Jedro

Če v odločbi o državljanstvu ni navedeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je tožena stranka ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v R Sloveniji, tožena stranka pa sodišču ni dostavila upravnih spisov, sodišče ne more presoditi, ali je odločba tožene stranke zakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 4.1.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, z obrazložitvijo, da je tožnik 23.12.1990 sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa dejansko ne živi v Sloveniji.

Tožnik je zoper tako odločbo vložil 18.2.1993 tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da iz odločbe ni razvidno na kakšni podlagi je tožena stranka ugotovila, da ne živi v Republiki Sloveniji. Sam ni bil o tem zaslišan, pa tudi povabljen na zaslišanje ni bil. Tako mu tudi ni bila dana možnost, da se izjasni glede dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev. Dalje navaja, da v Sloveniji živi že 19 let, od leta 1980 je tudi stalno prijavljen. Dne 23.5.1992 je bil v Italiji aretiran in na pritožbo 5.1.1993 izpuščen. Po izpustitvi se je takoj vrnil v Slovenijo, kjer prebiva. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženi stranki z zahtevo, da dostavi tudi vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. To zahtevo je tožena stranka prejela 5.5.1993, kot je razvidno iz vročilnice. Tožena stranka spisov ni dostavila, zato jo je sodišče, skladno z določbo 3. odstavka 33. člena zakona o upravnih sporih, ponovno pozvalo, da dostavi spise, kar je izkazano z vročilnico (12.10.1993), vendar tožena stranka tudi na ponovni poziv spisov ni dostavila, zato je sodišče odločilo brez spisov.

Tožba je utemeljena.

V izpodbijani odločbi ni navedeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je tožena stranka ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Sodišče pa ni imelo na razpolago upravnih spisov in mu tako ni poznano v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, zato tudi ni moglo presoditi ali so zaključki tožene stranke na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilni in izpodbijana odločba zakonita.

Zaradi navedenega je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.