti zadosti konkretizirana. Dejstveni opis obsega časovno obdobje, v katerem je obdolženka onemogočala stike, konkretizirana je tudi zlonamernost obdolženke, ki se izkazuje v tem, da je odklanjala komunikacijo in ni ustrezno pripravljala otrok na stike z očetom. Izvršitvena oblika zlonamernosti je podana takrat, kadar storilec zlonamerno onemogoča uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Za izpolnitev zakonskega znaka zlonamernosti ne zadošča zgolj onemogočanje uresničitve odločbe, ampak mora biti onemogočanje zlonamerno. Zlonamernost je lahko usmerjena proti mladoletni osebi, ki ji storilec želi škoditi, ali pa proti osebi, ki ji je z odločbo zaupana mladoletna oseba v varstvo vzgojo oziroma so določeni stiki z njo. Pojem zlonamernosti predstavlja dejansko vprašanje, ki ga bo moralo sodišče razčistiti v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Sodna praksa razume zlonamernost ožje in se izčrpa že v prizadevanju, da se izvršljiva odločba ne uresniči (prim. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije 2019, str. 252). Navedba v dejstvenem opisu, da je obdolženka onemogočala stike na tak način, da je odklanjala komunikacijo z B. B., kljub temu, da ju navedena sodna odločba zavezuje k medsebojnemu dogovarjanju glede izvajanja stikov med njim in hčerama in da hčerk ni ustrezno pripravljala na stike, vse brez upravičenih razlogov, vsekakor zadosti konkretizaciji zakonskega znaka zlonamernosti. Odgovor na vprašanje, ali je obdolženka res ravnala zlonamerno pa bo sodišče prve stopnje dobilo po izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje bo tako moralo ugotoviti, ali je obdolženka z očitanimi ravnanji, navedenimi v dejstvenem opisu, zasledovala cilj, da se izvršljiva sodna odločba ne uresniči. 6. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.