Jedro

Za izterjavo sredstev rezervnega sklada ni podana aktivna legitimacija upravnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ne dopusti poprave tožbe in pristopa etažnih lastnikov objekta na naslovu L. S sodbo je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123563/2012 z dne 29. 8. 2012 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, vse s stroškovno posledico. Nepravilna in nezakonita je odločitev, da se poprava tožbe in pristop etažnih lastnikov ne dopusti. Tožeča stranka je kot upravnik predmetne večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov. V skladu z določbo 68. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) etažni lastniki v pravnih poslih s tretjimi nastopajo le z navedbo „etažni lastniki“. Upoštevaje navedeno tožeča stranka meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče takšni obliki združevanja, ki jo identificira njen upravnik, priznati lastnost stranke v pravdnem postopku (76. člen Zakona o pravdnem postopku,;v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka kot upravnik je upravičen terjati plačilo sredstev rezervnega sklada, kot to izhaja iz sklenjene pogodbe o upravljanju z etažnimi lastniki. Z njimi je upravnik v skupnosti, gre za skupno terjatev, prav tako se pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Sodba o tem nima razlogov oziroma ni razlogov o odločilnih dejstvih. Napačen in nezakonit je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Tožečo stranko kot upravnika so etažni lastniki s Pogodbo št. 101-L1-9L/2009 pooblastili za opominjanje dolžnikov, izterjavo obveznosti, pripravo podatkov za sodno izterjavo obveznosti, zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo obveznosti iz naslova rezervnega sklada. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne in predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neplačane obveznosti bremenijo toženo stranko kot etažno lastnico, ki je obveznosti tudi pisno priznala v dopisu 25. 2. 2012, ko je navedla, da bo račune plačala, ko ji bo omogočen vpogled v zahtevano dokumentacijo. Izdani računi predstavljajo verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče začeti izvršbo (23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Odločbe, izdane v sporu majhne vrednosti se, po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP smejo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zmotne uporabe materialnega prava.

V predmetni zadevi je predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih, neplačanih sredstev rezervnega sklada zoper etažno lastnico vložil upravnik v svojem imenu in za svoj račun. V nadaljnjem postopku (po ugovoru se je postopek nadaljeval v pravdnem postopku) je tožeča stranka kot tožečo stranko navedla etažne lastnike objekta na naslovu L., ki jih zastopa upravnik (predlagala je, da etažnim lastnikom sodišče prizna lastnost stranke v smislu tretjega odstavka 76. člena ZPP), kar je opredelila kot popravo tožbe. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ne gre za popravo v smislu pravilne navedbe stranke (81. člen ZPP), temveč za pridružitev nove tožeče stranke, za kar niso izpolnjeni pogoji (191. člen ZPP). Upravnik, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ki predloga za izvršbo ni vložil v imenu in za račun etažnih lastnikov, za tako tožbo ni aktivno legitimiran. Kot pravilno pojasni že sodišče prve stopnje, nastale situacije ni mogoče rešiti s pridružitvijo nove tožeče stranke. Posledično tudi ni pomembno, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranke „etažnim lastnikom“ kot obliki združevanja, ki jo identificira upravnik, kot se zavzema pritožba.

Stališče sodbe, da ni podana aktivna legitimacija upravnika za izterjavo sredstev rezervnega sklada, je pravilna.

Za zavzeto stališče sodba navaja zadostne, jasne in pravilne razloge, oprte na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in SZ-1, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Upravnik je le zastopnik etažnih lastnikov (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ, drugi odstavek 48. člena SZ-1), kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Določbe Pogodbe št. 101-L1-9L/2009 v točki II D (upravičenje upravnika za nastavitev in vodenje posebnega računa rezervnega sklada, opominjanje dolžnikov ter izterjava obveznosti, priprava podatkov za sodno izterjavo obveznosti), na katere se sklicuje pritožba, ne nudijo podlage za zaključek, da lahko upravnik v svojem imenu vloži tožbo za izterjavo sredstev rezervnega sklada. Z očitkom protispisnosti, pritožba v bistvu izpodbija dejanske ugotovitve sodbe, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Protispisnost v smislu absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče pogodbene določbe razume drugače, kot tožeča stranka, temveč ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin in med samimi temi listinami. Tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

Pritrditi je sicer pritožbi, da so etažni lastniki (tudi toženka) dolžni plačevati prispevke v rezervni sklad (119. člen SPZ), vendar pa tožeča stranka z zahtevkom ne more uspeti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Odveč je zato prikazovanje pritožbe o tem, da je toženka (pisno) priznala, da je dolžna vplačati svoj prispevek v rezervni sklad in se zahtevku neupravičeno upira. Brez pomena je tudi pritožbeno zatrjevanje, da računi tožeče stranke predstavljajo verodostojno listino, na podlagi katere je mogoča izvršba.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.