Jedro

Zahtevo, da morajo biti pred začetkom upravnega spora, ki se začne s tožbo, izčrpana redna pravna sredstva zoper upravni akt, določa prvi odstavek 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni storila. Po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Navedbe tožeče stranke

1.Tožnika na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagata: (i) da sodišče ugotovi, da je Policija z absolutno prepovedjo (dokončno posredovano tožnikoma z e- sporočilom 18. 10. 2024) izvedbe novinarske raziskave v registracijskem centru na A. (v nadaljevanju RC A.) kršila pravice tožnikov do svobode izražanja in do medijske svobode; (ii) da sodišče naloži toženi stranki, da ugotovljeno kršitev človekovih pravic odpravi ter vzpostavi zakonito stanje tako, da, po opravljenem tehtanju interesa javnosti za izvedbo novinarske raziskave v RC A. in medijsko poročanje o centru na eni strani ter morebitnih nasprotnih pravic in interesov na drugi strani, opredeli pogoje za izvedbo novinarske raziskave v RC A., odločitev utemelji in omogoči tožnikoma, da izvedeta novinarsko raziskavo. Policiji očitata, da je s protipravno odločitvijo posegla v pravico novinarja do svobode izražanja in medijsko svobodo iz prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), ker novinarju ne: (i) dovoli vstopa v objekte RC A.; (ii) pogovora s tam obravnavanimi osebami, ki bi se s tem strinjale ter (iii) fotografiranja zunanjosti in notranjosti objektov RC A. in obravnavnih oseb, ki bi se s tem strinjale (v nadaljevanju vse Prošnja), vse z namenom priprave članka za tednik B. Prvi tožnik, izdajatelj tednika B., zatrjuje, da je toženka z absolutno prepovedjo dostopa novinarja do registracijskega centra kršil njegovo medijsko svobodo. Drugi tožnik, ki je novinar tednika B., zatrjuje, da je toženka kršila tudi njegovo svobodo izražanja in sicer poseben vidik te svoboščine, ki se nanaša na pravico novinarja do neposrednega opazovanja in izvedbe novinarske raziskave zaradi priprave novinarskega prispevka, ki je v javnem interesu.

2.Tožnika navajata, da se je drugo tožnik v imenu tednika B. neuspešno obračal na Policijo oziroma njene predstavnike za odnose z javnostmi od sredine avgusta do sredine oktobra 2024, da bi mu omogočila dostop do RC A., ki deluje pod okriljem Policijske postaje C., zaradi izvedbe novinarske raziskave o delovanju registracijskega centra in standardih obravnave migrantov v registracijskem centru. Policiji je pojasnil, da bi novinarsko raziskavo izvedel z neposrednim opazovanjem v samem registracijskem centru, pri čemer bi slikal (s fotografom) zunanjost in notranjost objektov centra ter opravil pogovore z migranti, ki tam čakajo na obravnavo ali so bili obravnavani (in po registraciji namere, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, predvidoma čakajo na prevoz do azilnih kapacitet v notranjosti države). Pogovor bi opravil le z osebami, ki bi se s tem strinjale, pri čemer bi jim pojasnil tudi, da v članku na njihovo željo ne bo navedel njihove prave identitete. Podobno bi fotograf fotografiral samo osebe, ki bi soglašale s tem, po potrebi pa bi lahko njihove podobe tudi zabrisal, tako da iz objavljenih fotografij ne bi bilo mogoče ugotoviti identitet fotografiranih oseb. Navajata, da je RC A. vzpostavila Policija na podlagi sklepa Vlade RS na območju nekdanjega mejnega prehoda za registracijo migrantov, ki neregularno prestopijo mejo. Prostori registracijskega centra na splošno niso dostopni javnosti. Na predstavnike Policije, ki so zadolženi za odnose z mediji, se je novinar obračal pisno (po e-pošti) in telefonsko. Novinar je prejel nekaj kratkih ustnih ali pisnih odzivov Policije, posredovanih s strani D. D., predstavnice Policije za odnose z javnostmi, in E. E., predstavnice za odnose z javnostmi Policijske uprave C., da na splošno ne omogoča dostopa novinarjev do registracijskega centra na A. Zato je Prošnjo dodatno utemeljil s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi Szurovecz proti Madžarski (sodba z dne 8. 10. 2019) in v njej navedeno presojo ESČP. Navajata, da je Policija absolutno zavrnitev dokončno utemeljila v e-pošti z dne 18. 10. 2024, v kateri je na novinarjevo zahtevo nekoliko širše pojasnila razloge odločitve. Tožnika navajata, da je Policija povsem odrekla mediju in novinarju dostop do prostorov, kjer obravnava migrante. Menita, da absolutna zavrnitev prošnje novinarja B. za odobritev dostopa do RC A. nima pravne podlage v slovenskem pravnem redu. Tožnikoma namreč ni znano, da bi obstajala abstraktna pravna ureditev, na podlagi katere bi lahko oblastni organi v Sloveniji (ali morebiti samo Policija) preprečevali ali omejevali izvedbo novinarske raziskave v javnosti nedostopnih objektih, kjer se oblastno obravnava ranljive in druge skupine ljudi. Policija se pri zavrnitvi novinarjeve prošnje niti ni sklicevala na kakšno pravno podlago.

3.Izpostavljata, da Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed) splošno ureja dostop do informacij za medije v 45. členu, vendar je iz njega razvidno, da kot "informacije za medije" šteje le informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Po njunem mnenju ne ureja izvajanja novinarske raziskave, ki ni pridobivanje (pisnih) odgovorov organa na vprašanja, ampak pomeni novinarjevo neposredno opazovanje na krajih ali v prostorih, kjer organ izvaja svojo oblast in kamor splošni javnosti dostop ni dovoljen. Za odločanje o novinarskem dostopu do objektov in prostorov, kjer se izvajajo oblastna ravnanja, po mnenju tožnikov tudi ni mogoče uporabiti Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), ker se ta nanaša le na informacije v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Menita, da ne ZMed ne ZDIJZ ne urejata odločanja oblastnega organa o dopustitvi neposrednega opazovanja novinarja v prostorih, kjer poteka oblastno obravnavanje ljudi. Po mnenju tožnikov ne urejata pravnih sredstev, ki bi jih prizadeti novinar lahko uporabil, če mu organ zavrne dostop do tovrstnega neposrednega opazovanja ali ga pretirano (nesorazmerno) omeji. Policija bi morala, po mnenju tožnikov, opraviti tehtanje javnega interesa za izvedbo novinarske raziskave v prostorih RC A. (s fotografiranjem in intervjujem z migranti) na eni strani in morebitnimi nasprotnimi pravicami in legitimnimi interesi na drugi strani. Navajata, da se Policija pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dostop do RC na A., ni sklicevala na varovanje zasebnosti tam obravnavnih oseb. Pa tudi če bi se, varovanje zasebnosti obravnavnih migrantov, po mnenju tožnikov ne more utemeljiti popolne prepovedi novinarskega dostopa do registracijskega centra. Ne nazadnje bi se novinar tam pogovarjal le z osebami, ki bi s tem soglašale, predhodno pa bi jim pojasnil namen pogovora. Na njihovo željo ne bi razkril imen ali drugih podatkov, ki bi lahko kazali, kdo konkretno je podal izjavo. Enako velja za fotografiranje, saj bi fotograf fotografiral samo osebe, ki bi soglašale, obraze na fotografijah pa je pred objavo mogoče zamegliti, da niso prepoznavni.

4.Tožnika navajata, da je Policija zavrnitev utemeljila z argumentom izvajanja policijskih postopkov in obdelovanja varovanih podatkov. Izvajanje policijskih postopkov samo po sebi, po mnenju tožnikov, ne more biti izjema od pravice do izvajanja novinarske raziskave. V demokratičnih družbah namreč velja, da so tudi policijski postopki lahko predmet medijskega zanimanja in obstaja javni interes za poročanje o njih. V policijskih postopkih pogosto prihaja do poseganja v človekove pravice ljudi, pri čemer je nadzorna vloga medijev lahko dodatno pomembna. Poleg tega novinar ni zahteval, da bi bil navzoč pri konkretnih postopkih, ki bi jih izvajale uradne osebe Policije s konkretnimi osebami v registracijskem centru, in da bi se ob tem lahko seznanil z osebnimi, varovanimi ali drugimi podatki konkretne zadeve ali vpogledoval v kakšne evidence podatkov. Novinar je pričakoval, da si bo lahko ogledal objekte registracijskega centra, jih fotografiral, se na licu mesta pogovarjal z migranti, ki tam čakajo na obravnavo ali so bili že obravnavani, ter jih (ob soglasju) fotografiral. Taka izvedba novinarske raziskave v RC A. po oceni tožnikov ne bi ogrozila izvedbe konkretnih policijskih postopkov ali varovanih podatkov.

5.Tožnika menita, da javnega interesa za medijsko poročanje o migracijah ni treba posebej utemeljevati. Neregularne migracije in drugi vidiki migracij so praktično dnevno predmet političnega razpravljanja in odločanja ter medijskega poročanja. Navajata, da je bil RC na A. vzpostavljen zaradi obravnave oseb, ki neregularno prestopijo mejo. Javni interes za poročanje o registracijske centru zato utemeljujeta tudi s tem: (i) da Policija mesečno poroča o številu migrantov, ki so neregularno vstopili v državo; (ii) da Vlada redno obvešča novinarje o stanju na področju migracij, poudarja migracijska tveganja in pojasnjuje svoje odzivanje; (iii) da Policija in Vlada sami ustvarjata veliko zanimanje javnosti za medijsko poročanje o tovrstnih temah; (iv) da v teh okoliščinah ne moreta pričakovati, da bo medijsko poročanje vsebovalo zgolj informacije, ki jih posredujejo medijem oblasti, ne pa tudi neposredna opazovanja novinarjev in migrantske glasove. Tožnika še navajata, da javni interes za poročanje o RC na A. in še posebej o izkušnjah migrantov z registracijo njihovih prošenj za mednarodno zaščito in drugo oblastno obravnavo, temelji tudi na tem, da so v preteklih letih nevladne organizacije in nadzorni mehanizmi opozarjali, da slovenska Policija ne upošteva izraženih prošenj za mednarodno zaščito, izvaja nezakonite kolektivne izgone (zlasti na Hrvaško, pri čemer A. stoji na nekdanjem mejnem prehodu s to državo) in v nasprotju z mednarodnimi standardi o varovanju človekovih pravic ne omogoča dostopa do azilnega postopka osebam, ki so neregularno vstopile v državo. Povzemata zadnje poročilo Varuha človekovih pravic o izvajanju državnega preventivnega mehanizma v letu 2023

6.in menita, da obstaja močan javni interes za neodvisno medijsko poročanje o morebitnih načinih odprave ugotovljenih kršitev, med drugim z vzpostavitvijo (začasnega) registracijskega centra tudi zato, ker je Varuh pred letom dni ugotovil resne kršitve v zvezi z obravnavo oseb, ki so neregularno prečkale mejo in so bile obravnavane na PPIU C. Iz poročila Varuha izhaja, da se na PPIU obravnava ranljive skupine, mladoletnike, družine, invalide in druge. ESČP pa poudarja, da je javni interes za medijsko poročanje iz lokacij, kjer oblasti obravnavajo ranljive skupine, še posebej relevanten. V takih okoliščinah je posebej pomembna po mnenju tožnikov tudi nadzorna vloga medijev za zagotavljanje odgovornosti pristojnih za morebitne kršitve. Menita, da zato nedvomno obstaja javni interes za pripravo medijske objave o RC na A. in tamkajšnjih okoliščinah obravnave migrantov, kot jo je nameraval narediti tednik B. Poudarjata, da so do zdaj mediji o RC na A. poročali samo na podlagi objav Policije, Ministrstva za notranje zadeve in Vlade oziroma njihovih sporočil za javnost. Uravnotežen in objektiven novinarski pristop pa po mnenju tožnikov zahteva tudi pristop, ki vsebuje poglede samih migrantov, obravnavanih v registracijskem centru. Policiji očitata, da pri odločitvi, da ne omogoči dostopa do registracijskega centra na A. za pripravo novinarske raziskave, ni upoštevala pojasnjenega javnega interesa za objektivno in večstransko poročanje o centru.

6.Tožnika še navajata, da pisna in ustna sporočila Policije, s katerimi je bila zavrnjena prošnja novinarja za dostop do RC A., niso upravni akti, zoper katere bi lahko prizadeti uporabil pravna sredstva. Gre za dejanje oziroma drug posamični akt organa, ki ima učinek poseganja v svobodo izražanja in medijsko svobodo. Z njimi je toženka oblastno in enostransko odločila o prošnji novinarja za izvedbo raziskave v RC na A. brez ustrezne pravne podlage in tehtanja ustavnih pravic tožnikov ter morebitnih nasprotnih pravic in interesov. Navedeno protipravno stanje še obstaja, saj prepoved dostopa do registracijskega centra še traja. Zato menita, da je toženka na opisan način odločila o pravici oziroma pravni koristi novinarja in medija ter, da zoper tako dejanje nimata na voljo učinkovitih pravnih sredstev po ZMed ali kakšnem drugem zakonu.

Navedbe toženke

7.Toženka predlaga zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev tožbe.

8.Primarno meni, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke po 4. členu ZUS-1 in se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 4. člena ZUS-1, izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Tožba mora izpolnjevati vse splošne zakonske procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke (36. člen, v povezavi s 4. členom ZUS-1). Sodno varstvo v upravnem sporu je zagotovljeno le, če je mogoče pravni akt oziroma materialno dejanje organa opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti. Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti taki osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke. Zgolj ugotovitev, da je toženka država, torej še ne pomeni, da (vsako) njeno delovanje do drugih subjektov pomeni tudi oblastveno delovanje. Toženka meni, da ravnanje države oz. njenega organa, tj. Policije, v konkretnem primeru, ko je zavrnila prošnjo drugega tožnika za izvedbo novinarske raziskave, ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja, zaradi česar naj sodišče tožbo zavrže.

9.Navaja, da je sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu zagotovljeno subsidiarno (drugi odstavek 157. člena Ustave RS in prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Pri tem niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta drugega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavila v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1. Zadostuje, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno.

Zagotovljeno pa je že s tem, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

10.Toženka meni, da lahko tožnika svoje osebnostne pravice zavarujeta na podlagi OZ v pravdnem postopku, zato ob upoštevanju načela subsidiarnosti upravnega spora, niso predmet odločanja sodišča v upravnem sporu.

Meni, da (tudi) zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

11.Toženka meni, da v predmetni zadevi niso izpolnjene formalne procesne predpostavke tudi iz razloga, določenega v sedmi točki prvega odstavek 36. člena ZUS-1. Povzema Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed)5 in navaja, da sta tožnika glede na ZMed imela možnost vložiti pritožbo zoper prejeti zavrnilni odgovor na vprašanje o možnosti izvedbe novinarske raziskave v RC A., vendar takšne pritožbe, nista vložili. Toženka zato meni, da je treba tožbo zavreči tudi iz tega razloga, t.j. na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnika nista izkoristila vseh pravnih sredstev.

12.Podrejeno, če bi naslovno sodišče menilo, da je tožba kljub vsemu dopustna, pa toženka ugovarja utemeljenosti tožbe in predlaga njeno zavrnitev.

K točki I. izreka:

Tožba ni dovoljena.

13.Zahtevo, da morajo biti pred začetkom upravnega spora, ki se začne s tožbo, izčrpana redna pravna sredstva zoper upravni akt, določa prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni storila. Po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila.

14.Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnika zahtevata: (i) ugotovitev, da so jima zaradi prepovedi izvedbe novinarske raziskave v RC A., kršeni pravica do svobode izražanja in do medijske svobode; (ii) odpravo kršitev tako, da sodišče opredeli pogoje za izvedbo novinarske raziskže v RC A., da odločitev utemelji in omogoči tožnikoma, da izvedeta novinarsko raziskavo. Tožeča stranka navaja, da je toženka z zavrnitvijo Prošnje drugotožnika (izvedba novinarske raziskave v RC A.) kršila ustavne pravice obeh tožnikov. Da je bila Prošnja drugotožnika kot novinarja zavrnjena, navaja tudi tožeča stranka sama in ravno zavrnitev novinarjeve Prošnje, je razlog za vložitev tožbe v tem sporu. V predmetnem upravnem sporu tožnika torej želita presojo zakonitosti dejanja toženke, in sicer zavrnitev Prošnje (izvedbe novinarske raziskave v registracijskem centru na A.), s katerim naj bi toženka posegla v ustavno pravico tožnikov do svobode izražanja in do medijske svobode.

15.Tožeča stranka navaja, da je drugotožnik nastopal v postopku kot novinar, ki je naslovil vprašanje na toženko za novinarsko raziskavo zaradi nadzorne vloge medijev v policijskih postopkih, v katerih so udeleženi migranti in utemeljuje javni interes za medijsko poročanje o teh postopkih. Tožeča stranka navaja, da je novinar zaprosil za: (i) vstop v objekte RC A., (ii) pogovor s tam obravnavanimi osebami, ki bi se s tem strinjale ter (iii) fotografiranje zunanjosti in notranjosti objektov RC A. in obravnavnih oseb (v nadaljevanju vse Prošnja). Po presoji sodišča se je z vložitvijo Prošnje začel postopek po 45. členu ZMed. Tožeča stranka namreč sama zatrjuje, da je Prošnja vložena zaradi novinarskega poklica, zaradi novinarskega prispevka za tednik B., zato je po presoji sodišča treba Prošnjo novinarja obravnavati po določbah specialnega zakona, to je ZMed, ki določa pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike Slovenije na področju medijev (prvi odstavek 1. člena ZMed). Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da je bila Prošnja vložena zaradi oprave novinarskega poklica, zaradi novinarskega prispevka za tednik B., zaradi nadzorne vloge medijev, zato je treba Prošnjo po presoji sodišča obravnavati kot vprašanje v smislu določbe 45. člena ZMed. Zato v tem upravnem sporu ni upoštevno sicer pravilno stališče toženke, da so osebnostne pravice deležne (učinkovitega) sodnega varstva v pravdnem postopku6, saj je po presoji sodišča ZMed v skladu z načelom specialnosti tisti zakon, ki ga je treba uporabiti za presojo utemeljenosti (oz. zakonitosti) zavrnitve Prošnje, ki je bila podana zaradi novinarskega poklica (zaradi priprave novinarskega članka) in s katero naj bi bile kršene pravice tožnikov.

16.Postopek po ZMed se začne s postavitvijo "novinarskega" vprašanja. Organ mora po prejemu vprašanja, če je vprašanje pisno in če bo organ odgovor zavrnil ali delno zavrnil, o tem pisno obvestiti medij do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja (četrti odstavek 45. člena ZMed). Organ lahko mediju zavrne ali delno zavrne odgovor na vprašanje, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (peti odstavek 45. člena ZMed). Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki (šesti odstavek 45. člena ZMed). Zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor iz četrtega in petega odstavka 45. člena ZMed se šteje kot zavrnilna odločba (osmi odstavek 45. člena ZMed).

17.Toženka je novinarjevo Prošnjo zavrnila, kar priznava nenazadnje tudi tožeča stranka sama, saj toženki očita, da v zavrnitvi Prošnje ni navedla pravne podlage.

18.Zoper zavrnilno odločbo pa je na podlagi devetega odstavka 45. člena ZMed dovoljena pritožba le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Zato ni pravilno tožbeno zatrjevanje, da ZMed ne ureja odločanja toženke o Prošnji ((i)dopustitvi novinarju, da vstopi v objekte RC A., (ii) pogovor s tam obravnavanimi osebami, ki bi se s tem strinjale ter (iii) fotografiranje zunanjosti in notranjosti objektov RC A. in obravnavnih oseb). Pravna podlaga je po presoji sodišča ZMed, ki določa tudi pravna sredstva zoper zavrnilno odločbo v zvezi z vprašanjem novinarja in sicer v devetem odstavku 45. člena ZMed. Sodišče ugotavlja, da tožbene navedbe, da je toženka zaradi zavrnitve Prošnje kršila osebnostne pravice tožeče stranke, predstavljajo zatrjevano posledico te odločitve (zavrnilna odločba o Prošnji), zoper katero tožeča stranka ni vložila pritožbe. Sodišče pojasnjuje, da tožbeni očitek, da pravna podlaga v zavrnitvi Prošnje ni navedena, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ampak presoja zakonitosti zavrnilne odločbe.

19.V obravnavani zadevi bi tožnika torej lahko vložila pravno sredstvo zoper zavrnilno odločbo na podlagi devetega odstavka 45. člena ZMed, o kateri odloča organ, pristojen za odločanje o pritožbi po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (deseti odstavek 45. člena ZMed). Nepravilno je tako stališče tožnikov, da ZMed ne daje pravne podlage za izpodbijanje zavrnitve Prošnje. Informacije za medije po ZMed so informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite (prvi odstavek 45. člena ZMed). Informacija v smislu 45. členu ZMed ni z zakonom omejena na točno določeno vrsto informacij, ampak gre za nedoločen pravni pojem, ki ga je treba razlagati v vsakem primeru posebej in je opredeljen z vprašanjem, ki ga novinar zastavi. Postopek po 45. členu ZMed se je začel z vložitvijo vprašanja (Prošnje) novinarja toženki. Kot že navedeno, lahko toženka zavrne odgovor na vprašanje in pravilnosti te zavrnitve se presoja v postopku po 45. členu ZMed. Tožbeni očitek v tem upravnem sporu, da je zavrnitev Prošnje nezakonita, zaradi česar naj bi toženka kršila osebnostne pravice tožnikove, lahko tožnika (z vložitvijo morebiti novega vprašanja) po presoji sodišča izpodbijata v postopku po ZMed, z vložitvijo pritožbe.

20.Tožnika sta imela po presoji sodišča v postopku izdaje zavrnilne odločbe pravico do pritožbe na podlagi desetega odstavka 45. člena ZMed. Tožnika pritožbe nista vložila, zato je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

21.Tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagata, da sodišče naloži toženki, da v dveh tednih po prejemu te sodne odločbe: (i) omogoči drugo tožniku, ki je novinar tednika B., in fotografu tednika B. vstop na območje registracijskega centra na A., v posamezne objekte centra, kjer se izvajajo uradni postopki z migranti, pogovarjanje z migranti, ki so na območju centra in čakajo na izvedbo registracijskega postopka ali so ga ravnokar opravili ter čakajo na prevoz v namestitvene azilne kapacitete, če se s tem strinjajo; (ii) da toženka ob tej priložnosti tudi dovoli fotografu tednika B. fotografiranje zunanjosti in notranjosti objektov registracijskega centra na A. ter migrantov, ki so tam in s tem soglašajo, pri čemer bodo obrazi migrantov na objavljenih fotografijah zamegljeni, da ne bo mogoče ugotoviti njihove identitete; (iii) da pa novinar in fotograf tednika B. ob tem ne moreta biti neposredno navzoča pri izvajanju policijskih postopkov s konkretnimi osebami, se ne moreta seznaniti z dokumentacijo konkretnih postopkov ali pridobivati podatkov iz uradnih evidenc Policije.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

22.Sodišče na tožnikov predlog izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za predlog za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča7 pa mora sodišče, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu, pridobi tožeča stranka možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.8

23.Glede na odločitev sodišča iz I. točke izreka te sodne odločbe, da tožba ni dovoljena, sodišče ugotavlja, da (že zato) niso izpolnjene niti formalne procesne predpostavke za predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče pojasnjuje, da je začasna odredba akcesorne narave, kar pomeni, da lahko sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča le, če predhodno ugotovi, da bo v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo tudi samo vloženo tožbo v upravnem sporu, na kar pravilno opozori toženka. Ker tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.9

K III. točki izreka

24.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Poročilo Varuha človekovih pravic o izvajanju državnega preventivnega mehanizma v letu 2023, v katerem je navedeno, da je Varuh obiskal Policijsko postajo za izravnalne ukrepe C. (PPIU C.) 21. 8. 2023.8 PPIU C. ima prostore na A. Ob tem je bilo ugotovljeno, da "se za izvajanje postopkov oziroma obravnavo tujcev/migrantov pred prevozom v azilni dom v Ljubljano, uporablja objekt/hala, ki je nefunkcionalen in popolnoma neprimeren, še posebej zaradi tega, ker glede na ugotovljeno dnevno veliko število obravnavanih tujcev/migrantov, ti v objektu/hali ostajajo tudi dalj časa (pet do šest ur). Objekt/hala tujcem, na ob obisku ugotovljeni način namestitve, ne zagotavljajo spoštovanja osebne varnosti in človekovega dostojanstva, zlasti ranljivih oseb, kot so družine z majhnimi otroki in mladoletniki brez spremstva. Prostori tudi niso prilagojeni gibalno oviranim invalidom. Na podlagi tega je DPM priporočil MNZ, naj se za PPIU C., tudi z vidika dnevno velikega števila tujcev/migrantov, nemudoma poiščejo ustrezni prostori za obravnavo tujcev/migrantov, še posebej ranljivih skupin. MNZ je sporočilo, da v zvezi s povečanjem kapacitet za obravnavo tujcev na območju objekta PPIU C. že potekajo aktivnosti za pridobivanje ustreznih soglasij, s čimer bodo zagotovljeni ustreznejši prostori."9

2Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 575/2008 z dne 22. 1. 2009.

3Tako sklep Ustavnega sodišča Up 438/09 z dne 24. 3. 2010.

4Tako Upravno sodišče RS sklep IU 438/2009 z dne 4. 11. 2010.

5Zmed v prvem odstavku 45. člena določa, da so informacije za medije po tem zakonu informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje se v skladu z osmim odstavkom 45. člena ZMed šteje kot zavrnilna odločba. V skladu z devetim odstavkom 45. člena ZMed, je pritožba zoper zavrnilno odločbo dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Nadalje deseti odstavek 45. člena ZMed določa, da o pritožbi zoper odločbo iz osmega odstavka, ki mora biti v pisni obliki, odloča organ, pristojen za odločanje o pritožbi po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.

6Osebnostne pravice se lahko zavarujejo tako na podlagi 134. člena OZ kot tudi na podlagi določb 178. člena OZ, na podlagi katerih lahko zahteva povrnitev nepremoženjske škode v obliki objave sodbe ali popravka in na podlagi določb 179. člena OZ, ki urejajo vprašanje denarne odškodnine, medtem ko na podlagi določb 182. člena OZ lahko uveljavlja celo odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo.

7Na primer sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011.

8Tako npr Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016.

9Glej tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 131/2017 z dne 21. 6. 2017.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-7 Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 45, 45/10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.