Jedro

Kršitev kazenskega zakona v zvezi s kazensko sankcijo po 5. točki 372. člena ZKP je podana le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obs. A.B. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila kazen treh mesecev zapora ter po 1. odstavku 68. člena kazenskega zakona SFRJ varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas štirih mesecev.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. odstavka 41. člena in 3. odstavka 51. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ). V zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje (ki je ugodilo pritožbi državnega tožilca in obsojencu na prvi stopnji izrečeno pogojno obsodbo spremenilo v kazen zapora) ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni. Obsojenec še ni bil kaznovan, v času storitve kaznivega dejanja je bil mlajši polnoletnik. V prometni nezgodi je bil sam hudo telesno poškodovan. Zaradi njegovega korektnega vedenja oškodovanec U.K., ki je bil tudi hudo telesno poškodovan, ni uveljavljal odškodnine. Čeprav je povzročil prometno nezgodo pod vplivom alkohola, ni podvržen uživanju alkoholnih pijač. Tudi po storitvi tega dejanja ni bil kaznovan zaradi kršitve cestno prometnih predpisov. Zato je sodišče prve stopnje obsojencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, medtem ko je pri sodišču druge stopnje očitno prevladal generalno prevenitivni namen kaznovanja. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče ugodi njegovi zahtevi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo državnega tožilca in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga zavrnitev zahteve. Meni, da v konkretnem primeru z izrečeno kazensko sankcijo ni podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vse okoliščine, ki jih navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, so bile - po podatkih spisa - znane sodišču druge stopnje, ko je odločalo o tožilčevi pritožbi. Tako zagovornikove trditve, da je sodišče druge stopnje pri odmeri kazni kršilo določbe 2. odstavka 41. člena in 3. odstavka 51. člena KZ, po vsebini ne pomenijo uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč izpodbijanje primernosti obsojencu izrečene kazenske sankcije (1. odstavek 374. člena ZKP), kar ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kršitev kazenskega zakona v zvezi s kazensko sankcijo po 5. točki 372. člena ZKP je namreč podana le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje obsojencu izreklo kazen zapora v mejah, predpisanih v 3. odstavku 251. člena KZ-77. Primernost izrečene kazni oziroma kazenske sankcije pa ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po povedanem ni podana kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje zagovornik, zato je moralo vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).