Jedro

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode, ter pojasniti, zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

Izrek

I.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se delno ugodi tako, da se izvršitev 2. ter 4. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za naravne vire in prostor, Gradbene in geodetske inšpekcije Območna enota Novo mesto št. 06122-256/2024-10 (39277) z dne 5.4.2024, deloma spremenjene z odločbo Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 0611-97/2024-2560-8 z dne 4.9.2024, odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

II.V preostalem se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

III.Odločitev o stroških postopka z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naložil, da:

-da morata inšpekcijska zavezanca takoj po vročitvi odločbe prenehati z uporabo in ustaviti gradnjo starejšega objekta, tlorisne velikosti cca 16 m x 8 m, ki po višini obsega pritličje in podstrešje, zaključenega z dvokapno streho na zemljišču pare. št. ... k.o. ..., številka stavbe 136, saj objekt ne izpolnjuje bistvene zahteve po GZ-1-mehanski odpornosti in stabilnosti, tako dvoetažni objekt, zaključen z dvokapno streho, neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi ter promet na asfaltni cesti (1. točka izreka);

-da morata inšpekcijska zavezanca na svoje stroške do 30.9.2024 na zemljišču pare. št. ... k.o. ... odstraniti starejši objekt (2. točka izreka).

-v točki 3 izreka so izrečene za nedovoljen objekt prepovedi in sicer prepoved izvedbe komunalnih priključkov, promet z objektom oz. zemljiščem, na katerem je objekt, uporaba objekta ali opravljanje drugih gospodarskih ali drugih dejavnosti, sklenitev pravnih poslov v zvezi z nedovoljenim objektom, razen kreditnih poslov in prepoved določitve hišne številke,

-v točki 4 izreka je odločeno za primer, da zavezanca ne izvršita odrejene obveznosti, da se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti s prisilitvijo ali po drugih osebah, in

-v točki 5. izreka je odločeno, da se starejši objekt označi s tablo.

Odločeno je, da pritožba ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da objekt, hiša, naveden v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi ter promet na asfaltni cesti. Prvostopenjski organ je izvedel inšpekcijski pregled dne 20.2.2024 in ugotovil, da gre za nevzdrževan objekt. Na JV vogalu hiše, ki je od roba asfalta oddaljen cca. 1 m, so vidne konstrukcijske razpoke, ki potekajo po celotni višini. Z objekta odpada omet, strešniki, zaradi slabega stanja strehe v objekt zateka voda. Ob regionalni cesti je zaradi slabega stanja objekta postavljena opozorilna prometna signalizacija. Tožnika sta bila o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda obveščena z obvestilom, na osnovi katerega sta posredovala izjavi. Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz posredovanih izjav ni razvidno, da bi tožnika imela pripombe na ugotovljeno stanje starejšega objekta, ki predstavlja nevarnost za okolico. V postopku je upoštevano, da je objekt zgrajen na oddaljenosti cca. 0.4 m od roba cestišča. Ne glede na to, da je bilo ugotovljeno stanje starejšega objekta lahko povzročeno z deli ob rekonstrukciji državne ceste (kar izjavljata tožnika v izjavi o ugotovljenem stanju objekta), sta lastnika objekta, torej tožnika, dolžna objekt vzdrževati v takem stanju, da le ta ne predstavlja nevarnosti za okolico. V kolikor je bilo ugotovljeno stanje starejšega objekta na dan 20.2.2024 povzročeno z deli ob rekonstrukciji ceste, lahko tožnika sprožita pravdni postopek na sodišču zoper udeležence pri rekonstrukciji ceste. Gradbeni inšpektor v svojih postopkih ne ugotavlja, kdo je oziroma kaj je povzročilo tako stanje objekta, kot je bilo ugotovljeno na pregledu dne 20.2.2024, temveč samo dejansko stanje objekta. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na na 22. tč. prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona ( Ur. L,- RS št. 199/2021 - v nadaljevanju GZ-1), ki določa, da je objekt nevaren, če ne izpolnjuje bistvenih zahtev in neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte. Glede obravnavanega objekta je bilo ugotovljeno, da starejši zidan objekt ne izpolnjuje bistvene lastnosti - mehanska odpornost in stabilnost in predstavlja neposredno nevarnost za mimoidoče in promet po regionalni in lokalni cesti.

3.Drugostopenjski organ je deloma spremenil prvostopenjsko odločbo v 1. in 3. točki izreka, v preostalem pa zavrnil tožničino pritožbo. V 1. tč. Izreka je tako drugostopenjski organ določil zgolj prepoved uporabe objekta, odpravil pa prepoved gradnje, ker je objekt starejši in torej že zgrajen. V 3. točki izreka je drugostopenjski organ odpravil prepoved dodelitve hišne številke, ker ima objekt že hišno številko (kot starejši objekt). Drugostopenjski organ je sprejel ugotovitve prvostopenjskega organa, da obravnavan objekt v naravi predstavlja starejši objekt, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev iz 3. člena GZ-1 glede mehanske odpornosti in stabilnosti in predstavlja neposredno nevarnost za mimoidoče in promet po regionalni in lokalni cesti. Drugostopenjski organ je zavrnil poročilo sodnega izvedenca za gradbeno stroko C. C., univ. dipl. inž., ki sta ga v pritožbenem postopku vložila tožnika. Po mnenju drugostopenjskega organa gre na nedovoljeno pritožbeno novoto, ker je bilo navedeno mnenje predloženo po izteku roka, določenega z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) za vložitev pritožbe.

4.Tožnika se z navedeno odločitvijo toženke ne strinjata in sta zoper spremenjeno odločbo vložila tožbo, v kateri sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5.Hkrati s tožbo sta vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlagata, naj zadrži izvršitev izpodbijane prvostopenjske odločbe v zvezi z drugostopenjsko odločbo. V predlogu navajata, da je izrečeni ukrep za odstranitev domnevno nevarnega objekta nesorazmeren in da se skladnost objekta lahko doseže z drugimi, milejšimi ukrepi, kar izhaja iz poročila izvedenca C. C. Rok za izvršitev odločbe namreč poteče 30.9.2024 oz. je potekel že znotraj roka za vložitev tožbe. Navajata, da sta v 4. točki izreka v izpodbijani odločbi, tožnika opozorjena na posledice neizpolnitve obveznosti. Začel se bo postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo.

6.Tožnika predlagata, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne sodbe v predmetnem upravnem sporu, saj bo tožnikoma z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda oziroma celo nepopravljiva škoda. Izpodbijana dokončna odločba bi bila nedvomno izvršena še pred odločitvijo sodišča glede zakonitosti izpodbijanega dokončnega upravnega akta, vzpostavitev prejšnjega stanja pa v primeru ugoditve tožbi ne bi bila več mogoča. Če bo izpodbijana odločba izvršena, bo stanovanjska hiša tožnikov, ki je predmet spora, porušena, kar pomeni da je predmetni sodni postopek nesmiseln. V primeru, da bo odločba izvršena namreč vrnitev v prejšnje stanje ne bo možna. Tožnika bi namreč v takem primeru ostala brez stanovanjske hiše, izgubila bi svoj dom, svoj osebni prostor. Tožnika imata sicer prijavljeno drugje stalno prebivališče, vendar gre za hišo, ki ima čustveno in ekonomsko vrednost. Če ne bi bilo sporne rekonstrukcije ceste, bi tožnika hišo že obnovila. Enako bi to storila, če ne bi bila v teku pogajanja z občino glede odkupa. Navajata še, da je vrednost parcele s hišo je bistveno večja od le vrednosti parcele brez hiše.

7.Tožnikoma z odločitvijo prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, iz katere izhaja, da morata gradnjo stanovanjske hiše ustaviti in stanovanjsko hišo odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje, nastaja nepopravljiva škoda - izguba nekdanjega doma. Glede vsebinske presoje utemeljenosti predmetnega predloga, se tožnika v celoti sicer sklicujeta na predhodne navedbe v sami tožbi. Navajata, da toženki ne bo nastala nikakršna škoda, če se izvršitev izpodbijane odločbe odloži - odločba je lahko še vedno izvršena po koncu sodnega postopka, v primeru da bi bil uspeh te pravde za tožnika negativen, stanovanjska hiša namreč v istem obsegu stoji že približno 100 let (je letnik 1930). Prav tako ne bi bila v ničemer prizadeta javna korist. Nevarno mesto je bilo namreč zavarovano.

8.Glede na navedeno v predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta menita, da so torej podani pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 za odložitev izvršitve izpodbijanih odločb. Menita, da lahko sodišče iz vseh predhodno navedenih razlogov izvršitev izpodbijanih odločb odloži.

---

Zveza

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženki, ki nanj ni odgovorila, prav tako še ni dostavila upravnega spisa v tej zadevi. Sodišče je svojo odločitev tako oprlo na listine, ki so bile priložene tožbi in predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta, torej i)odločba prvostopenjskega organa toženke, ii)odločba drugostopenjskega organa toženke, iii) Poročilo izvedenca gradbene stroke C. C. z dne 12.6.2024 in iv) Poročilo o oceni tržne vrednosti objekta, ki je predmet izreka izpodbijane odločbe.

10.Zahteva za izdajo začasne odredbe je delno utemeljena.

11.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

12.Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti torej izpolnjen za vsako izdajo začasne odredbe, je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta.

13.Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za tako škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z začasno ureditvijo stanja (npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 38/2017 in I Up 214/2019). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode, ter pojasniti, zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

14.V novejši sodni praksi Vrhovno sodišče opozarja, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Iz te sodne sodne prakse izhaja, da je težko popravljivo škodo mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo pri uresničevanju bistvenih vidikov njegovega življenja in dela. Za težko popravljivo posledico v smislu zakona tako gre, če bi zaradi izvršitve izpodbijanega akta prišlo do posega v tožnikovo premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje, ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo. Tudi po novejši sodni praksi pa je tožnik dolžan nastanek težko popravljive škode konkretizirati.

15.Težko popravljivo škodo tožnika utemeljujeta z navedbami, da bi odstranitev objekta pred pravnomočnim končanjem upravnega spora predstavljala neučinkovito sodno varstvo v primeru, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, ker bi bil objekt že odstranjen oz. porušen in vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila mogoča, pri čemer dodatno utemeljujeta, tudi z mnenjem strokovnjaka gradbene stroke (ki je lahko v drugih sodnih postopkih imenovan za sodnega izvedenca gradbene stroke, v obravnavani zadevi ga sodišče ni postavilo za izvedenca), da se lahko skladnost objekta v pomenu 22. tč. prvega odstavka 3. člena ZG-1, zagotovi z milejšimi ukrepi in ne z odstranitvijo objekta. Dodatno težko popravljivo škodo utemeljujeta z dejstvom, da bi jima nastala neposredna materialna škoda zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine oz. parcele, ker na njej ne bo več objekta. Tožnika sta tožbi predložila tudi kopijo poročila o oceni tržne vrednosti popolnih lastninskih pravic na nepremičninah - stavbi oz. spornem objektu, kjer je ta vrednost ocenjena na 56.030,00 EUR, seveda dokler objekt stoji. Teh trditev tožnikov o nastanku težko nadomestljive škode toženka ne prereka, ker ni podala odgovora na zahtevo sodišča, da poda odgovor na predlog za zadržanje izvršbe izpodbijane odločbe, zato jih sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku1, šteje za priznana in posledično resnična. Sodišče tako na njihovi podlagi sodi, da bi odstranitev stanovanjskega objekta pred sodno presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa za tožnico pomenila težko popravljivo škodo. Sodišče je pri tej presoji, to je obstoja težko popravljive škode, zlasti upoštevalo, da gre za stanovanjski objekt, ki sicer ni v uporabi, vendar predstavlja za tožnike znatno materialno vrednost, najmanj v višini ocenjene vrednosti. Sodišče tudi sprejema navedbe tožnikov, da pravno varstvo zoper izpodbijani upravni akt ne bi bilo več učinkovito, če pride do porušenja spornega objekta pred pravnomočnim koncem upravnega spora in posledično vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila mogoča oz. smiselna, kot tudi, da se lahko skladnost objekta z zahtevami ZG-1 in s tem odstranitev obstoja nevarnosti objekta zagotovi z milejšimi ukrepi in ne s samo odstranitvijo. Toženka, tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ, sta sicer v izpodbijanem upravnem aktu navedla, da naj ne bi bilo možno zagotoviti skladnosti objekta (tj. odstranitev nevarnosti) z ukrepi iz prvega odstavka 97. člena ZG-1, torej z vzdrževanjem objekta ali manjšo rekonstrukcijo, pri čemer sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta niso razvidna dejstva, ki bi utemeljevala takšen zaključek in bi jih sodišče lahko uporabilo pri odločanju o zadržanju izpodbijanega upravnega akta. Predpis, ki podrobneje ureja vrsto in vsebino vzdrževalnih del na objektu in del, ki predstavljajo manjšo rekonstrukcijo, je sicer Uredba o razvrščanju objektov, (Uradni list RS, št. 96/22), Priloga 2 in Priloga 3. Na drugi strani sta tožnika tožbi priložila strokovno mnenje C. C., ki sta ga pred tem predložila tudi v upravnem postopku na drugi stopnji in ga drugostopenjski organ ni upošteval z navedbo, da je bilo predloženo po poteku pritožbenega roka. Sodišče predloženo mnenje šteje kot izjavo strokovnjaka gradbene stroke o pravno upoštevnih dejstvih, ki jo je ta podal v interesu tožnikov in predloženega mnenja ne šteje kot mnenja izvedenca, ker ga sodišče ni imenovalo za izvedenca v tem postopku. Sodišče šteje, da mora upravni organ upoštevati dejstva, ki utemeljujejo pravilno uporabo materialnih predpisov, če so podana pred dokončnostjo upravne odločbe. V obravnavani zadevi sta tožnika utemeljevala, z navedenim strokovnim mnenjem, možnost uporabe milejšega ukrepa iz prvega odstavka 97. člena ZG-1 in posledično, da ni potreben ukrep odstranitve objekta na podlagi 2. odstavka 97. člena ZG-1, ki določa, da se odstranitev odredi zgolj, kadar niso mogoči milejši ukrepi i)zavarovanja in (ii) vzdrževanja objekta ali iii) manjše rekonstrukcije. Strokovno mnenje, ki sta ga v postopku predložila tožnika, izrecno navaja (tč. 3, str. 3 navedenega mnenja), da je možno obravnavano kmečko stavbo (sporni objekt) v celoti obnoviti in rekonstruirati skladno z GZ-1, pri čemer bi se sama stavba obravnavala kot manj zahteven objekt, ker bi se obnovila v obstoječih gabaritih in z obstoječo komunalno infrastrukturo. Mnenje navede tudi vsebino rekonstrukcije v navedenih skupaj sedmih ukrepih (tč. 3, str. 3 in 4 navedenega mnenja), s čimer bi se vzpostavilo stanje, ki bi v celoti ustrezalo bistvenim zahtevam po GZ-1. Strokovnjak konkretno predlaga naslednja dela za zagotovite skladnosti spornega objekta, s tem, da bi se: podbetoniralo obstoječe kamnite pasovne temelje, z iniciranjem učvrstilo jedro nosilnega sistema stavbe, ki se sestoji iz zidanih kamnitih zidov in vogalnimi jeklenimi zategami, izvedlo novo leseno medetažno in strešno konstrukcijo na isti višinski lokaciji kot je obstoječa z vsemi izolacijskimi materiali, prekrilo strešno konstrukcijo z novo lažjo kritino in kleparskimi izdelki, izvedlo novi fasadni ovoj s predpisano izolacijsko učinkovitostjo, zamenjalo obstoječe stavbno pohištvo z novim, izvedlo novo elektro in vodovodno instalacijo.

16.Sodišče na podlagi vpogleda Uredbe o razvrščanju objektov, Priloga 2 in Priloga 3 meni, da dela, ki jih predlaga strokovnjak gradbene stroke v strokovnem mnenju za odstranitev nevarnosti, ne odstopajo od del, ki so kot primer manjše rekonstrukcije in vzdrževanja, navedena v Prilogi 2 in 3 Uredbe o razvrščanju objektov in torej lahko predstavljajo manjšo rekonstrukcijo in/ali vzdrževalna dela na spornem objektu, ki lahko zagotovijo skladnost spornega objekta z zahtevami ZG-1.

17.Tožnika sta tudi v tožbi izrecno navedla, da je bilo nevarno mesto (str. 13 tožbe) oz. objekt, že zavarovano, čemur toženka, kot navedeno, ni oporekala. Navedena dejstva (tudi v tč. 15 zgoraj) oz. tožbene trditve tožnikov so ostala v celoti neprerekana s strani toženke, zato jih sodišče šteje za nesporne. V primeru odstranitve objekta pred pravnomočnim dokončanjem upravnega spora bi postalo zemljišče, ki je sedaj zazidano stavbno zemljišče, nezazidano in s tem tudi po oceni sodišča manj vredno, zato je že po naravi stvari razumljivo tudi iz tega razloga, da bo z odstranitvijo objekta nastala škoda, ki je težko popravljiva.

18.Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 pri odločanju o predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ustaljena upravno sodna praksa 2 zahteva, da so tožena stranka in druge stranke upravnega spora dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. V obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala prizadetosti javnega interesa, niti ni navajala, da bi ugoditev predlogu za zadržanje izpodbijanega upravnega akta nasprotovala javnemu interesu. Sodišče sicer meni, da je odstranitev nevarnega objekta vsekakor lahko v javnem interesu, vendar je bilo v obravnavani zadevi soočeno z mnenjem strokovnjaka gradbene stroke, v katerem je ta izrecno navedel, da se lahko nevarnost objekta odpravi v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZG-1 in torej odstranitev objekta posledično ni potrebna. Teh ugotovitev strokovnjaka gradbene stroke, ki so bile podane tudi kot tožbene navedbe, tožena stranka, kot že predhodno navedeno, ni prerekala in jih je sodišče v postopku izdaje začasne odredbe štelo za izkazana. Sodišče ocenjuje, da je javni interes v obravnavani zadevi varovan tudi s tem, da sodišče ni zadržalo izvršitve 3. točke izreka izpodbijanega upravnega akta (prvostopenjska odločba je bila v tem delu spremenjena z drugostopenjsko odločbo), v kateri so prepovedana določena ravnanja tožnikov v zvezi z objektom (med drugim tako ni možen promet z objektom in sklenitev pravnih poslov v zvezi z objektom), kot tudi, da ostane v veljavi obveznost označbe objekta s tablo (5. točka izreka prvostopenjske odločbe). Delno zadržanje izpodbijanega upravnega akta tudi ne preprečuje toženki, da z morebitnimi inšpekcijskimi ukrepi naloži ukrepe iz prvega odstavka 97. člena ZG-1, s katerimi se lahko zagotovi skladnost objekta z zahtevami ZG-1 brez odstranitve objekta, lahko tudi na način, kot ga je v svojem poročilu navedel strokovnjak gradbene stroke, ki sta ga najela tožnika.

19.Sodišče tako zaključuje, da so pogoji za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 izpolnjeni.

20.Ker tožnika izdajo začasne odredbe utemeljujeta le v zvezi z odstranitvijo objekta in nadaljnjim postopkom izvršbe v primeru neizpolnitve odrejenega ukrepa (2. in 3. točka izreka izpodbijanega upravnega akta), sodišče izdaja začasno odredbo v tem obsegu, in sicer, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe v delu, s katerim se tožnici nalaga odstranitev objekta do 30.9.2024 (2. točka izreka prvostopenjske odločbe) pa tudi odložitev izvršitve postopka izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo ( 4. točka izreka prvostopenjske odločbe). V preostalem, v odsotnosti ustreznih navedb v tožbi in predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega upravnega akta, tožnika nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za izdajo začasne odredbe. Sodišče je tako zadržalo izvršitev 2. in 4. točke izreka prvostopenjske odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V preostalem delu je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj (kot rečeno) tožnika v preostalem delu ne navajata razlogov za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta.

21.Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

-------------------------------

1ZUS-1 v 22. členu določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.

2Npr. Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 109/2022 z dne 8.6.2022

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.