Jedro

V primeru kršitve avtorskih pravic lahko upravičenec zahteva ali plačilo dogovorjenega honorarja ali civilno kazen (do 200% povečano nadomestilo za uporabo), ne pa obojega. Ker je tožnik zahteval plačilo običajnega honorarja, ki mu je tudi bil prisojen, je izgubil pravico zahtevati povečano nadomestilo.

Kolektivna organizacija avtorjev na podlagi ZASP–B v svojem imenu uveljavlja pravice avtorjev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) spremeni tako, da se višina priznanih stroškov zniža za 3.015,84 EUR na (1.507,921 EUR).

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stanki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 I 2007/01252/2 z dne 23.1.2006, v 1. in 3. točki izreka v veljavi za glavnico v višini 5.481,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in za stroške izvršilnega postopka v višini 204,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za 0,36 EUR s pripadki) pa se prej citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni v višini 10.963,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2006 dalje do plačila, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.523,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče v II. točki izreka sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za izrek civilne kazni v celoti ugodi. Navaja, da je zmoten in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka materialnih avtorskih pravic ni kršila niti namerno niti iz hude malomarnosti. Po 168. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) morata biti za izrek plačila civilne kazni izpolnjena dva pogoja, to je, da je tožena stranka kršila materialne avtorske pravice in da je tožena stranka materialne avtorske pravice kršila namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je avtorske pravice po ZASP nedvomno kršila, saj je izdala fonograme, ne da bi zato imela bodisi sklenjeno pogodbo s tožečo stranko, niti ni zato imela predhodnega dovoljenja tožeče stranke, ali da bi prišlo do prenosa ustreznih pravic na toženo stranko na subsidiaren način, to je s položitvijo na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču oziroma notarju zneska, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Ker je do kršitev materialnih avtorskih pravic nedvomno prišlo, je kršitev lahko storjena samo s hudo malomarnostjo ali namenoma. Tožena stranka je te materialne avtorske pravice kršila namenoma. Skladno določbi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se namreč krivda kršilca domneva. Na strani tožene stranke je torej bilo (obrnjeno dokazno breme), da izkaže, da ni ravnala krivdno ali da je ravnala z lahko malomarnostjo, ko je kršila materialne avtorske pravice avtorjev. Tožena stranka nič od tega ni izkazala. Običajna praksa, kar zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje s svojim zaključkom, da kršitev tožene stranke ni bila storjena s hudo malomarnostjo ali namenoma, ker je tožena stranka po produkciji vse prijavila, tožeča stranka pa je izdala račun, na podlagi katerega naj bi tožena stranka štela, da je pridobila tudi dovoljenje, je bila le praksa tožene stranke, ki pa ni bila v skladu z ZASP. Pravno relevantno je le, da se je tožena stranka v času kršitve pravic zavedala, da teh pravic nima in da ne sme reproducirati avtorskih del na fonograme brez dovoljenja, a je to navkljub temu zavestno storila. Sam zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč izpovedal, da je vedel, da nima sklenjene ustrezne pogodbe in da je vedel, da nikomur ni bil poravnan kakršenkoli avtorski honorar za mehanične pravice, pa je navkljub temu izdal fonograme. Tožena stranka se je nedvomno zavedala, da pravic nima in da ne sme izdati fonogramov brez ustreznega dovoljenja avtorjev. Če je tožena stranka za kršitev ZASP vedela, je plačila civilne kazni ne odreši niti z njene strani „običajna praksa“, ki pa dejansko ni bila običajna. Pravila, po katerih dovoljuje uporabo mehaničnih pravic na delih iz njenega repertuarja, je tožeča stranka jasno zapisala v sklepu Odbora za zaščito avtorskih pravic z dne 20. junija 2005, po katerem se izrecno zahteva najmanj 15-dnevna prijava izdaje pred njeno izdajo. Limit in kriterije po višini civilne kazni prav tako predpisuje 168. člen ZASP. Ker je toženka pravice avtorjev in s tem ZASP kršila zavestno in ker tožnica glede velikega števila koristnikov avtorskih pravic na vse kršitve ne more opozarjati, pri čemer je bila tožena stranka z višino honorarja seznanjena, je utemeljen zahtevek tožeče stranke po maksimalni višini civilne kazni.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da tožeča stranka v tej pravdi ni aktivno legitimirana in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ima pooblastilo avtorjev za uveljavljanje mehaničnih pravic. Do 11.5.2004 je ZASP v 156. členu določal, da kolektivna organizacija lahko uveljavlja avtorske pravice na podlagi pogodbe z avtorjem (ne pooblastila). Šele s pričetkom veljavnosti ZASP-B je ta v 146. členu ZASP določil, da kolektivne organizacije opravljajo svojo dejavnost na podlagi pooblastila avtorja in je s tem spremenil predhodno veljavno določilo, da lahko kolektivna organizacija uveljavlja avtorske pravice na podlagi pogodbe, sklenjene z avtorjem. Do navedene novele ZASP kolektivno uveljavljanje po pooblastilu ni bilo možno, seveda pa je bilo možno uveljavljanje mehaničnih pravic po pooblastilu avtorjev v smislu določil OZ, in sicer v tujem imenu in na tuj račun. Vsa pooblastila, ki jih je predložila tožeča stranka in s katerimi je dokazovala aktivno legitimacijo, so bila dana pred sprejemom ZASP-B. S pooblastili, ki so bila dana pred uveljavitvijo ZASP-B, pa ni pridobila upravičenja za kolektivno uveljavljanje materialnih pravic avtorjev, saj so bila dana v nasprotju s takrat veljavnim 156. členom, ki je izrecno določal, da kolektivna organizacija lahko uveljavlja avtorske pravice le na podlagi pogodbe z avtorjem, katere trajanje ne sme presegati pet let, po preteku tega roka pa se pogodba lahko podaljša še za pet let. Tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da je možno pooblastila šteti za pogodbe, je kolektivno upravičenje za uveljavljanje mehaničnih pravic prenehalo po preteku petih let od podpisa pooblastila, in sicer na podlagi samega zakona. Predložena pooblastila omogočajo tožeči stranki le, da v imenu in za račun avtorjev uveljavlja mehanične pravice, ne pa v svojem imenu in na svoj račun. Vse v spis predložene pogodbe o kolektivnem upravljanju mehaničnih avtorskih pravic so bile sklenjene v letu 2008, obravnavani spor pa se nanaša na leto 2006 in na vprašanje, ali je tožeča stranka v letu 2006 imela pooblastilo obravnavnih avtorjev za kolektivno uveljavljanje in posledično vtoževanje mahaničnih pravic. Torej te pogodbe na v tej pravdi obravnavano uveljavljanje avtorskih pravic nimajo nobenega vpliva. Ker torej aktivna legitimacija tožeče stranke po predloženih pooblastilih ali po predloženih pogodbah ni izkazana, je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti že iz tega razloga. Čeprav je tožeča stranka v pravdi uspela le z 1/3 tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki celotne stroške postopka. Takšna odločitev je nepravilna. Glede na uspeh v pravdi, je tožeča stranka lahko upravičena le do povračila ji 1/3 pravdnih stroškov. Poleg tega o odločitvi o stroških postopka ni potrebnih razlogov, tako, da se odločitev v tem delu ne more preizkusiti. Ni namreč jasno, katera dejanja je sodišče upoštevalo in kako je ta opravila točkovalo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe, dejansko ponavlja svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, v kolikor se te nanašajo na pritožbene razloge tožene stranke, in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Zakaj tožbeni zahtevek po plačilu civilne kazni ni utemeljen, je obširno, prepričljivo, zlasti pa pravilno v razlogih izpodbijane sodbe utemeljilo že sodišče prve stopnje (glej 11. in 12. stran) tako, da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbenemu sodišču v odgovor pritožbi razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno ničesar dodajati. Ponovno poudarja le, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila običajna praksa, da je tožena stranka ob produkciji oziroma po produkciji vse prijavila tožeči stranki, tožeča stranka pa je izdala račun, na podlagi katerega je tožena stranka štela, da je pridobila tudi dovoljenje, prepričljiva, na dokazih temelječa in 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladna. Zaradi takšne običajne prakse pa toženi stranki ni možno očitati, da je ZASP kršila namenoma ali iz hude malomarnosti, kar je pogoj za izrek civilne kazni po 168. členu ZASP.

Glede na nesporno dejstvo, da je tožeča stranka z izstavitvijo računov št. 6061508 in št. 6061509, oba z dne 24.8.2006 (priloga A2 in A3) in s prisilno izterjavo teh računov v izvršilnem postopku za izdane v tem postopku obravnavane fonograme zahtevala plačilo običajnega honorarja, pa tožbeni zahtevek po plačilu civilne kazni materialnopravno ni utemeljen tudi iz tega razloga. V sedaj veljavnem 3. odstavku 168. člena ZASP (pred tem enako 1. odstavek 168. člena ZASP) je namreč izrecno določeno, da zaradi kršitve avtorskih pravic po ZASP upravičenec lahko zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi te kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. To je civilna kazen in iz citiranega določila izrecno izhaja, da upravičenec lahko zahteva honorar ali pa do 200 % povečano nadomestilo, ne pa obojega kumulativno. Ker je tožeča stranka sprva zahtevala plačilo običajnega honorarja in ji je ta pod I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi prisojen, je izgubila pravico zahtevati še do 200 % povečano nadomestilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker pri s pritožbo tožeče stranke izpodbijani odločitvi ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni neutemeljen že po temelju, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati o pritožbi glede višine civilne kazni.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tej pravdi, torej, da uresničuje pravice avtorjev v svojem imenu. Če na podlagi v spis predloženih pooblastil (priloga A 21 do A 34 in A 47 do A 86) tožeča stranka kot kolektivna organizacija avtorjev ni mogla pri uveljavljanju pravic avtorjev nastopati v svojem imenu, ker bi morala biti med avtorjem in tožečo stranko za takšno pooblastilo sklenjena pogodba po 1. odstavku 156. člena ZASP, veljavnega od 29.4.1995 do uveljavitve ZASP-B dne 115.2004, ji je takšna pravica na podlagi istih pooblastil nastopila z uveljavitvijo ZASP-B in jo je torej imela tudi za izterjavo pravic avtorjev iz leta 2006 v tej pravdi. Z ZASP-B uveljavljenim 1. odstavkom 146. člena ZASP je namreč izrecno določeno, da kolektivna organizacija na podlagi pooblastila avtorja v svojem imenu uveljavlja tam naštete pravice avtorjev. Nepomembno je, da so bila zgoraj našteta pooblastila avtorjev dana že pred uveljavitvijo ZASP-B, ker so bila dana nepogojno in brez omejitev trajanja. Da je pooblastilno razmerje med tožečo stranko in prizadetimi avtorji trajalo od izdaje pooblastil neprekinjeno do sklenitve pogodb o kolektivnem upravljanju mehaničnih avtorskih pravic leta 2008, nenazadnje izhaja iz prej navedenih pogodb v spisu (priloge A 87 do A 115), kjer se pogodbeni stranki na obstoj tega pooblastilnega razmerja sklicujeta in ga s tem potrjujeta.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno tožeči stranki priznalo povrnitev pravdnih stroškov v celotni višini. Po 2. odstavku 154. člena ZPP, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroški drugi stranki, če ta stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela z 1/3 svojega zahtevka (torej njen neuspeh ni sorazmerno majhen) in je zato upravičena do povračila ji 1/3 nastalih ji stroškov postopka. Pri odločitvi o stroških postopka je še pojasniti, da je o njej sodišče prve stopnje podalo dovolj razlogov, tako, da se odločitev lahko preizkusi. Ob podanih razlogih je namreč upoštevati tudi stroškovnik tožeče stranke (list. št. 157 v spisu), ki ga je ta vložila v spis na zadnji glavni obravnavi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi zoper odločitev o stroških postopka ugodilo in temu ustrezno odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanjem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 3. odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbe sama, ker s pritožbo ni uspela. Prav tako je dolžna kriti svoje stroške pritožbe sama tožena stranka, ker je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je dolžna sama kriti tudi svoje stroške za odgovor na pritožbo, ker v odgovoru ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej so bili ti stroški za pritožbeni postopek nepotrebni.