Jedro

Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.

Izrek

I. Pritožba dolžnikov se zavrne in sklep v izpodbijani 1. točki izreka v delu, v katerem je ugovor zavrnjen, in v 2. točki izreka, potrdi.

II. Pritožbi upnika se ugodi, sklep v izpodbijani drugi alineji 1. točke izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Dolžnika krijeta sama svoje stroške postopka s svojo pritožbo, odločitev o stroških njunega odgovora na pritožbo upnika pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov ugodilo v delu: - ki presega samo višino glavnice 345.201,51 EUR, torej za znesek glavnice 4.703,37 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 do plačila, - za obračunane zamudne obresti v znesku 58.323,68 EUR, - za redne obresti v višini 4.489,15 EUR, in izvršbo v tem delu ustavilo, sklep o izvršbi I 184/2018 z dne 14. 9. 2018 v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je še, da dolžnika krijeta sama svoje stroške ugovornega postopka (2. točka izreka).

2. Dolžnika sta vložila pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del 1. točke izreka in zoper stroškovno odločitev v 2. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navajata, da upnikova terjatev ni zapadla in posledično ni izvršljiva, niti glede glavnice, niti glede obresti in stroškov, zato je predlog za izvršbo v celoti neutemeljen in ga je treba zavrniti. Upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom za terjatev, ki jo izterjuje. Ni izkazal odstopnega upravičenja v skladu z ZPotK-1, niti po izrecnem ugovoru dolžnikov, da zapadlost terjatve ni izkazana in da upnik ne razpolaga z izvršilnim naslovom. V odgovoru na ugovor je navedel le, da je zaradi neplačila odstopil od navedene kreditne pogodbe in da je zato terjatev dolžnikov v celoti zapadla dne 23. 6. 2015, ko je upnik dolžnikoma poslal izjavo o razdoru pogodbe. S tem v zvezi dolžnika opozarjata na ustaljeno sodno prakso, ki jo tudi citirata in po kateri mora sodišče v primeru sklenjene hipotekarne potrošnike kreditne pogodbe po uradni dolžnosti preveriti tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Sodišče je v postopku ugotovilo, da upnik poziva na plačilo skupaj z določitvijo 15 dnevnega dodatnega roka z dne 4. 6. 2016 skupaj z vročilnicami nikoli ni predložil. Dejstva v zvezi s terjatvijo mora podati upnik sam in jih sodišče ne sme ugotavljati samo, še zlasti potem, ko dolžnik ugovarja, da je upnikova terjatev nezapadla. Pomanjkanja upnikovih navedb sodišče ne more in ne sme samo odpraviti, saj v tem primeru velja domneva, da so dolžnikove navedbe resnične. Ker je sodišče samo nezakonito dopolnjevalo upnikove navedbe, je kršilo določbo 3. odst. 58. člena ZIZ. Oprlo se je na nezatrjevana dejstva v zvezi z nastankom odpoklicnega upravičenja, s čimer je kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Poleg razpravnega načela je sodišče kršilo tudi načelo kontradiktornosti in ustavno varovano pravico strank do nepristranskega sojenja iz 1. odstavka 23. člena Ustave (6. člen EKČP). Sodišče mora po sodni praksi po uradni dolžnosti ugotoviti tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, kar pa ne pomeni, da mora sodišče namesto upnika zatrjevati in dokazovati zapadlost njegove terjatve in dokazovati dokaze zanje, kar je storilo v obravnavni zadevi. Brez trditvene podlage in dokaznega predloga upnika je vpogledalo v Izjavo o razdoru z dne 23. 6. 2015 in Sporazum na zahtevo strank z dne 30. 6. 2015, ki se po izrecnih navedbah samega upnika skladno s 3. in 4. členom sporazuma šteje za neobstoječ. Samo je izpeljalo sklep, da podpis dolžnikov na neobstoječem sporazumu z dne 30. 6. 2015 predstavlja upošteven dokaz, da so bile izpolnjene vse predpostavke po 15. členu ZPotK-1 in 10. členu notarskega zapisa SV 1 za razdor pogodbe, dolžniku pa ni omogočilo izjave glede tega dejstva, čeprav je dolžnik izrecno ugovarjal, da upnikova terjatev ni zapadla in da upnik ni imel odstopnega upravičenja. Zato dolžnika v okviru svoje pravice do izjave v pritožbi pojasnjujeta, da je vse te listine enostransko sestavil upnik, da sama kot potrošnika nista bila v položaju, ko bi po vsebini lahko ugovarjala, saj jima je pretila izvršba, in ugovarjata, ker prej podrobneje nista mogla, ker v tej smeri ni bilo nič navedeno, da jima poziv ni bil vročen dne 4. 6. 2015 in jima ni bil dan 15 dnevni rok za izpolnitev. Nadalje se dolžnika ponovno sklicujeta nesklepčnost izvršilnega predloga, opozarjata na nelogičnost odločitve o zavrnitvi ugovora za glavnico 345.201,51 EUR, saj dolžnika ne moreta preveriti, ali je upnik glavnico pravilno obračunal skladno s 1. odst. 19. člena ZPotK-1, niti tega, ali je upnik plačila sploh upošteval, ker jima upnik nikdar ni predložil celovitega obračuna terjatve, ki bi vseboval tako obračun glavnice in plačil, kot tudi obračun obresti. V tem delu se sodišče tudi ni opredelilo do ugovora dolžnikov, da upnik nima podlage za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 1. 8. 2018 do plačila. Dolžnika dalje navajata, da je v konkretnem primeru upnik odstopil od kreditne pogodbe in je zato treba uporabiti pogodbena določila, ki urejajo posledice odstopa s strani upnika oziroma ustrezne zakonske določbe, če tega pogodba ne ureja. Pogodba je prenehala veljati, upniku ostane zahtevek na vračilo danega na podlagi 111. člena OZ, stranske pravice so ugasnile. Dolžnika se tudi ne strinjata, da je treba za zastaranje zadevne terjatve uporabiti 356. člen OZ oziroma desetletni zastaralni rok. Neutemeljena je tudi navedba sodišča, da za obresti, zapadle do 23. 6. 2015, velja 10 letni zastaralni rok. Nazadnje dolžnika poudarjata tudi, da je zadevna kreditna pogodba izrazito v škodo potrošnika in s tem nična. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnikov ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, upniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Pravočasno pritožbo je vložil tudi upnik, in sicer zoper drugo alinejo 1. točke izreka. Navaja, da mu po 5. členu kreditne pogodbe pripadajo tudi zamudne obresti po predpisani obrestni meri, če kreditojemalec zamudi z izpolnitvijo obveznosti po tej pogodbi in na dan zapadlosti ne plača anuitete, nadomestil in stroškov v dogovorjenem roku. V predlogu za izvršbo je upnik zahteval poplačilo zapadlih zamudnih obresti od glavnice v višini 58.323,68 EUR, torej v skladu s 5. členom kreditne pogodbe in brez poseganja v izvršilni naslov. Glede na to, da upnik priznava, da je osnova, od katere se zakonske zamudne obresti obračunajo 345.201,51 EUR, torej zmanjšana za 4.703,37 EUR, pa je očitno potrebno pripraviti nov obračun, ne pa, da zakonske zamudne obresti upniku ne pripadajo oziroma da jih upnica ni zahtevala. V predlogu za izvršbo je upnik jasno specificiral, da zahteva plačilo zapadlih obveznosti od dneva izdelave izpisa odprtih postavk, ni pa zahteval procesnih obresti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da 2. alinejo 1. točke sklepa razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, upnika pa pozove k ponovnemu izračunu zakonskih zamudnih obresti od zapadle glavnice v višini 345.201,51 EUR, to je za obdobje od 23. 6. 2015 do 1. 8. 2018. 4. Upnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo dolžnikov zavrne. Prav tako tudi dolžnika v odgovoru na pritožbo predlagata, da višje sodišče pritožbo upnika zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

**K pritožbi dolžnikov**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v obravnavni zadevi sodišče prve stopnje na predlog upnika zoper dolžnika 1. A. A. in 2. B. B. s sklepom o izvršbi z dne 14. 9. 2019 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa št. SV 1 Potrošniške hipotekarne pogodbe št. 1 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, zaradi izterjave denarne terjatve v skupni višini 412.717,71 EUR, in sicer: zneska 349.904,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 do plačila iz naslova glavnice, zneska 58.323,68 EUR iz naslova zapadlih zamudnih obresti, zneska 4.489,15 EUR iz naslova zapadlih rednih obresti in stroškov tega izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnika sta zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, v katerem sta uveljavljala, da upnikova terjatev ni zapadla oziroma da upnik zapadlosti terjatve ni dokazal skladno z 20. a členom ZIZ; da upnik nima izvršilnega naslova za izterjevano terjatev; da je predlog za izvršbo nesklepčen in da je upnikova terjatev v celoti nespecificirana po temelju in višini, posledično pa se dolžnika do nje ne moreta opredeliti; da je terjatev zastarala; da je upnikova terjatev po višini neobrazložena, upnikovega izračuna ni mogoče preveriti in upnik ni podal ustrezne trditvene podlage.

8. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugovoru delno ugodilo, in sicer glede glavnice, ki presega znesek 345.201,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 do plačila, glede obračunanih zamudnih obresti v znesku 58.323,68 EUR in glede rednih obresti v višini 4.489,15 EUR, v tem delu izvršbo ustavilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Iz razlogov sklepa izhaja, da sodišče ni sledilo ugovoru, da upnika za izterjavo zadevne terjatve nima izvršilnega naslova in v zvezi s tem niti ugovoru, da terjatev še ni zapadla. Glede tega se je sodišče sklicevalo na določilo 20. a člena ZIZ, in upoštevalo tudi, da mora upnik poleg pogojev iz navedene določbe, na katere izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, dokazati tudi nastanek odpoklicnega upravičenja skladno z Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK-1), ki je veljal v času sklenitve predmetne kreditne pogodbe. Kot je pojasnilo, mora torej upnik – dajalec kredita dokazati, da je potrošniku s pisnim obvestilom določil primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni, pogodbo pa lahko razdre samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti niti v dodatnem roku (15. člen ZPotK-1).

9. Za konkreten primer je sodišče ugotovilo, da je upnik s predloženo izjavo o razdoru z dne 23. 6. 2015 in podpisanimi vročilnicami dokazal, da je dolžnikoma vročil pisno izjavo o zapadlosti (tretji odstavek 20. a člena ZIZ), prav tako pa je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja v skladu s tedaj veljavnim ZPotK-1. S pisnim obvestilom z dne 4. 6. 2015 je namreč dolžnikoma določil primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, dolžnika pa nista plačala zapadlih obveznosti v dodatnem roku, saj je bil na njun predlog dne 30. 6. 2015 sklenjen sporazum, s katerim se je rok za plačilo dolga podaljšal. Sodišče je tudi ugotovilo, da dolžnika ne zanikata, da jima je bil z dopisom z dne 4. 6. 2015 dan dodatni 15-dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti, temveč zgolj navajata, da tega dejstva upnik izrecno niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Kot ugotavlja sodišče, pa dolžnika pri tem spregledata vsebino Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015 in s strani dolžnikov podpisanega Sporazuma z dne 30. 6. 2015, v katerem je poziv z dne 4. 6. 2015 izrecno omenjen. Sodišče je tako ugotovilo, da sta dolžnika poziv z dne 4. 6. 2015 nedvomno prejela, čeprav upnik poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnicami nikoli ni prejel. 10. Višje sodišče zgoraj povzetim razlogom prvostopenjskega sodišča pritrjuje. V odgovor na pritožbene navedbe pa še dodatno pojasnjuje, da je, kot je tudi že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obstoj izvršilnega naslova in s tem povezana zapadlost terjatve iz notarskega zapisa predpostavka za dovolitev izvršbe, na katero pazi sodišče tudi v ugovornem postopku že po uradni dolžnosti (prim. 2. in 3. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Eden od izvršilnih naslovov je namreč tudi neposredno izvršljiv notarski zapis (2. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ), notarski zapis pa je neposredno izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (20. a člen ZIZ). V obravnavani zadevi je tako prvostopenjsko sodišče pravilno že po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji iz 20. a člena ZIZ, torej tudi, ali je terjatev iz notarskega zapisa zapadla. Če mora sodišče na obstoj izvršilnega naslova oziroma na zapadlost terjatve iz notarskega zapisa paziti po uradni dolžnosti, pa je razumljivo, da ti predpostavki ugotavlja tudi mimo trditev strank oziroma na podlagi vsega razpoložljivega gradiva v spisu. Tako ne gre za kršitev razpravnega načela, niti določbe tretjega odstavka 58. člena ZIZ in načela nepristranskosti sojenja, kot neutemeljeno navaja pritožba. Po podatkih v spisu sta dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa prejela tako predlog za izvršbo s prilogami, kot tudi odgovor na ugovor s prilogami, na slednjega sta dolžnika odgovorila z vlogo z dne 8. 11. 2018. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je sodišče onemogočilo dolžnikoma pravico do izjave in kontradiktornost postopka.

11. Prav tako višje sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je upnik dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno. Pritožbeno sklicevanje na 3. in 4. člen Sporazuma, po katerem se sporazum šteje za neobstoječ, če dolžnika niti v dodatnem roku, določenem v sporazumu, ne izpolnita svoje obveznosti, ni utemeljeno. Tudi če se Sporazum zaradi neizpolnitve obveznosti šteje kot neobstoječ, to v ničemer ne spremeni dejstva, da sta dolžnika s svojima podpisoma potrdila, da ju je banka dne 4. 6. 2015 pozvala k plačilu zapadlih obveznosti. Dolžnika sta torej to dejstvo priznala in v postopku pred sodiščem prve stopnje niti nista trdila, da jima banka ne bi dala dodatnega roka za izpolnitev, temveč sta ugovarjala le, da upnik niti ni trdil in niti dokazal, da bi dolžnikoma poslal poziv z dne 4. 6. 2015. Slednje sicer drži, vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu po uradni dolžnosti na podlagi listin v spisu ugotovilo in obrazložilo, da je upnik dokazal, da je banka dolžnika s pozivom 4. 6. 2015 pozvala k plačilu obveznosti v dodatnem roku. Dolžnika, ki sta vse listine prejela že pred izdajo izpodbijanega sklepa, sta imela možnost to ugotovitev izpodbijati v pritožbi. To sta tudi storila, vendar pa ne uspeta ovreči pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da s strani dolžnikov podpisani Sporazum z dne 30. 6. 2015 dokazuje, da sta poziv banke z dne 4. 6. 2015 prejela, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Glede na navedeno je tudi po presoji višjega sodišča upnik dokazal obstoj pogojev po 20. a členu ZIZ in tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, posledično pa ni utemeljen ugovor nezapadlosti terjatve in neobstoja izvršilnega naslova.

12. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče ugovor napačno zavrnilo glede glavnice v znesku 345.201,51 EUR, saj dolžnika ne moreta preveriti, ali je upnik glavnico pravilno obračunal skladno s prvim odstavkom 19. člena ZPotK-1, niti tega, ali je upnik sploh upošteval njuna plačila, saj jima upnik nikoli ni predložil celovitega obračuna svoje terjatve, ki bi vseboval tako obračun glavnice in plačil, kot tudi obračun pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti. Prvi odstavek 19. člena ZPotK-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZPotK-1 se nanaša na zmanjšanje skupnih stroškov kredita v delu, ki ga sestavljajo obresti in stroški z preostalega obdobja trajanja pogodbe. Gre torej za zmanjšanje obresti in stroškov za obdobje od dneva predčasnega plačila kredita do dneva zapadlosti plačila po pogodbi. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi le za glavnico, ki izhaja iz izvršilnega naslova, v znesku 345.201,51 EUR, torej za čisto glavnico, ki ne zajema tudi obresti in stroškov. Pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 19. člena ZPotK-1 zato ni utemeljeno. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da ni mogoče preveriti, ali je upnik pri obračunu upošteval plačila dolžnikov. V postopku pred sodiščem prve stopnje dolžnika nista konkretno zatrjevala že opravljenih plačil (zneski in datumi), tega pa nista storila niti v pritožbi. Zgolj s povsem pavšalno navedbo, da ni mogoče preveriti, ali je upnik upošteval njuna plačila, pri čemer le – teh sploh določno ne opredelita, pa ne moreta uspeti. Glede obresti zamudnih obresti od glavnice od 1. 8. 2018 pa je sodišče ugovoru ugodilo, zato dolžnika ne moreta uspeti z argumentom, da se sodišče ni opredelilo do njunega ugovora, da upnik nima podlage za izterjavo teh obresti.

13. Nadalje je zmotno pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru upnik odstopil od kreditne pogodbe (prim. 103. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in da so zato prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank oziroma nastopile posledice po 111. členu OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni šlo za odstop od pogodbe, kljub temu, da je banka uporabila ta izraz, temveč za uresničitev odpoklicnega upravičenja skladno s 15. členom ZPotK-1. Če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov, lahko kreditodajalec kreditojemalcu poda t. i. izjavo o zapadlosti, s čimer predčasno zapadejo v plačilo vsi preostali še ne plačani obroki, pod pogojem, da pred tem kreditojemalcu da dodaten (najmanj 15 dnevni rok) za plačilo zapadlih obrokov. V obravnavani zadevi je banka uporabila opisano zakonsko možnost, posledično pa je predčasno zapadla v plačilo celotna obveznost po kreditni pogodbi. Ker torej banka ni odstopila od pogodbe po 104. in 105. členu OZ, niso prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank in ni nastala vrnitvena obveznost že danega (prvi in drugi odstavek 111. člena OZ), kot neutemeljeno izhaja pritožbe.

14. Višje sodišče kot pravilno sprejema tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da upnikova terjatev iz naslova glavnice še ni zastarala,1 saj terjatve iz notarskega zapisa po analogiji s 356. členom OZ zastarajo v desetletnem zastaralnem roku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tako stališče že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS,2 ki je pojasnilo, da notarski zapis res ni odločba in da notar tudi ni pristojni organ v smislu 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; sedaj prvi odstavek 356. člen OZ). Ima pa notarski zapis moč izvršilnega naslova in o predmetu poravnave mora biti dovoljena sklenitev poravnave (4. člen Zakona o notariatu - ZN), poleg tega je notariat javna služba in imajo notarji javna pooblastila. Ko je enkrat dano soglasje z neposredno izvršljivostjo, torej notarski zapis pridobi moč izvršilnega naslova ne glede na njegovo vsebino, morebitno ničnost pa lahko stranka uveljavlja v pravdnem postopku. Tudi po presoji višjega sodišča je zato za vprašanje zastaranja terjatve iz notarskega zapisa utemeljena analogna uporaba določbe prvega odstavka 356. člena OZ. Sicer pa mora notar po 23. členu ZN opraviti preizkus skladnosti notarskega zapisa s prisilnimi predpisi in moralo, če pogodba temu ne ustreza, notarskega zapisa ne sme sestaviti.

15. Nazadnje dolžnika ne moreta uspeti s pritožbenim sklicevanjem na ničnost notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena predmetna izvršba. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je neposredno izvršljiv notarski zapis izvršilni naslov, zato je izvršilno sodišče nanj vezano in se v vprašanje njegove morebitne ničnosti ne sme spuščati. Če pa je notarski zapis v pravdnem postopku izrečen za ničnega, je to pravno upoštevni razlog za ugovor v izvršilnem postopku (5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ oziroma razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti; prvi odstavek 76. člena ZIZ).

16. Odločitev o zavrnitvi ugovora v preostalem delu je tako pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka dolžnikov, saj je bil ugovor zavrnjen v pretežnem delu (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo dolžnikov zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka v delu, v katerem je ugovor zavrnjen, in v 2. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K pritožbi upnika**

17. Pritožba je utemeljena.

18. Upnik se pritožuje zoper drugo alinejo 1. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, izvršbo ustavilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo za obračunane zamudne obresti v znesku 58.323,68 EUR. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče (tudi) za te obresti ugovoru ugodilo, ker zaradi upnikove nezadostne strukturiranosti izterjevane terjatve in nejasnosti obračuna terjatve, ki presega iz izvršilnega naslova izhajajočo glavnico, ne more preizkusiti. S tem v zvezi je sodišče ugotovilo, da je upnik predložil izpisek odprtih postavk in knjigovodsko kartico terjatve, pri čemer se zneski rednih in zamudnih obresti v obeh dokumentih ne ujemajo. Iz knjigovodske kartice tudi ni jasno razvidno, za katero obdobje so bile obresti obračunane, kakšna je obrestna mera in od katerega zneska so se obresti obračunavale. Nadalje je sodišče ugotovilo, da iz obračuna ni jasno razvidno, ali je upnik napravil obračun terjatve skladno s prvim odstavkom 19. člena ZPotK-1, niti to, kateri datum je kot datum zapadlosti upnik pri obračunu upošteval. Iz navedenih razlogov je tako sodišče štelo kot utemeljen ugovor glede višine same terjatve oziroma ugovor, da dolžnika sploh ne moreta podati obrazloženega ugovora, saj nijasno, na kakšen način je upnik izračunal posamezne postavke.

19. Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru za obračunane zamudne obresti v znesku 58.323,68 EUR preuranjena. Kot utemeljeno opozarja upnik, je v 5. členu Kreditne pogodbe določeno, da če kreditojemalec zamudi z izpolnitvijo prevzetih obveznosti s to pogodbo in na dan zapadlosti ne plača anuitete, nadomestil in stroškov v dogovorjenem roku, je dolžan plačati banki za čas od dneva zamude do dneva plačila zamudne obresti po obrestni meri, določeni z Zakonom o predpisani obrestni meri, ki določa, da je predpisana obrestna mera zamudnih obrestivodilna obrestna mera Evropske centralne banke, povečana za 8 odstotnih točk, veljavnim v obdobju zamude plačil. Po izvršilnem naslovu je torej upnik v primeru zamude s plačilom glavnice, nadomestil in stroškov, od dolžnikov upravičen zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila. Sodišče prve stopnje upniku obračunanih zamudnih obresti ni priznalo, z utemeljitvijo, da upnikove terjatve oziroma obračuna ne more preizkusiti.

20. Tudi po presoji višjega sodišča okoliščina, da dela upnikove terjatve po višini ni mogoče zanesljivo preizkusiti, sama zase ne more biti razlog za ugoditev ugovoru, razveljavitev sklepa o izvršbi, zavrnitev izvršilnega predloga ter ustavitev izvršbe v tem delu. Pravilno je sicer izhodišče, da mora upnik dovolj jasno oziroma v zadostni meri specificirati in razčleniti svojo terjatev, ki je po višini drugačna od tiste, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Vendar če sodišče oceni, da upnik tega ni v zadostni meri storil, kot je štelo sodišče tudi v obravnavni zadevi, ta pomankljivost pa še ni bila odpravljena v fazi dovolitve izvršbe, ne sme nato iz tega razloga kar preprosto ugoditi ugovoru glede dela terjatve, ki je ne more preizkusiti. V takem primeru mora upnika tudi še v ugovorni fazi postopka v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da predlog za izvršbo ustrezno dopolni.3 Ker v obravnavni zadevi sodišče tega ni storilo, temveč je ugovoru glede dela terjatve, ki ga ni moglo preizkusiti, to je (tudi) glede obračunanih zamudnih obresti v znesku 58.323,68 EUR, ugodilo, je pritožba upnika utemeljena. Višje sodišče ji je zato ugodilo, sklep v izpodbijani drugi alineji 2. točke izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče upošteva zgoraj obrazloženo, pa tudi, da se upnik ni pritožil zoper ugoditev ugovoru za glavnico 4.703,37 EUR (prva alineja 1.točke izreka izpodbijanega sklepa) in je tako v tem delu izpodbijani sklep postal pravnomočen.

21. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnika sama krijeta stroške s svojo pritožbo. Odločitev o stroških dolžnikov za odgovor na pritožbo upnika se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje glede obresti ugovoru v celoti ugodilo. 2 Sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008. 3 Prim. tudi npr. VSL sklep I Ip 3660/2016 z dne 18. 1. 2017.