Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo v zvezi z delom, in torej nasprotna pritožbena zavzemanja toženca, da je do te prišlo v tožnikovem prostem času, niso utemeljena. To dokazuje več naveznih okoliščin in te nedvoumno dokazujejo pasivno legitimacijo toženca. Ni odločilno, da in zakaj se je delo opravljalo na soboto, ki je bila sicer pri delodajalcu prost dan (in ne na petek, ki je bil odrejen kot prost dan), niti da so se tega dne pripravljala drva, kar ne sodi v delokrog toženca oziroma med tožnikove redne delovne obveznosti, in da so bile prisotne tudi osebe, ki pri tožencu niso bile zaposlene. Bistveno tudi ni, ali je bil tožnik za svoje delo plačan, in ali je imel oblečeno delovno opremo, niti, da A. A. v podjetju toženca ni zaposlen, da se je delo opravljalo na njegovih zasebnih zemljiščih, in da se drva potem niso prodajala. Odločilno je, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da se je delo pri tožencu opravljalo tudi kakšno soboto, da je delo v gozdu tožniku odredil A. A. in da je bilo izkazano, da ima ta v podjetju toženca številne pristojnosti (upravne, v zvezi z inšpekcijo, zaposlovanjem, itd.).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 920,26 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec tožniku dolžan plačati odškodnino v višini 6.178,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.011,81 EUR od 29. 9. 2020 dalje, od zneska 166,28 EUR pa od 16. 10. 2021 dalje (točka I izreka). Višji zahtevek do zneska 12.542,66 EUR je zavrnilo (točka II izreka) in tožencu v plačilo naložilo še stroške postopka v znesku 1.012,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Odločilo je še, da je toženec zavezanec za plačilo ene polovice odmerjene sodne takse (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, III in IV izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj so tozadevni razlogi pavšalni, nejasni oziroma jih ni, prav tako je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku navodil za delo v rednem času ni dajal A. A., niti ta ni bil tožnikov dejanski šef. Pri delu v soboto 25. 4. 2020 je šlo za opravljanje dela v prostem času in ne v okviru delovnega razmerja. Na to kaže več okoliščin (delo na soboto, itd.), kljub tem pa je sodišče brez podlage v dokaznem postopku nepravilno zaključilo nasprotno, in sicer da je imelo tožnikovo delo v gozdu dovolj naveznih okoliščin in je ugovor pasivne legitimacije zavrnilo. V dokaznem postopku ni bilo potrjeno, da je moral tožnik v rednem delovnem času ubogati navodila A. A., niti, da bi ta odrejal delo. Iz izpovedi toženca, A. A. in B. B. izhaja ravno nasprotno. Poleg tega tudi ni logično, da bi bili delavci v petek prosti zaradi pomanjkanja dela, nato pa bi delali na soboto, sicer dela prost dan, saj bi delo opravili v petek. Obrazložitev sodišča, da naj bi medsebojna pomoč toženca in njegovega brata v podjetju ter na kmetiji zadostovala za vzpostavitev navezne okoliščine, da je do nesreče prišlo v zvezi z delom, je povsem pavšalna, vzpostavitev povezave pa prenagla, v nasprotju z dokaznim postopkom in nepravilna. Občasna prisotnost A. A. v delavnici ne dokazuje, da je ta pristojen za odrejanje dela, niti da se kakršnokoli delo zanj v prostem času šteje za delovno obveznost. Delodajalec za delo delavcev v prostem času ne odgovarja. Zato tudi ni važno, če bi tistega dne svoje delavce prosil za pomoč, niti če bi se A. A. štel kot šef v podjetju. Odgovornosti za poškodbo tožnika tudi ne moreta vzpostaviti obračun in izplačilo nadomestila v času bolniškega staleža, saj sta bila posledica nepravilnega razumevanja obrazca, poleg tega delodajalec vedno lahko ravna v korist delavca. Ugotovitev sodišča, da naj bi šel posekan les za plačilo regresa tožniku, pa je brez podlage v navedbah strank. Nepojasnjena in brez razlogov je odločitev sodišča, da je tožnik s svojim ravnanjem k škodi prispeval le 20 %, saj se je sam izpostavil nevarnosti in ravnal nepazljivo, v nasprotju s predhodnimi opozorili prisotnih, poleg tega je s spravilom drv imel predhodne izkušnje. Njegov prispevek je najmanj 70 %. Sodbe se glede krivdne odgovornosti toženca, ki ji sodišče nameni zgolj en stavek, ne da preizkusiti, tudi sicer pa ta ni podana, saj je šlo za delo v prostem času, dela, ki jih je tožnik tega dne opravljal, pa ne spadajo v njegovo redno delovno obveznost, in je zato tozadevna odločitev sodišča napačna. Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina za strah glede na podobne primere v sodni praksi prekomerna. Ker je izvedenec potrdil, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, tožnik do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni upravičen. Sodišče je zmotno odmerilo tudi stroške postopka. Nepravilno mu ni priznalo stroškov za sedmo obravnavo in potnih stroškov pooblaščenca toženca, niti ni pojasnilo, zakaj ti ne bi bili potrebni. Poleg tega se ni opredelilo, zakaj nekaterih stroškov ni priznalo, in torej o tem delu zahtevka ni odločilo, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa v plačilo naloži stroške postopka, podredno pa predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet presoje v tem sporu je utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 25. 4. 2020, in za katero je toženec kot bistveno ugovarjal, da je tožniku nastala v prostem času, brez njegove odgovornosti, oziroma v bistveno v manjšem obsegu kot je bil zatrjevan. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi vseh okoliščin nezgode in obsega škode tožnikovemu zahtevku deloma ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 25. 3. 2018 do druge polovice leta 2020 zaposlen pri tožencu. V tem delovnem razmerju je opravljal dela žaganja, razreza hlodovine in mizarska dela, izjemoma - dvakrat do trikrat v času trajanja delovnega razmerja, pa tudi dela v gozdu. Toženec je zaradi odpovedi naročil in posledičnega manjka dela delavcema (tožniku in B. B.) v četrtek odredil, da je v petek prost dan. Še istega dne zvečer ju je nato klical toženčev brat, A. A., ki ni zaposlen pri tožencu, in jima odredil delo v gozdu na soboto dne 25. 4. 2020. Tega dne sta bila nato pri tem delu poleg njiju prisotna tudi toženec in sin A. A., ki prav tako ni zaposlen pri tožencu. Delo v gozdu je tega dne razporejal A. A. kot lastnik gozda. Po malici je tako tožencu in svojemu sinu naročil, naj gresta na prikolico preložiti drobna drva tako, da bo prostor tudi za debelejša, ki jih je na prikolico potrebno nalagati v dvoje ali troje. Tožniku in B. B. pa je odredil zlaganje drv na eni strani prikolice, sam pa je na drugo stran prikolice šel žagat hlode. Kljub takim navodilom pa je tožnik, namesto da bi počakal, da se na prikolici sprosti prostor za večje kose, sam pričel z njihovim nalaganjem, pri tem izgubil ravnotežje in stopil v delovno območje motorne žage ter se porezal. 8. Toženec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s pasivno legitimacijo toženca pavšalni, nejasni oziroma da jih ni. Nasprotno namreč izhaja iz obširne, celovite in jasne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (tč. od 5 do 13 obrazložitve sodbe), v kateri je to ustrezno, logično in zadostno pojasnilo, zakaj je presodilo, da je toženec pasivno legitimiran (navezne okoliščine). Enako velja tudi za navedbe, da je nepojasnjena odločitev sodišča prve stopnje glede soprispevka tožnika k nezgodi v višini 20 %, ki jo je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo v točki 14 obrazložitve sodbe in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

9. Po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 13/21 in nasl.) je toženec kot delodajalec tožniku kot delavcu dolžan povrniti škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava.

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je do nezgode dne 25. 4. 2020 prišlo v zvezi z delom, in torej nasprotna pritožbena zavzemanja toženca, da je do te prišlo v tožnikovem prostem času, niso utemeljena. To, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, dokazuje več naveznih okoliščin, opisanih predvsem v 13. točki obrazložitve sodbe1, in te, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nedvoumno dokazujejo pasivno legitimacijo toženca, okoliščine, ki naj bi dokazovale nasprotno, pa pritožba izpostavlja neutemeljeno. Ni namreč odločilno, da in zakaj se je delo opravljalo na soboto, ki je bila sicer pri delodajalcu prost dan2 (in ne na petek, ki je bil odrejen kot prost dan), niti d so se tega dne pripravljala drva, kar ne sodi v delokrog toženca3 oziroma med tožnikove redne delovne obveznosti, in da so bile prisotne tudi osebe, ki pri tožencu niso bile zaposlene. Bistveno tudi ni, ali je bil tožnik za svoje delo plačan, in ali je imel oblečeno delovno opremo, niti, da A. A. v podjetju toženca ni zaposlen, da se je delo opravljalo na njegovih zasebnih zemljiščih, in da se drva potem niso prodajala. Odločilno je, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da se je delo pri tožencu opravljalo tudi kakšno soboto4, da je delo v gozdu dne 25. 4. 2020 tožniku odredil A. A. in da je bilo izkazano, da ima ta v podjetju toženca številne pristojnosti (upravne, v zvezi z inšpekcijo, zaposlovanjem, itd.). Slednje še posebej dokazuje dejstvo, da je A. A. s tožnikom urejal njegovo zaposlitev, in njegovo ravnanje oziroma vloga v inšpekcijskem postopku glede škodnega dogodka, kot izhaja iz zapisnika z dne 13. 5. 2020 in o kateri je pred sodiščem prve stopnje izpovedoval tudi sam inšpektor, kateremu se je A. A. predstavil kot tisti, ki vodi zadevo, in za katerega je tudi sam inšpektor dobil vtis, da vodi podjetje, ker mu je ta to tudi rekel (ni pa mu povedal, da bi šlo za nezgodo v prostem času). Zato je tožnik njegovo navodilo utemeljeno razumel kot navodilo za delo v smislu 34. člena ZDR-1 in ne kot prošnjo za pomoč pri delu v prostem času. Upoštevaje tudi vsebino prijave nezgode pri delu, ki jo je izpolnil in podpisal toženec, v kateri je sam izrecno napisal, da delavec (tožnik) ni ubogal navodil delodajalca, in s tem dejansko priznal, da je šlo pri delu tožnika v soboto 25. 4. 2020 za delo po navodilih delodajalca, kot tudi ostale navezne okoliščine, je torej delo tožnika tega dne nedvomno predstavljalo delovno obveznost in ne pomoč A. A. v prostem času, kot zmotno navaja pritožba.

11. Upoštevaje navedeno tako pritožba neutemeljeno izpostavlja, da dejstvo, da tožniku navodil za delo v delavnici ni dajal A. A., dokazujejo v pritožbi izpostavljene izpovedi toženca5, A. A. in B. B.6. Tudi sicer sta se izpovedi toženca in A. A. izkazali kot neresnični. Kdo je delo odrejal B. B., ki mu je sodišče prve stopnje sicer verjelo, pa, upoštevaje ostale ugotovitve, ni odločilno. Glede na točko 13 obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje okoliščine, da si brata med seboj pomagata (to je navajal toženec sam), ni upoštevalo kot navezne okoliščine, da je do nesreče prišlo v zvezi z delom, kot zmotno navaja pritožba, temveč je ta predstavljala izhodišče za ugotavljanje, ali gre ravnanje A. A. res razumeti zgolj kot pomoč. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je tozadevna obrazložitev sodišča prve stopnje pavšalna, kot tudi, da je takšna vzpostavitev povezave prenagla, v nasprotju z dokaznim postopkom in zato nepravilna. Ker je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, ugotovilo, da je A. A. v podjetju toženca delal bistveno več, kot bil le kdaj prisoten v delavnici, kot nepravilno navaja pritožba, toženec tudi neutemeljeno oporeka, da ni bil pristojen za odrejanje dela.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je brez podlage v trditvah ugotovitev, da naj bi šel posekan les za plačilo regresa. Tožnik je namreč trdil, da je že v letu 2018 dobil drva namesto regresa. Zato taka ugotovitev sodišča prve stopnje, kot tudi ugotovitev, da je bilo to predvideno tudi za leto 2020, ne pomenita kršitve 7. člena ZPP, kot to zmotno navaja pritožba, poleg tega pa je to zgolj ena izmed več naveznih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi in na osnovi katerih je presodilo, da je bilo delo tožnika dne 25. 4. 2020 delovna obveznost. To pa velja tudi za izplačilo 100 % nadomestila bolniškega staleža, ki naj bi bilo po navedbah toženca le posledica zmotnega razumevanja obrazca Poškodba pri delu, pri čemer pa tega ne potrjuje niti njegova vsebina in je zato tudi tozadevni pritožbeni ugovor neutemeljen.

13. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je nepojasnjena in brez odločilnih razlogov odločitev sodišča prve stopnje o prispevku tožnika k škodi le v višini 20 %, in da to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Iz točke 14 obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje glede soprispevka upoštevalo, da tožniku ni bilo naročeno, naj gre nakladat težja drva na drugo stran prikolice, in da je A. A. tam žagal drva, preden je tja prišel tožnik, zaradi česar je presodilo, da se je s tem, ko je brez navodil pričel nakladati težja drva v območju delovanja motorne žage, zavestno izpostavil nevarnosti poškodbe, saj je drva nakladal v premajhni razdalji od motorne žage. Sodišče prve stopnje je torej pri tej svoji odločitvi upoštevalo bistvene tozadevne pritožbene argumente toženca in prav na tej osnovi odločilo o soprispevku tožnika k nezgodi v višini 20 %. Upoštevaje vse navedeno pa je taka odločitev, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilna. V deležu tožnikovega prispevka se namreč pravilno odraža tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec objektivno odgovoren, česar pritožba ne izpodbija, na drugi strani pa teža neskrbnosti opisanega tožnikovega ravnanja. Ker je poleg tega toženec tožnika pri delu blizu motorne žage gotovo opazil, in ker tožnik za dela, ki jih je opravljal, ni bil strokovno usposobljen, je odgovornost toženca pravilno ovrednotena višje od tožnikove. Pomen neskrbnosti njegovega ravnanja je v primerjavi z ravnanjem in objektivno odgovornostjo toženca torej pravilno ovrednoten v 20 % prispevku k nastali škodi.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da se sodbe zaradi skope obrazložitve ne da preizkusiti v delu očitane krivdne odgovornosti toženca. Odločilno namreč je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec za nastalo škodo odgovarja objektivno, česar pritožba ne izpodbija. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe, ki izhajajo iz zmotnega stališča toženca, da je šlo za tožnikovo delo v prostem času, kot tudi pritožbene navedbe, da pri tem ni šlo za delo, za katero bi imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (torej iz redne delovne obveznosti), iz že pojasnjenih razlogov neutemeljene. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL II Cp 517/2020, saj ta obravnavani situaciji ni primerljiva. V njej gre namreč za poškodbo delavca (učitelja), ki je opravljal delo, ki mu, v nasprotju s tožnikom, ni bilo odrejeno.

15. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za strah. Upoštevaje izpoved tožnika in izvedensko mnenje sodnega izvedenca o trajanju in intenzivnosti pretrpljenega strahu tožnika, je sodišče prve stopnje tega prisodilo v ustrezni ter primerljivi višini, in ne drži, da je prisoja celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova (1.000,00 EUR) neutemeljena, tudi če je bil po oskrbi v bolnici prisoten le še strah nizke intenzitete. Tožnik je namreč ob pogledu na ureznino utrpel kratkotrajen močan primarni strah. Strah za zdravje je nato v srednji intenziteti trajal do končane oskrbe v bolnišnici in nato še sedem dni do umiritve bolečin. Strah za izid zdravljenja se je nato ponovno povečal ob hudih bolečinah 15. 5. 2020, strah srednje intenzivnosti glede izida zdravljenja pa je nato tožnik trpel spet od 28. 5. 2020, ko je bila diagnosticirana venska tromboza, do pregleda v antikoagulantni ambulanti 24. 6. 2020, ko je postalo jasno, da se ta ne bo poslabšala.

16. Neutemeljeno toženec nasprotuje tudi prisojeni odškodnini zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj po stališču izvedenca ne bi prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje izvedensko mnenje, ki ga je v obrazložitev sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, to ne drži, temveč ravno nasprotno. Izvedenec je namreč potrdil omejeno gibljivost tožnikovega gležnja za 15 stopinj, ki otežuje lovljenje ravnotežja pri gibih vstran na neravnem terenu, zategovanje v desni goleni, ki je lahko ovirajoče pri nenadnih štartih z mesta ali sunkovitem zaustavljanju, možnost, da bo poškodba tožnika lahko ovirala tudi pri delu na brežini, kmečkih opravilih, hribolazenju, v kolikor bo obremenitev noge na neravnem terenu trajala več kot eno uro. Dodal je še, da bo težave pri daljšem teku tožniku lahko povzročala tudi mišična kila. Prisojena odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode je torej pravilna.

17. Pritožba pa deloma utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede odmere stroškov postopka, in sicer drži, da to tožencu neutemeljeno ni priznalo stroškov postopka za sedmo glavno obravnavo, izvedeno dne 10. 2. 2023. Tožencu je namreč priznalo zgolj stroške za zastopanje za šest narokov, čeprav jih je priglasil za sedem, kot jih je bilo tudi izvedenih. Toženec je tako poleg že priznanih stroškov postopka skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) upravičen še do povračila stroškov za še en narok v višini 250 točk s pripadajočim 1 % za materialne stroške in 22 % DDV. Skupaj z že priznanimi stroški postopka in upoštevaje polovični uspeh v postopku je toženec upravičen do povračila stroškov v znesku 1.865,69 EUR. Po medsebojnem pobotu s tožnikovimi stroški v znesku 2.785,95 EUR (ki jih pritožba ne izpodbija), pa je toženec dolžan tožniku povrniti stroške v znesku 920,26 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi (III. točki izreka) spremenilo tako, da znaša sedaj znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku, 920,26 EUR.

18. Neutemeljeno pa pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stroškov pod številkama 9 in 10 stroškovnika, niti, da o tem delu zahtevka za povrnitev stroškov sploh ni odločeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, katere stroške je tožencu priznalo, s tem pa je odločilo tudi o ostalih, in sicer, da teh ne prizna, taka odločitev pa ne terja posebne obrazložitve. Upoštevati je namreč potrebno, da so stroški postopka stranska terjatev, in da v sodni praksi veljajo za obrazložitev stroškovnih odločitev nekoliko nižji standardi (iz tega, kar in kolikor je stranki priznano, je mogoče sklepati na nepriznano), poleg tega pa te vrste odločitev tudi nimajo zavrnilnega dela.7 V pritožbi izpostavljena kršitev določb postopka tako ni podana, odločitev sodišča prve stopnje je moč preizkusiti. Toženec pa neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da mu ne prizna kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na naroke. Pritožba sicer pravilno navaja, da ima vsaka stranka zagotovljeno ustavno pravico do zastopanja po odvetniku in do njegove proste izbire. Kljub temu pa je stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Ips 75/2005, I Ips 16/2000, I Ips 360/2003), da potni stroški odvetnika, ki ima svoj sedež izven kraja sedeža ali prebivališča stranke oziroma sedeža sodišča, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker gre za stališča Vrhovnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ni sledilo drugačnim odločitvam višjih sodišč, ki jih izpostavlja pritožba, pri čemer sodna praksa višjih sodišč glede priznanja teh stroškov tudi sicer ni enotna. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in skladna s prvim odstavkov 155. člena ZPP.

19. Ker, razen v delu spremenjene stroškovne odločitve, niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker je toženec s pritožbo uspel le s sorazmerno majhnim delom, ki se nanaša le na stroške postopka, ki so stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, ki mu jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Oblika pomoči A. A. v podjetju toženca, ki se je kazala tudi v upravnih postopkih, zaposlovanju, inšpekcijskih postopkih, stikih z zunanjim sodelavcem za varstvo pri delu; plačilo dela regresa za letni dopust priči B. B. in tožniku v obliki lesa; vsebina prijave nesreče pri delu; obračun nadomestila za tožnikov bolniški stalež, ki je bil posledica škodnega dogodka, v višini 100 %, itd. 2 Tudi sicer pa iz izpovedi tožnika ter B. B. izhaja, da so delo nekajkrat opravljali tudi na soboto. 3 Tudi sicer pa iz izpovedi tožnika, B. B. in A. A. izhaja, da so tudi v preteklosti, najmanj v letu 2018, to delo že opravljali (zaradi plačila regresa v obliki lesa). 4 To izhaja iz izpovedi tožnika in njegovega sodelavca B. B. 5 Da tožnik zanj nikoli ni delal v gozdu, da delo v delavnici odreja sam in ne njegov brat. 6 Da mu je navodila v podjetju dajal toženec, da se je nanj obrnil tudi, če mu kaj ni bilo jasno pri delu, in da ga je ta pri delu tudi nadziral, toženec pa je pripravljal tudi plan dela in razporeditev del. 7 Sklepa VSL II Cp 1876/2019 z dne 8. 5. 2020, VDSS Pdp 62/2022 z dne 15. 2. 2022.