Jedro

Sklenjena predpogodba zavezuje stranki, da dasta izjavi volje, potrebni za sklenitev (glavne) pogodbe. Če predpogodba nima izrecne drugačne določbe, sta na njeni podlagi praviloma (enako) zavezani obe stranki. Zato po sklenitvi predpogodbe tudi še ni mogoče govoriti o upniku in dolžniku. Šele pravno relevantna izjava volje ene (zainteresirane) stranke, ki na ta način postane upnik razmerja, nastalega s predpogodbo, aktivira obveznost druge stranke, da tudi sama poda izjavo volje, ki je potrebna za sklenitev veljavne pogodbe. O kršitvi obveznosti, prevzetih s predpogodbo, zato ni mogoče govoriti, dokler ena, zainteresirana stranka, ne da predloga za sklenitev glavne pogodbe. Pri tem, kakšna mora biti v takšnih primerih vsebina izjave volje zainteresirane osebe, je treba upoštevati, da mora glede na določbo tretjega odstavka 45. člena že predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe – kaj več pa tudi za veljavnost ponudbe ni potrebno (prvi odstavek 32. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 714,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko ugodilno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača 6.000.000,00 SIT s pripadki kot pogodbeno kazen. Ugotovilo je, da tožena stranka ni kršila obveznosti iz predpogodbe.

2. Zoper takšno sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta 1. 2. 2001 sklenili predpogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki do 31. 12. 2001 prodala dve nepremičnini. Med drugim sta se dogovorili, da se v primeru, da ne bo prodal nepremičnin do 31. 12. 2001, prodajalec zaveže kupcu plačati 6.000.000,00 SIT; prodajna pogodba ni bila sklenjena.

B.

Revizijske navedbe

6. Revidentka nasprotuje pravnemu stališču pritožbenega sodišča, da je očitek neizpolnitve predpogodbe lahko utemeljen le takrat, ko je pogodbenik odklonil podati izjavo o sprejemu ponudbe drugega pogodbenika. Zatrjuje, da se je zaradi „neodzivnosti“ tožene stranke odločila uveljavljati pogodbeno kazen, zato določba četrtega odstavka 45. člena ZOR ne prihaja v poštev. Tožeča stranka kot upnik naj bi namreč glede na dogovor o pogodbeni kazni lahko v primeru kršitve (pred)pogodbe zahtevala bodisi njeno izpolnitev bodisi pogodbeno kazen. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 273. člena ZOR.

7. Nadalje revidentka opozarja, da sta stranki v predpogodbi določili vse bistvene elemente prodajne pogodbe. Predpogodbo – in ne že kar pogodbo – naj bi bili stranki sklenili tudi zato, ker se je tožena stranka med drugim do sklenitve pogodbe zavezala na svoje stroške določiti idealne deleže lastništva na skladišču in lopi, ki sta bila predmet (pred)pogodbe – dokler to ni bilo storjeno, naj bi tudi predmet pogodbe ne bil določen, tožeča stranka pa tudi ni mogla dati zavezujoče ponudbe.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revidentkin očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko opira svojo odločitev na določbo četrtega odstavka 45. člena ZOR, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ni neposredno uporabilo določbe četrtega odstavka 45. člena. V tej določbi je iskalo le argumente za odgovor na vprašanje, ki je bilo odločilno v sporni zadevi: kakšne obveznosti nastanejo za stranki predpogodbe. Šele odgovor na to vprašanje namreč omogoča presojo, ali je s tem, ko ni bila sklenjena glavna pogodba, sploh prišlo do kršitve obveznosti, sprejetih s predpogodbo, in katera stranka je te obveznosti prekršila. Izbirna pravica po prvem odstavku 273. člena ZOR namreč nastane šele, če stranka krši svojo dolžniško obveznost. 9. Za sklenitev pogodbe sta potrebni izjavi volje obeh pogodbenih strank – ponudba in njen sprejem. Sklenjena predpogodba torej zavezuje stranki, da dasta izjavi volje, potrebni za sklenitev (glavne) pogodbe. ZOR ne določa, katera stranka predpogodbe mora dati takšno izjavo volje. Če predpogodba nima izrecne drugačne določbe, sta na njeni podlagi praviloma (enako) zavezani obe stranki. Zato po sklenitvi predpogodbe tudi še ni mogoče govoriti o upniku in dolžniku. Če iz predpogodbe ne izhaja kaj drugega, molka obeh strank ni mogoče opredeliti kot kršitev obveznosti iz predpogodbe. Na ta način postanejo razumljive določbe o (prekluzivnih) rokih za uveljavljanje izpolnitve predpogodbenih obveznosti. Ni tudi naključje, da določba 45. člena ZOR ne govori posebej o obveznosti ene in druge (pred)pogodbene stranke. Ubeseditev dolžnih ravnanj je brezosebna. Prvi odstavek tako govori o tem, da „se“ prevzema obveznost, da bo sklenjena pogodba. Tretji odstavek določa, da predpogodba „veže“ – očitno obe stranki – nič pa ne govori o tem, kako. Četrti odstavek govori o „zainteresirani“ stranki. Ta določba jasno kaže, da je upnik lahko ena ali druga stranka. Šele pravno relevantna izjava volje ene (zainteresirane) stranke, ki na ta način postane upnik razmerja, nastalega s predpogodbo, aktivira obveznost druge stranke, da tudi sama poda izjavo volje, ki je potrebna za sklenitev veljavne pogodbe. O kršitvi obveznosti, prevzetih s predpogodbo, zato ni mogoče govoriti, dokler ena, zainteresirana stranka, ne da predloga za sklenitev glavne pogodbe. Pravno zmotno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki pred zahtevkom za plačilo pogodbene kazni niti ni bilo potrebno zahtevati sklenitve glavne pogodbe.

10. Revizijsko sodišče lahko soglaša z izhodiščnim stališčem izpodbijane odločbe, da mora izjava volje, s katero zainteresirana oseba sproži obveznost druge stranke, da sklene glavno pogodbo, izpolnjevati pogoje za veljavno ponudbo. Ima pa pomislek do stališča, izraženega v izpodbijani odločbi, da (tudi v primerih, ko je bila sklenjena veljavna predpogodba) golega poziva zainteresirane osebe, naj se sklene glavna pogodba, (nikoli) ni mogoče šteti za veljavno ponudbo (8. in 9. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pri tem, kakšna mora biti v takšnih primerih vsebina izjave volje zainteresirane osebe, je namreč treba upoštevati, da mora glede na določbo tretjega odstavka 45. člena že predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe – kaj več pa tudi za veljavnost ponudbe ni potrebno (prvi odstavek 32. člena ZOR). Res je, da je pojem poziva širši od pojma ponudbe – poziv je lahko vsaka izražena zahteva po določeni dejavnosti. Vendar pomena in pravne narave izrečene izjave volje ni mogoče presojati le po tem, kako jo je stranka sama imenovala, ampak je odločilna njena vsebina. Če že predpogodba vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe, ni videti, zakaj bi moral predlog (pa četudi ga je zainteresirana stranka imenovala poziv) za sklenitev glavne pogodbe ponoviti vse njene bistvene sestavine in morda vsebovati še dodatne elemente o stranskih točkah.

11. Kljub nekoliko drugačni razlagi potrebne vsebine izjave volje zainteresirane osebe revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče z izpodbijano odločbo ni prekršilo materialnega prava. V spornem primeru je tožeča stranka v tožbi navedla le, da „tožena stranka kljub pozivom nepremičnine ni hotela prodati“. V nadaljnjem postopku je navedla, da je toženko večkrat pozvala, naj izpolni obveznost iz predpogodbe. Sklicevala se je na dopis z dne 7. 2. 2002, vsebine dopisa ni navedla, iz revizije izhaja celo, naj bi z njim zahtevala že kar plačilo pogodbene kazni. Tožena stranka pa je zanikala, da bi jo bila tožnica pozvala k realizaciji predpogodbe. Na podlagi takšnih navedb je pritožbeno sodišče utemeljeno odločilo, da ni mogoče priti do zaključka, da je tožeča stranka izkazala, da je toženi stranki podala izjavo volje, ki bi toženo stranko zavezala k sklenitvi glavne pogodbe.

12. Revidentka šele v reviziji navaja, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz predpogodbe, da bo pred sklenitvijo glavne pogodbe na svoje stroške določila idealne deleže skladišča in lope. Teh navedb revizijskemu sodišču ni bilo treba presojati (372. člen ZPP).

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi samo ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 714,50 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka s plačilom takse in z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).