Jedro

Če invalidna oseba umre v treh letih od dneva prepustitve vozila, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, lahko dediči vozilo podedujejo oziroma podedujejo in prodajo, ne da bi plačali carino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Carinske uprave Republike Slovenije z dne 26.10.1999, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26.10.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 20.8.1999, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 1.127.146,00 SIT, za osebni avto, ocarinjen z enotno carinsko listino ECL CI TC L. z dne 7.6.1996, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo ob carinskem pregledu na mejnem prehodu v GR dne 28.10.1996 ugotovljeno, da je vozilo, ki je bilo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ oproščeno plačila carine, vozil B.D., ki ni bil pooblaščen za vožnjo z navedenim vozilom. Prvostopno sodišče je pritrdilo stališču tožene stranke, da osebni avtomobil ni bil uporabljen za potrebe invalidne osebe. V obravnavanem primeru invalidna oseba ni bila sposobna sama voziti avta, zato je bila za vožnjo pooblaščena tožnica. Slednja uporabo vozila opravičuje z nakupom zdravila za invalidno osebo, kar dokazuje z računom z dne 28.10.1996. Sodišče prve stopnje tem trditvam tožnice ni sledilo. Po njegovi presoji na podlagi navedenega računa ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da sploh gre za zdravilo ter da je bilo le-to namenjeno M.M. (invalidni osebi). Tožnica tudi z ničemer ni izkazala, da je bilo to zdravilo treba kupiti v Avstriji. Spregledati ne gre niti okoliščine, da je bil ob kontroli mejnih carinskih organov prijavljen le nakup plastičnega modula za izdelavo okenskega jaška. Takšen način uporabe osebnega vozila pa ne pomeni uporabe avtomobila za življenjske potrebe invalidne osebe. Sodišče je še pojasnilo, da je treba pogoje, ki jih CZ določa za dosego in ohranitev carinske oprostitve, razlagati restriktivno.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je bilo vozilo uporabljeno v druge namene, ne pa za potrebe invalidne osebe. Tožnica je namreč vse posle za invalidno osebo urejala sama. Dne 28.10.1996 ni bila sposobna upravljati vozila. Ker je njena mati zdravilo nujno potrebovala, je prosila B.D., naj jo zato s spornim avtomobilom odpelje v Avstrijo. Res je, da je slednji odhod v Avstrijo izkoristil tudi za nakup plastičnega modula. Pojasnila je, da zdravila ob carinski kontroli ni prijavila, ker ni presegalo vrednosti, za katero bi bilo treba plačati carino. Sicer pa ji takrat ni bilo omogočeno, da bi karkoli pojasnjevala. Carinik, ki je na mejnem prehodu vodil postopek, se je posvetil izključno ugotavljanju carinskega prekrška. Ugotovljeno ni bilo niti to, katere osebe so se nahajale v vozilu, čeprav je tožnica povedala, da je ona upravičena do uporabe navedenega vozila. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podlage za obračun carine na podlagi določila 166. člena CZ. Ta določa, da blaga, ki je bilo oproščeno plačila carine na podlagi 3. do 9. in 11. do 14. točke 161. člena ter 162. do 164. člena tega zakona v roku treh let od dneva uvoza ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila carine, preden niso plačane uvozne dajatve. Teh predmetov prav tako ni mogoče zastaviti, posoditi ali drugače izročiti kot zavarovanje za druge obveznosti. Podrobnejše določbe glede tega so v Uredbi o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 46/99, Uredba). Ta v 3. odstavku 40. člena določa, da lahko dediči, če invalidna oseba umre v treh letih od dneva prepustitve vozila, vozilo podedujejo oziroma podedujejo in prodajo, ne da bi plačali carino.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je invalidna oseba M. M. umrla dne 25.12.1998, torej pred potekom navedenega triletnega roka. Nova lastnica vozila, ki je bilo ob uvozu dne 7.6.1996 zaradi potreb invalidne osebe M.M. oproščeno plačila carine, je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 23.2.1999 postala tožnica.

Slednja pa je kot dedinja invalidne osebe po določbi 3. odstavka 40. člena Uredbe oproščena plačila carine. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb CZ o naknadnem obračunu carine. Postopek se je začel zoper tedanjo lastnico avta M.M., ki bi bila zavezana plačati carino zaradi uporabe brez carine uvoženega avta v nasprotju z določbami predpisov, ki dovoljujejo uvoz brez plačila carine. Ker je ta oseba umrla, postopka ni mogoče nadaljevati zoper dedinjo, saj v carinskih predpisih ni pravne podlage za to, da so zavezanci za plačilo carinskega dolga dediči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu za finance, ki je sedaj pristojno za odločanje o teh stvareh na drugi stopnji, v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.