Jedro

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost kasnejše odpovedi, ki je bilo podano v sklepu o disciplinski odgovornosti (s katerim je tožena stranka tožniku izrekla denarno kazen zaradi predhodne kršitve delovnih obveznosti), zakonito, ker tožnik zoper ta sklep ni uveljavljal sodnega varstva. V sporu, v katerem je predmet presoje redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi moralo sodišče prve stopnje tudi podano opozorilo presoditi po vsebini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved tožene stranke z dne 31. 8. 2010, s katero je ta odpovedala pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tožnikom dne 1. 4. 2010 za delovno mesto voznik kombija in za dogovorjeno bruto plačo 852,00 EUR mesečno, iz krivdnega razloga, nezakonita in neveljavna (1. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da med tožnikom in toženo stranko obstoji delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 za delovno voznik kombija in za dogovorjeno bruto plačo 852,00 EUR mesečno in sicer neprekinjeno od 1. 4. 2010 do dneva izdaje sodbe (2. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se za obdobje od 1. 10. 2010 pa do izdaje sodbe tožniku prizna delovna doba in je dolžna tožena stranka tožnika prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti, obračunati plačo oziroma nadomestilo plače, ki pripada tožniku, v bruto višini 852,00 EUR za vsak posamezni koledarski mesec in od obračunane plače plačati predpisane davke, tožniku izplačati neto plačo oziroma nadomestilo neto plače v višini, ki jo določi sodišče (3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 15.336,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje sodbe do plačila (4. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (5. točka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 8. 2010 nezakonita in neveljavna (1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da med tožnikom in toženo stranko obstoji delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in sicer po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010 za delovno mesto voznik kombija (2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni za čas od 1. 10. 2010 pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje tožnika prijaviti v obvezno socialno zavarovanje, obračunati plačo oziroma nadomestilo plače, ki pripada tožniku v bruto višini 852,00 EUR za vsak posamezni koledarski mesec, tožniku izplačati neto plačo oziroma nadomestilo plače v višini, ki jo določi sodišče, tožnika vrniti nazaj na delo po delovnem razmerju iz 1. točke (3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da je prekršil navodilo delodajalca in s tem delodajalcu povzročil škodo, kar naj bi bilo podlago za krivdno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navodilo, ki naj bi ga tožnik domnevno kršil, je nalog delodajalca, naj v T. v Nemčiji naloženo blago dne 13. 6. 2010 ob 6:00 uri zjutraj dostavi naročniku v N.. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi tožena stranka tožniku takšno navodilo dala dne 12. 7. 2010 ob 9:00 uri z SMS sporočilom, ko je bil tožnik na poti iz S. proti T., ker naj bi naložil sporno pošiljko. Navedeno navodilo je nezakonito, je namreč v nasprotju s prisilno prepovedjo, da sme voznik v določenem časovnem obdobju voziti le določen čas, po minimalnem počitku, da se zagotovi tožnikova potrebna psihofizična sposobnost. Te zahteve je treba spoštovati zlasti takrat, kadar gre za poklicnega voznika vozila. Delodajalec, ki zaposluje voznike vozil, mora še posebej skrbno organizirati svoj delovni proces tako, da zagotovi dosledno spoštovanje tovrstni zahtev. Ta del procesnega gradiva tožnika je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Do tovrstnih navedb tožnika se sploh ni opredelilo, dokaza z izvedencem prometne stroke, kar je v namene dokazovanje vsega zgoraj navedenega predlagal tožnik, sodišče tudi ni izvedlo. Z navedenim je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravice tožnika do izjav v postopku in s tem pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Brez dvoma kršitev nezakonitega navodila delodajalca, ki je v nasprotju s kogentnimi predpisi in minimalnimi pravicami delavca, ni mogoče šteti za krivdni razlog v smislu 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, delavcu pa za kršitev takega navodila ni moč očitati kršitev 31., 32. in 35. člena ZDR. Ker je vprašanje, ali bi bilo sporno navodilo mogoče izvršiti po pravilih cestnoprometnih predpisov in upoštevajoč minimalne pravice delavca do počitka, v določenem delu tudi dejansko vprašanje, je podan tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po prepričanju tožnika je povsem irelevantno, ali je že sporno SMS sporočilo dne 12. 7. 2010 ob 9:58 uri mogoče resnično šteti za navodilo, da mora prav tožnik dne 13. 7. 2010 ob 6:00 uri pripeljati sporno blago v N.. Tožnik je namreč zatrjeval, da tega SMS sporočila ni razumel, da mora prav on peljati sporno pošiljko v N. in da je navodilo, da naj opraviti tudi ta prevoz, dobil šele zjutraj dne 13. 7. 2010 po telefonu. Tožena stranka je vedela, da bi tožnik lahko sporno pošiljko pripeljal v N. dne 13. 7. 2010 ob 6:00 uri le, če bo kršil prepoved vožnje nad 9 ur v 24-ih urah ter če po vrniti iz Nemčije ne bo zaužil minimalnega počitka. Irelevantno je tudi, četudi je tožnik opravil pot iz Š. ob 15:10 uri in v E. prispel že okoli 21:00 ure (vožnja Š. – E. je po potnem nalogu trajala 5 ur in 40 minut), to stvari ne bi ničesar spremenilo. Eventualno bi lahko v E. opravil razklad, več pa ne. Ob splošno znanem dejstvu, ki sta ga na zaslišanju potrdili obe pravdni stranki, to je, da v Nemčiji razkladi oziroma nakladi niso mogoči med 22:00 zvečer in 7:00 uro zvečer, tožnik ne bi mogel opraviti nobenega dodatnega razklada in naklada več in bi lahko z delom nadaljeval šele naslednjega dne zjutraj, kot tudi sicer je. Tožnik pa bi moral zaužiti minimalni počitek 11 ur, torej dne 12. 7. 2010 tudi sicer ni bil dolžan voziti naprej. S tem, ko je iz Š. dne 11. 7. 2010 odrinil ob 23:00 uri namesto ob 15:00 uri, ni prav nič vplival na dejstvo, da mu tožena stranka čas dela in vožnje od E. preko vmestnih postaj do Š. ni mogla naložiti še tega, da bi dne 13. 7. 2010 opravil še prevoz do N. ob 6:00 uri zjutraj. Tožnik bi kršil določbe ZVCP-1 in ne bi užil minimalnega počitka. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je po nalogu tožene stranke dne 11. 7. 2010 naročniku v E. in S. odpeljal dve pošiljki, za izpolnitev te naloge je moral prevoziti približno 700 km v eno smer. V kolikor bi upošteval navodila tožene stranke in odpeljal pošiljko v Nemčijo dne 11. 7. 2010 po nakladanju v Ljubljani ob 14:30 uri, bi v E. pripeljal že okoli 20:00 ure zvečer tega dne. Če bi upošteval navodilo tožene stranke, bi imel po opravljeni vožnji do E. dne 11. 7. 2010 zagotovljen zakonsko določen dnevni počitek v trajanju 11 ur. Tožnik je celotno pot 1369 km opravil samovoljno, v nasprotju z navodili tožene stranke v enem dnevu in s tem sam kršil določbe glede 11-urnega počitka, kot tudi predpise glede varne vožnje. Tožnik dne 12. 7. 2010 ni koristil 11-urnega dnevnega počitka. Tožnik je podobne kršitve storil že dne 24. 6. 2010, za kar mu je bil že izrečen disciplinski ukrep. Tožnik je pojasnil, da raje vozi ponoči, zato ker ponoči na cesti ni policajev in ker se njemu zdi vožnja ponoči varnejša. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika R.D., je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku za delovno mesto voznik kombija iz krivdnega razloga nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (primarni tožbeni zahtevek). V podrednem tožbenem zahtevku je tožnik zahteval, da je delovno razmerje trajalo za čas nezakonitosti od 1. 10. 2010 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter posledično reparacijske tožbene zahtevke. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZDR (predhodno pisno opozorilo delodajalca delavcu, da je izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če ponovno krši pogodbene in druge obveznosti). Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku omogočen tudi zagovor. Ob navedenem je štelo, da je sklep tožene stranke glede disciplinske kršitve, ko mu je tožena stranka izrekla pisni opomin z opozorilom, da tožnik ne bo ponavljal kršitev delovnih obveznosti z opozorilom, da mu bo v primeru ponovnega kršenja odpovedana pogodba iz krivdnih razlogov, dokončen in pravnomočen in ker tožnik zoper navedeni sklep ni uveljavljal varstva, se sodišče ni spuščalo v samo vsebino kršitve tožnika z dne 24. 6. 2010. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da je predstavljalo tožnikovo ravnanje s tem, ko ni pravočasno dostavil pošiljke v A. d.o.o. ob 10:30 dne 13. 7. 2010, kršitev iz 31., 32. in 35. člena ZDR ter da mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršilo tudi pravico tožnika do izjave v postopku in s tem pravico do enakega varstva pravic po določilih 22. členu Ustave. Sodišče ni obravnavalo relevantnega procesnega gradiva tožnika in ni navedlo razlogov, zakaj tega ni upoštevalo, pri čemer je sodišče posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo in ni razčiščevalo, ali so bila navodila delodajalca zakonita in ne v nasproti s kogentnimi predpisi in minimalnimi pravicami delavca, saj le v takšnem primeru bi bilo mogoče šteti, da je tožnik neutemeljeno kršil navodila delodajalca in bi mu bilo mogoče očitati kršitve iz 31., 32. in 35. člena ZDR. Navedeno je za zakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga bistveno.

Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno podal predlog za postavitev izvedenca prometne stroke, in šele po izvedbi tega dokaza bi lahko sodišče ugotovilo, ali bi tožnik lahko izpolnil navodila delodajalca pravočasno tako, da ne bi kršil kogentnih cestno-prometnih predpisov, zlasti po Zakonu o varnostni cestnega prometa in tudi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 s sprem. - ZDCOPMD), saj sme voznik v zaporednih 24-ih urah voziti največ devet ur (73. člen ZVCP-1). Tudi 155. člen ZDR ureja počitek med zaporednima delovnima dnevoma in določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, pa ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur. Navedenih stvari sodišče sodišče ni raziskovalo in se opredelilo do teh relevantnih pravnih in dejanskih vprašanj, pri čemer je tudi je zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca prometne stroke brez posebne utemeljitve. Sodišču ne bi bilo potrebno izvajati dokaza z izvedencem le v primeru, ko bi sicer štelo da je njegova postavitev potrebna in je bila tudi predlagana, stranka pa ne bi kljub sklepu sodišča vplačala finančnih sredstev za plačilo stroškov izvedenine.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti in se opredeliti, ali so bila napotila tožniku dana s strani tožene stranke takšna, da bi jih tožnik lahko izvršil, ne da bi kršil kogentne predpise s področja varnosti vožnje in delovnopravnih predpisov, pri tem pa bo moralo najprej sodišče raziskati tudi, ali bi tožnik lahko naložil robo v Nemčiji v času, ko je pogodbeni partner delal in nato v nadaljevanju pripeljal robo pravočasno do Novega mesta. Navedeno vprašanje je namreč bistvenega pomena za rešitev zadeve.

Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku podala tudi pravilno pisno opozorilo delodajalca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz 1. odstavka 83. člena ZDR, pri čemer je sodišče navedlo, da ni presojalo zakonitosti navedenega pisnega opozorila iz razloga, ker tožnik ni ugovarjal izrečenemu disciplinskemu ukrepu, ki ga je tožena stranka tožniku podala s sklepom z dne 16. 7. 2010 in ga spoznala odgovornega hujših kršitev delovnih obveznosti, s tem da je v nasprotju z navodili direktorja šele ob 14:22 uri zapustil državo in odpeljal pošiljko naročniku na Nizozemsko ter mu izrekla pisni opomin. V sklepu o disciplinski odgovornosti je tožena stranka izrecno navedla: „Namen disciplinske ukrepa je, da delavec ne bo ponavljal kršitev delovnih obveznosti in se ga hkrati z izrekom disciplinskega ukrepa opozarja, da mu bo v primeru ponovnega neizpolnjevanja delovnih obveznosti oziroma ponovne kršitve delovnih obveznosti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov.“. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinski postopek sta povsem ločena postopka, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s tem, ko je tožnika v disciplinskem postopku izrecno tudi pisno opozorila na neizpolnjevanje delovnih obveznosti in ga opozorila, da mu bo v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov izpolnila svoje obveznosti iz 1. odstavka 83. člena ZDR, ki sicer ureja postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca in določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. ZDR glede pisnega opozorila delavca ne predvideva posebnega postopka in zoper pisno opozorilo tudi ni mogoče posebno sodno varstvo, saj ne gre za posebno sankcijo, mora pa sodišče v okviru izpolnjevanja pogojev za podano zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga preveriti, ali je bilo pisno opozorilo delavca podano skladno z ZDR, seveda pa ob tem presoditi to glede na podano trditveno podlago stranke. Tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebo presojati pisnega opozorila iz razloga, ker je sklep dokončen in pravnomočen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.