Jedro

Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku (1. točka izreka) in mu določilo preizkusno obdobje štirih let in šest mesecev od izdaje sklepa, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 1. 10. 2020 (2. točka izreka).

2. Dolžnik se je zoper 2. točko izreka sklepa pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je določitev ustrezno krajšega preizkusnega obdobja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je o začetku postopka odpusta obveznosti odločilo na podlagi dolžnikovega predloga z dne 4. 2. 2016. V predlogu za odpust obveznosti mora dolžnik v skladu z določbo tretjega odstavka 398. člena ZFPPIPP opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena tega zakona in mu predložiti dokaze o obstoju teh okoliščin. Dolžnik je glede razlogov za insolventnost navedel, da je bil pred stečajem odvetnik, zaposlen v lastni odvetniški družbi, ki je v zadnjih letih poslovala z izgubo (sam je prejemal dve leti le minimalno plačo), ter da že od leta 2008 ni sposoben poravnavati svojih kreditnih obveznosti. Iz razlogov sklepa izhaja, da je glede na obseg in višino finančnih obveznosti (več kot 1 mio EUR) in premoženjsko stanje dolžnika, sodišče prve stopnje ocenilo, da je šlo pri zadolževanju dolžnika za tako ravnanje (dolžnik je pri ... 31. 12. 2008 najel in enkratno črpal kredit v višini 2.304.173,22 EUR), za katerega je dolžnik, ki je opravljal poklic odvetnika, moral predvideti tudi možne posledice, če kredita ne bo sposoben vrniti, kar se je dejansko tudi zgodilo. Zato razlogov dolžnika za nastop njegove insolventnosti pravilno ni upoštevalo kot okoliščine, ki bi narekovala skrajšanje preizkusnega obdobja. Pritožbene trditve, da dolžnik ni imel prav nobenih možnosti vplivati na višino kreditnih obveznosti, ker je imela banka diskrecijsko pravico razpolaganja z vrednostnimi papirji, ki so bili dani v zavarovanje kreditnih obveznosti, teh pa ni nikoli prodala, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Poleg tega so te trditve povsem nekonkretizirane, za njih pa pritožnik tudi ne ponudi nobenega dokaza, zato nimajo nobene teže. 5. Ni utemeljen niti očitek sodišču prve stopnje, da pri določitvi dolžine preizkusne dobe ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da dolžnik ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic tekom preizkusne dobe. Odvetnik je zasebnik (7. točka 7. člena ZFPPIPP), ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka (prvi odstavek 387. člena ZFPPIPP). Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic (389.a člen ZFPPIPP) in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.

6. Ker dolžnik ni uspel uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).