Jedro

Najprej je bil razrešen odvetnik C.C. zaradi razlogov na strani tožnika. Pri odvetniku A.A. pa je prišlo do prekinitve medsebojnega sodelovanja (konflikt z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi), zato je tožena stranka upravičeno sklepala, da učinkovito nadaljnje zastopanje tožnika ni več mogoče, za postavitev drugega odvetnika pa ni bilo pravne podlage, saj gre za že drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo št. Bpp 1573/2007 z dne 28. 11. 2011 določen tožniku za izvajanje brezplačne pravne pomoči, hkrati pa je odločila, da pravica tožnika do redne brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe št. Bpp 1573/2007 z dne 9. 1. 2009 preneha in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V obrazložitvi odločbe navaja, da je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tožniku odobril izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet v obsegu dveh ur pri odvetniku ter nadalje po presoji odvetnika, svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v zvezi z zadevo Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. D 425/2005 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka razen plačila sodnih taks. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B.B. Ker je navedeni odvetnik prenehal opravljati storitev brezplačne pravne pomoči, je bil razrešen in namesto njega določen odvetnik C.C. Z odločbo opr. št. Bpp 1573/2007 z dne 28. 11. 2011 je bil odvetnik C.C. razrešen in namesto njega določen odvetnik A.A. Razlogi za razrešitev so bili na strani tožnika - konflikt tožnika z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom. Tožnik je bil v odločbi seznanjen z določbo enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani prosilca, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Odvetnik A.A. je prosil za razrešitev, a je bila njegova prošnja najprej z odločbo opr. št. Bpp 1573/2007 z dne 22. 12. 2011 zavrnjena. Dne 2. 2. 2012 je tožena stranka prejela novo prošnjo odvetnika A.A. za razrešitev. Podrobno je opisal nudenje pravne pomoči tožniku. Imela sta dva sestanka, obravnavala sta dve povezani zadevi in po analizi in skupnem pregledu spisovne dokumentacije ugotovila, da med njima obstajajo pomembna razhajanja glede vsebinskih vprašanj. Tožnika je odvetnik opozoril na nestvarnost oziroma pretiranost nekaterih njegovih pričakovanj in zahtev v zvezi z zadevo, kar se je negativno odrazilo na njunem odnosu in se je medsebojno zaupanje omajalo do te mere, da je nadaljnje sodelovanje postalo nemogoče, nesmiselno in je praktično prenehalo. Odvetnik je napotnico vrnil, stroškov pa ni priglasil. Tožnik je bil pozvan, da se opredeli o navedbah odvetnika in je pojasnil, da se je res dvakrat sestal z odvetnikom, da pa odvetnikove navedbe glede drugega sestanka niso povsem točne. Odvetnik je prekinil sodelovanje, pri čemer je tožnik mnenja, da zato, ker je iz Kranja in bi verjetno njegovo pisanje odškodninskega zahtevka proti kranjskemu sodišču imelo neljube posledice, ki se jih je hotel odvetnik izogniti. Strinja se z razrešitvijo odvetnika in predlaga postavitev odvetnice Č.Č.

Tožena stranka ugotavlja, da je nesporno, da sta imela tožnik in odvetnik dva sestanka in da je med njima prišlo do pomembnih vsebinskih razhajanj. Ko je odvetnik tožniku predočil nestvarnost oziroma pretiranost njegovih pričakovanj in zahtev v zvezi z zadevo, je to vodilo k prekinitvi medsebojnega sodelovanja. Konflikt tožnika z odvetnikom oziroma nezaupanje oziroma subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi, v desetem odstavku 30. člena ZBPP pa je določeno, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Glede na navedeno je tožena stranka mnenja, da učinkovito nadaljnje zastopanje tožnika ni več mogoče. Iz navedenega razloga je tožena stranka postavljenega odvetnika razrešila, za postavitev drugega odvetnika pa ni pravne podlage, saj gre za že drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca in po določbi enajstega odstavka 30. člena ZBPP se šteje, da če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Ker odvetnik A.A. stroškov ni priglasil, ne pride v poštev ugotavljanje višine neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, ampak je tožena stranka odločila le, da tožniku pravica do brezplačne pravne pomoči preneha.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ker ni prava uka stranka, prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da se tožba pravilno popravi. Navedbe tožene stranke so netočne. Opozarja na to, da še dosedaj ni rešena zadeva dedovanja, čeprav mu je mati umrla že leta 2005. Ni kriv tožnik, da se je odvetnik A.A. izločil iz primera, ampak je krivo nedopustno ravnanje odvetnika A.A. v tej zadevi. Pogovore med tožnikom ter odvetnikoma A.A. in D.D. lahko dokaže z audio posnetki pogovorov med njimi. Tudi za zamenjavo odvetnika D.D. ni kriv tožnik, ampak odvetnik, ki tožnika ni zastopal korektno. Po sedmih letih čakanja na vložitev tožbe tožnik nima odvetnika, ki bi ga zastopal v zadevi. Prosi tudi za oprostitev plačila stroškov postopka. Smiselno predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka je posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je kot stranko z interesom v postopek pritegnilo tudi odvetnika A.A., ki pa na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

ZBPP v desetem odstavku 30. člena določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postavi drugega. Nadalje je v enajstem odstavku citiranega člena določeno, da če pristojni organ za brezplačno pravno pomoč razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili podani pogoji za razrešitev odvetnika A.A. ter pogoji za ugotovitev, da se šteje, da tožniku brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil najprej razrešen odvetnik C.C. in namesto njega določen odvetnik A.A. iz Kranja zaradi razlogov na strani tožnika, pri odvetniku A.A. pa je prišlo do prekinitve medsebojnega sodelovanja, konflikt z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom pa nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi, zato je tožena stranka upravičeno sklepala, da učinkovito nadaljnje zastopanje tožnika ni več mogoče, za postavitev drugega odvetnika pa ni bilo pravne podlage, saj gre za že drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca.

Tožnik v tožbi med drugim opozarja na to, da postopek, na katerega se nanaša brezplačna pravna pomoč, traja že zelo dolgo časa, vendar je po oceni sodišča ta tožbena navedba nerelevantna za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke, kjer je bistvenega pomena to, ali so bili podani pogoji za razrešitev odvetnika in za ugotovitev, da se šteje, da brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je bilo ravnanje odvetnika A.A. nedopustno, s čimer smiselno navaja, da razlogi za razrešitev niso bili na strani tožnika, ampak odvetnika. Vendar pa je ta tožbena navedba nekonkretizirana, saj ta trditev ni obrazložena. Glede tožbene navedbe, da odvetnik D.D. po tožnikovem mnenju tožnika ni zastopal pravilno, pa sodišče ugotavlja, da se ta tožbena navedba ne nanaša na ta upravni spor oziroma na izpodbijano odločbo, temveč na drugo zadevo brezplačne pravne pomoči. Sama prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu pa je stvar posebnega postopka in je bilo o tej prošnji tudi že odločeno z odločbo št. Bpp 74/2012-2 z dne 28. 5. 2012. S to odločbo je bila tožnikova prošnja zavrnjena.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.