Jedro

Peti odst. 98. čl. ZPP se nanaša le na primer, ko odvetnik za stranko vloži vlogo, ki ji ne predloži pooblastila (v takšnem primeru pa sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže). V obravnavanem primeru torej ni šlo za vlogo, ampak za zastopanje na naroku.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru vzdržalo v 1. točki deloma v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 7.511,27 EUR za čas od 14.5.2006 do 29.12.2006 in na znesek 3.338,34 EUR za čas od 30.12.2006 dalje do plačila; v 3. točki vzdržalo izvršilni sklep v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 197,18 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2007 do plačila; 2.) v preostalem delu izvršilni sklep v 1. točki razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.503,75 EUR s pp; 3.) odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi je glede 2. in 3. točke izreka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Trdi, da je sodišče v nasprotju z določili ZPP toženi stranki omogočilo, da je pravdna dejanja zanjo opravljal pooblaščenec – odvetnik, kljub temu, da v trenutku opravljanja dejanj ni imel pooblastila in tega tudi ni izkazal. To izhaja iz zapisnika o poravnalnem naroku in o glavni obravnavi z dne 5.11.2009, kjer je razvidno, da pooblaščenec tožene stranke očitno ni imel pooblastila in ga je sodišče nezakonito pozvalo, da v dodatnem roku 8 dni predloži pooblastilo. S tem je sodišče kršilo 5. odst. 98. čl. ZPP. Sodišče je storilo tudi kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko tožeči stranki neutemeljeno ni dovolilo predložitve listinskega dokaza v zvezi s projektom. Najprej je na poravnalnem naroku tožečo stranko opozorilo, da v spis ni predložila ničesar drugega razen računa, ko pa je stranka želela dodaten rok samo za predložitev teh dokazov, ki so pomembni za zadevo, je ta predlog neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je zavrnilo tudi vse dokazne predloge po zaslišanju več prič (Ž.B., odv. J.K., dr. M.V., P.K., M.K. in predlagala izvedenca), je odločitev sodišča po predložitvi dodatnih dokazov v zvezi s projektom še toliko bolj neutemeljena. Tožeča stranka je namreč želela v spis predložiti še dodatne dokaze, še posebej izpisek odprtih postavk, potrjen s strani tožene stranke z dne 3.1.2007, kateri nesporno dokazuje vtoževano terjatev tožeče stranke do tožene stranke v celoti (2.400.000,00 SIT), pa te možnosti, kljub prvotnemu pozivu sodišča, nato pa po neutemeljeni zavrnitvi prošnje za kratek dodatni rok, ni mogla uresničiti. V zvezi z vsem navedenim je posledično sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Napačna je tudi obrazložitev, da tožeča stranka ni podala nobenih navedb, s katerimi bi utemeljila višino tožbenega zahtevka in da je tožba v tem delu nesklepčna. Podredno pa meni, da v kolikor je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu nesklepčna, bi jo moralo v tem delu zavreči ne pa zavrniti. Izpodbija tudi odločitev o stroških in meni, da bi sodišče moralo upoštevati načelo uspeha in v zvezi s tem odločiti, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške, oziroma glede na uspeh (58 % nasproti 42 %) vsaj večji del njenih stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena trditev v smeri, češ da je sodišče prve stopnje kršilo 5. odst. 98. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s tem da je toženi stranki omogočilo, da je pravdna dejanja zanjo opravljal pooblaščenec – odvetnik, ki ni imel pooblastila. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da odvetnik, ki je za toženo stranko pristopil na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ni bil pooblaščen za zastopanje te stranke, vendar pa je utemeljeno ravnalo skladno z 2. odst. 98. čl. ZPP in je utemeljeno dovolilo, da na naroku opravlja pravdna dejanja za stranko, hkrati pa mu je naložilo, da v 8 dneh predloži pooblastilo in izkaže odobritev za že opravljena pravdna dejanja (kar je bilo tudi storjeno). 5. odst. 98. čl. ZPP se nanaša le na primer, ko odvetnik za stranko vloži vlogo, ki ji ne predloži pooblastila (v takšnem primeru pa sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže). V obravnavanem primeru torej ni šlo za vlogo, ampak za zastopanje na naroku.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka se je sklicevala na to, da je 22.2.2006 toženi stranki podala ponudbo za pripravo mnenja (Strokovno mnenje k odgovorom na vprašalnik Ministrstva za okolje in prostor z dne 14.9.2005, za projekt 6H-2FO) za ceno 1.800.000,00 SIT skupaj z DDV (7.511,27 EUR) in da je tožena stranka to ponudbo sprejela. S tem je bila na podlagi 1. odst. 22. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) pogodba sklenjena (za ceno 1.800.000,00 SIT). Ker pa je tožeča stranka v tej pravdi vtoževala 600.000,00 SIT (2.503,76 EUR) več od pogodbeno določenega zneska, ima prav sodišče prve stopnje, da je tožba v tem delu nesklepčna in je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz razloga, ker da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dodelilo dodatnega roka za predložitev projekta ne bi bilo mogoče upoštevati že zato, ker tožeča stranka te kršitve ni uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo (1. odst. 286. b čl. ZPP). Izpisek odprtih postavk z dne 3.1.2007, ki naj bi dokazoval obstoj vtoževane terjatve do tožene stranke v celoti pa tožeča stranka kot dokaz omenja šele v pritožbi, zaradi česar gre, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, za pritožbeno novoto, ki je ni mogoče več upoštevati.

Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev o stroških postopka, temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP. Dejstvo je, da je tožeča stranka v pravdi uspela le deloma, sodišče pa ni dolžno v vsakem primeru matematično natančno izračunavati uspeha strank. V obravnavanem primeru je logično in življenjsko sprejemljivo utemeljilo, da je tožeča stranka uspela z nekaj več kot polovico zahtevka; da je bila tožena stranka v približno enakem deležu uspešna s svojimi ugovori; da v zvezi z nobenim od ugovorov oziroma navedb niso nastali posebni stroški; da sta bili obe stranki zastopani po odvetnikih in so jima zato nastali približno enaki stroški.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo v navedenem delu, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Trdi, da je odločitev napačna, ker je sodišče nepravilno upoštevalo dokazno breme. V konkretnem primeru tožena stranka ni bila dolžna dokazovati, da opravljeno delo ne ustreza dogovoru, ker ni tožeča stranka z ničemer izkazala, da bi spoštovala dogovor glede kvalitete izdelka. Tožeča stranka je predložila zgolj račun, h kateremu pa ni bila priložena nikakršna specifikacija, iz katere bi bila razvidna storitev tožeče stranke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni predložila svojega pisnega izdelka, ki ga je zaračunala. Zato ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka dokazovati pomanjkljivosti v pisnem izdelku, ki sodišču ni bil predložen kot dokaz o opravljeni dogovorjeni storitvi. Sicer pa že sam naziv izdelka: Strokovno mnenje k odgovorom na vprašalnik (!!??) … dokazuje trditve tožene stranke, da je izdelek s plačilom 1.000.000,00 SIT več kot preplačala. Ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka sploh plačati mnenje k odgovorom na vprašalnik, ko pa bi morala tožeča stranka po ponudbi z dne 20.2.2006 izdelati izvedeniško mnenje na odgovor vprašalnika, oziroma očitno (slovnično) pravilno: izvedeniško mnenje, ki bi služilo za sestavo odgovorov na vprašalnik Ministrstva za okolje in prostor. Na to je v zadostni meri opozorila tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka pa na to ni ustrezno reagirala.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji za toženo stranko sama izdelava mnenja s strani tožeče stranke ni bila sporna. Ker pa izdelano mnenje potrditvah tožene stranke ni bilo skladno s pogodbo, ima prav sodišče prve stopnje, da je šlo za napake pogodbe o delu, ki jih mora naročnik dela (tožena stranka) grajati (5. oddelek XI. poglavja OZ), pri čemer mora biti takšno grajanje konkretizirano, v obravnavanem primeru pa to ni bilo, saj je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, kakšen je bil dogovor o izdelku, kakšno je bilo dejansko opravljeno delo, katere napake je imelo in kako je tožena stranka zahtevala odpravo napak. Torej je bilo v obravnavanem primeru na toženi stranki dokazno breme o tem, da izdelek ni ustrezal njenemu pogodbenemu pričakovanju. Obveza za predložitev mnenja bi prišla vpoštev šele, če bi bilo sporno, ali je bilo mnenje sploh izdelano, v obravnavanem primeru pa to ni bilo sporno, oziroma v primeru, da bi tožena stranka konkretno grajala napake in bi bilo treba ugotavljati, ali zatrjevane napake v izdelanem mnenju dejansko obstajajo. Kolikor je trditve tožene stranke mogoče razumeti v smeri, da bi morala tožeča stranka izdelati nekaj drugega („izvedeniško mnenje, ki bi služilo za sestavo odgovorov na vprašalnik Ministrstva za okolje in prostor“), gre za novote, ki jih tožena stranka uveljavlja šele v pritožbi (1. odst. 337. čl. ZPP) in jih zato ni mogoče upoštevati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.