Jedro

Zoper sklep, ki ga izda sodišče v postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru, se lahko po prvem odstavku 67. člena ZDZdr pritožijo: oseba, ki je bila sprejeta na zdravljenje, njen odvetnik in zakoniti zastopnik, najbližja oseba in psihiatrična bolnišnica, v kateri je bila oseba zadržana. A. A. je oče pridržane osebe, vendar ne sodi v krog oseb, ki se lahko pritožijo zoper obravnavani sklep.

Izrek

I. Pritožba odvetnika pridržane osebe N. N. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba A. A. se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se N. N. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Psihiatrični kliniki v Ljubljani za čas enega meseca, najdlje do 18. 12. 2016. 2. Proti sklepu se pritožuje odvetnik pridržane osebe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga spremembo ali pa razveljavitev sklepa. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni utemeljilo in obrazložilo, katera naj bi bila tista konkretna ravnanja pritožnice, na podlagi katerih naj bi bil izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožnica s svojimi ravnanji nikoli ni ogrožala svojega življenja ali življenja drugih, tudi ni huje ogrožala svojega zdravja ali zdravja drugih, niti ni povzročila hude premoženjske škode sebi ali drugim. Nevarnosti, ki naj bi izhajale iz njene sfere, so zgolj abstraktne, kar po ustaljeni sodni praksi sodišč ne zadošča. Pritožnica je prepričana, da bi se njeno zdravstveno stanje precej izboljšalo, v kolikor bi bilo prisilno zadržanje odpravljeno. Prav tako prvostopenjsko sodišče ne utemelji in ne obrazloži, zakaj je nujno potrebno zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pritožnice in zakaj ni mogoče cilja doseči z milejšim ukrepom. Zdravljenje izven oddelka pod posebnim nadzorom bi bilo za pritožnico manj stresno in bi takšen način zdravljenja v bistveno manjši meri posegal v njeno svobodo.

3. Proti sklepu se pritožuje tudi oče pridržane osebe A. A. Navaja, da se ne strinja s telefonskim kontaktiranjem, ker s tem nima možnosti prepričanja v verodostojnost klicujočih oseb.

4. Pritožba odvetnika pridržane osebe ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in v celoti ugotovilo ter utemeljilo obstoj vseh predpostavk, ki jih za sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih določa Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/2008, 46/2015-odl. US, v nadaljevanju ZDZdr). Ker gre za poseg v pomembne ustavne pravice, morajo biti za prisilno zadržanje na zdravljenju izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke pri N. N. ugotovilo obstoj duševne bolezni in sicer v obliki hudega psihotičnega poslabšanja paranoidne shizofrenije, ki se kaže z nanašalnimi in preganjalnimi blodnjami in slušnimi halucinacijami, poleg tega so prisotne tudi halucinacije telesnega občutka z blodnjavo razlago, kar je vse vzrok njenega psihopatološkega ravnanja. S tem je izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nadalje je ugotovilo, da sta pri pridržani osebi presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni, kar vse se prepleta s prestrašenostjo zaradi občutkov ogroženosti, v takšnem stanju hude čustvene vznemirjenosti in hudo motene sposobnosti obvladovanja nekontroliranih izbruhov oziroma nihanj razpoloženja, pa bi lahko ogrožala ne le samo sebe, temveč tudi okolico. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da je zdravljenje pod posebnim nadzorom nujno potrebno, saj bi v nasprotnem primeru, ker svojega ravnanja nima v oblasti, N. N. s svojim ravnanjem ogrožala ne le sebe, temveč tudi svojce. Trditve pritožbe, da so v obrazložitvi sodbe opisana patološka ravnanja udeleženke zgolj posledica želje, da se vrne v domače okolje, nimajo podlage v ugotovitvah izvedenke psihiatrične stroke. S tem je izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljilo in obrazložilo tudi zadnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči, na primer z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Ta pogoj utemeljujejo strokovne ugotovitve izvedenke, da je udeleženka nekritična do svoje bolezni in s tem posledično do jemanja zdravil (sama je prenehala jemati zdravila, tudi pod nadzorom jih odklanja in je zato potrebovala zdravljenje v obliki injekcij). Po mnenju izvedenke druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, ker pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Pritožbeni trditvi, da bi enako učinkovito zdravljenje bilo možno izvajati tudi izven oddelka pod posebnim nadzorom, zato ni možno slediti. Izrečeni (skrajni) ukrep je zato potreben in utemeljen.

8. Ker pritožba odvetnika zadržane osebe ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP in 30. členom ZDZdr), saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožba A. A. ni dovoljena.

10. Zoper sklep, ki ga izda sodišče v postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru, se lahko po prvem odstavku 67. člena ZDZdr pritožijo: oseba, ki je bila sprejeta na zdravljenje, njen odvetnik in zakoniti zastopnik, najbližja oseba in psihiatrična bolnišnica, v kateri je bila oseba zadržana. A. A. je oče pridržane osebe, vendar ne sodi v krog oseb, ki se lahko pritožijo zoper obravnavani sklep. Po 10. točki 2. člena ZDZdr je najbližja oseba posameznik, ki ga določi oseba, to pa je po podatkih spisa B. B. Ker je pritožbo vložil A. A., ki ni imel te pravice, je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker vsebinsko obravnavanje takšne pritožbe ni dopustno, jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).