Jedro

Sodišče prve stopnje je pravočasnost vložene izbrisne tožbe pravilno presojalo glede na določila zakona, veljavnega v času, ko je bil predlagan zemljiškoknjižni vpis, katerega veljavnost tožnik izpodbija. V obravnavanem primeru se tako glede rokov za izbrisno tožbo uporabljajo določila paragrafa 69 predvojnega ZZK Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930, saj kasneje veljavna ZZK in ZZK-1 v prehodnih določbah vprašanj v zvezi z roki za vložitev izbrisne tožbe glede na prej veljavne predpise nista uredila.

Upravne odločbe v pravdnem postopku ni mogoče izreči za nične. Pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Neupoštevanje določene upravne odločbe in ugotavljanje njene veljavnosti v pravdnem postopku bi bilo mogoče le izjemoma, samo v tistih primerih, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, tako pomembne in očitne, da odločbe sploh ni mogoče šteti za odločbo in je primerljiva z v teoriji civilnega procesnega prava imenovano neobstoječo sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15. dneh od vročitve tega sklepa povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.535,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke ter tožniku naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.362,64 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zapadlosti do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in v tej zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je glede presoje vprašanja dovoljenosti izbrisne tožbe uporabilo zakon, ki je veljal v času spornega vpisa oziroma vložitve predloga za vpis. Takrat je veljal Zakon o zemljiških knjigah iz Kraljevine Jugoslavije, ki je določal petletni rok, pri čemer se je rok štel od vložitve zemljiškoknjižnega predloga dalje. Sodišče bi moralo uporabiti določilo Zakona o zemljiški knjigi, ki je pričel veljati v letu 2003 (ZZK-1), ki ne določa več nobenega roka za vložitev izbrisne tožbe. Predpisi, ki urejajo zemljiško knjigo, so procesni predpisi in ne urejajo vprašanja pridobitve, spreminjanja ali izgube stvarnopravnih pravic. Za procesne predpise pa velja pravilo, da veljajo za vsa razmerja, ki se obravnavajo v času, ko velja določen procesni predpis. Sodišče z uporabo ZZK-1 tudi ne bi prekršilo splošnega pravila o prepovedi retroaktivne veljave predpisov, ki je določeno v 155. členu Ustave RS. Smisel prepovedi retroaktivnosti je v tem, da se za nazaj ne posega v ustaljena pravna razmerja. Procesni predpisi se ne ukvarjajo z vprašanjem pridobitve, spreminjanja in odsvojitve pravic, ali pa z vnašanjem postopkov njihovega uveljavljanja in varstva. Namen instituta izbrisne tožbe je varovanje imetnika stvarne pravice, ki razpolaga z veljavnim pravnim naslovom. Zato lahko imetnik zahteva razveljavitev vknjižbe pravice, ki je iz določenega materialnopravnega razloga neveljavna, in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred neveljavnim vpisom. Z ureditvijo, da izbrisna tožba ni vezana na rok, je želel zakonodajalec okrepiti zaupanje v zemljiško knjigo. Tožeča stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 80/2007. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako sodišče ne bi smelo zaključiti, da je tožeča stranka z izbrisno tožbo prekludirana. Kot drug razlog za zavrženje tožbe je sodišče navedlo, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti upravne odločbe. Tožeča stranka je sicer res postavila vmesni ugotovitveni zahtevek, vendar pa bi sodišče o tem lahko odločalo tudi kot o predhodnem vprašanju. Rešitev le-tega pa ima učinek samo v konkretnem sporu. Ob upoštevanju, da je bila izbrisna tožba tožeče stranke pravočasna, okoliščina, da je tožeča stranka postavila vmesni ugotovitveni zahtevek ne more predstavljati razloga za zavrženje celotne tožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravočasnost vložene izbrisne tožbe pravilno presojalo glede na določila zakona, veljavnega v času, ko je bil predlagan zemljiškoknjižni vpis, katerega veljavnost tožnik izpodbija. V obravnavanem primeru se tako glede rokov za izbrisno tožbo uporabljajo določila paragrafa 69 predvojnega Zakona o zemljiški knjigi Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930, saj kasneje veljavna Zakona o zemljiški knjigi (ZZK in ZZK-1) v prehodnih določbah vprašanj v zvezi z roki za vložitev izbrisne tožbe glede na prej veljavne predpise nista uredila. Pravno pravilo 69 Zakona o zemljiških knjigah je pri izbrisni tožbi zoper neposrednega pridobitelja pravice, pridobljene z izpodbijano vknjižbo, napotovalo na (vsakokrat ) veljavna pravila civilnega prava o zastaranju, pri čemer pa je omenjeni zakon iz leta 1930 predvideval za vložitev izbrisne tožbe rok prekluzivne narave, kot izhaja iz paragrafa 69 tega zakona. Glede na to, da je bila izpodbijana vknjižba opravljena že v letu 1965, predmetna izbrisna tožba pa je bila vložena v letu 2008, je ob upoštevanju paragrafa 69 Zakona o zemljiških knjigah v zvezi s 14. členom Zakona o zastaranju terjatev (ZZT) rok za vložitev obravnavane izbrisne tožbe potekel že več kot tri desetletja pred njeno vložitvijo. ZZT je namreč določal 10-letni splošni zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena prepozno, zato tudi ni bilo pogojev za meritorno obravnavanje zadeve ter so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Prav tako tudi sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišče RS II Ips 80/2007, saj iz nje ne izhaja, da je bil v tam obravnavani zadevi predlagan vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo še v času pred veljavnostjo ZZK-1. Prav tako tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da uporaba sedanjega Zakona o zemljiški knjigi ne bi posegla v ustaljena pravna razmerja. Z retroaktivno uporabo določb novega ZZK-1 bi namreč omejili pravno varnost, katera je bila s potekom prekluzivnih rokov zagotovljena vknjiženim zemljiškoknjižnim lastnikom ne glede na materialnopravno veljavnost njihove vknjižbe.

6. Prav pa ima sodišče prve stopnje tudi, ko ugotavlja, da upravne odločbe v pravdnem postopku ni mogoče izreči za nične. Pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Neupoštevanje določene upravne odločbe in ugotavljanje njene veljavnosti v pravdnem postopku bi bilo mogoče le izjemoma, samo v tistih primerih, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, tako pomembne in očitne, da odločbe sploh ni mogoče šteti za odločbo in je primerljiva z v teoriji civilnega procesnega prava imenovano neobstoječo sodbo (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2005). V obravnavanem primeru pa se tožeča stranka sklicuje na ničnost odločbe zaradi kršitve materialnopravnih predpisov (V. točka tožbe) in ne gre za izjemo, ko sodišče ne bi smelo upoštevati upravne odločbe na podlagi argumenta, da je ta nična.

7. Ker torej v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je odmera razvidna iz list.št. 50 spisa.