Jedro

Tožnica je ob samem škodnem dogodku utrpela hud primarni strah, ki je nato prešel v sekundarni strah za izid zdravljenja in je bil zaradi komplikacij med zdravljenjem (neuspešnih operacij) upravičeno hud, močan in je trajal do konca aktualnega zdravljenja (9 mesecev), tako da je iz tega naslova upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča v zavrnilnem delu (2. točka izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (3. točka izreka) delno spremeni tako, da se sodba v celoti glasi: „2. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 9.084,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2007 do plačila, v roku 15 dni.

Višji tožbeni zahtevek, to je razlika odškodnine v znesku 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 2.265,31 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 247,13 EUR, v 15-ih dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 8.084,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2007 do plačila, v roku 15-ih dni in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1.126,09 EUR pravdnih stroškov postopka v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (3. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je dovolilo spremembo tožbe z dne 26. 11. 2010 (1. točka izreka sklepa).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa v delu zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za pretrpljeni strah za 1.000,00 EUR in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek zaradi pretrpljenega strahu z obrazložitvijo, da naj bi na podlagi tožničinih izpovedb na zaslišanjih ne izhajalo, da je res utrpela strah. Glede ocene strahu je podal mnenje tudi sodni izvedenec, ki je ugotovil, da je tožnica utrpela ob škodnem dogodku, ki je bil nenaden in nepričakovan, ob močni bolečini hud primarni strah, ki je trajal za čas nezgode. Po pregledu in kirurški oskrbi je primarni strah prešel v sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, ki je trajal vse do konca aktualnega zdravljenja, ki je bilo zaključeno z zaključenim bolniškim staležem. Tožnica se je takrat zavedala, da je stanje dokončno, posledice jasne ter da ni pričakovati izboljšanja. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil v času aktualnega zdravljenja zaradi dolgotrajne terapije, dveh operativnih posegov, brez bistvenega izboljšanja, upravičeno hude intenzitete. Sodišče prve stopnje je izvedencu postavilo dvakrat vprašanja glede strahu in v obeh odgovorih za zastavljeni vprašanji je izvedenec nedvomno odgovoril, da je tožnica utrpela hud primarni in upravičeno hud sekundarni strah. Glede na potek tožničinega zdravljenja in vse bolečine in neprijetnosti, ki so ga spremljale, je tudi povsem življenjsko in logično, da je bila tožnica zaradi komplikacij upravičeno hudo zaskrbljena in je utrpela hud strah, glede na potek zdravljenja, to je dve neuspešni operaciji, hude bolečine in bolečo rehabilitacijo. V zvezi s tem vprašanjem je po mnenju tožnice dejansko stanje očitno natančno dovolj ugotovljeno, da bi moralo sodišče tožnici prisoditi ustrezno odškodnino za utrpljeni primarni in sekundarni strah najmanj v višini 1.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka in zoper odločitev o stroških iz 3. točke izreka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov tožene stranke. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za posamezne postavke ne strinja in meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena previsoko. Telesne bolečine, zaradi katerih tožnica uveljavlja odškodnino, so nastale kot posledica zloma osnovnega členka mezinca leve roke. Čeprav so tudi bolečine zaradi zloma mezinca lahko neugodne in celo hude, je potrebno upoštevati, da se oškodovanec običajno zaveda, da gre za bolečine v zvezi s poškodbo dela telesa, ki je majhnega pomena. Odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin je po oceni tožene stranke vsaj za polovico zneska predimenzionirana. Podobni zaključki se nanašajo tudi na odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je sama priznala, da je zaradi poškodbe sicer zamenjala delovno mesto in sedaj zaseda delovno mesto administratorke v ..., vendar je po oceni tožene stranke to delovno mesto ne samo lažje, temveč tudi bolj „udobno“. Neutemeljene pa so navedbe tožnice, da je zaradi poškodbe mezinca leve roke ovirana pri tipkanju. Po oceni tožene stranke zato zaradi omenjene poškodbe ni ovirana pri svojem delu, ni pa tudi jasno, zakaj bi bila tožnica zaradi poškodbe mezinca leve roke ovirana pri streljanju. Poleg tega tožnica sama priznava, da opravlja preverjanje iz streljanja samo dvakrat na leto, zato po oceni tožene stranke zaradi poškodbe pri svojem sedanjem delu ni ovirana. Ni torej tudi razloga, da bi iz tega naslova sploh bila priznana odškodnina. Ker je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova odškodnino priznalo, je takšna odločitev zmotna. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova skaženosti priznalo odškodnino, vendar gre po mnenju tožene stranke za škodo izredno majhnega pomena in torej po mnenju tožene stranke sploh ne gre za pravno priznano škodo oziroma je višina prisojene odškodnine po tej postavki gotovo močno pretirana (vsaj za 1/3 previsoko). Pritožuje se tudi zoper priznano odškodnino zaradi nastale premoženjske škode, z obrazložitvijo, da si je težko zamisliti, da bi lahko bil kdo zaradi zloma členka v mezincu leve roke tri tedne nujno odvisen od pomoči druge osebe, pa čeprav dve uri na dan. Posledično pa izpodbija tudi z odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekala pritožbene navedbe zaradi previsoko prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje glede prisojene odškodnine zaradi strahu delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v predmetnem sporu že odločalo in sicer s sodbo opr. št. Pdp 191/2009 z dne 5. 11. 2009, ko je pritožbi tožnice ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna po temelju v višini 100 %, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi 100 % odškodninske odgovornosti tožene stranke v nadaljevanju postopka odločalo o višini odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožnice delno utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova prestanega strahu. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je škodo, ki je povezana s človekovo nepremoženjsko sfero in ki je pravno priznana škoda, predstavlja uporabo pravdnega standarda pravične denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Pri določanju višine odškodnine mora sodišče za vsako obliko nepremoženjske škode upoštevati kriterije, ki so primeroma navedeni v določbi 179. člena OZ (stopnjo bolečin in strahu, trajanje le-teh, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine), pri tem pa mora paziti tudi na to, da višina odškodnine ne bi bila nasprotna njeni naravi in namenu. Pri določitvi višine odškodnine je potrebno upoštevati tudi v sodni praksi znane prisojene odškodnine za podobne primere posameznih oblik nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je o višini odškodnine za posamezne oblike vtoževane nepremoženjske škode tožnice odločalo ob upoštevanju izpovedbe tožnice in podatkov, ki jih je v zvezi s tem v izvedenskem mnenju podal sodni izvedenec medicinske stroke I.A.J., dr. med.. Tožnica je utrpela pri nesreči pri delu dne 25. 7. 2006 zlom osnovnega členka levice in zahtevala iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 5. 500,00 EUR, iz naslova strahu v višini 1.800,00 EUR, iz naslova bolečin zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti v višini 3.500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 1.200,00 EUR. Tožnica je zahtevala tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 834,11 EUR.

Sodišče prve stopnje se je pri višini nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti oprlo na mnenje izvedenca I.A.J., dr. med., na katerega stranki nista podali pripombe. Izvedensko mnenje v posledici poškodbe pri delu (zlom osnovnega členka mezinca levice) izpostavlja, da je tožnica ob nezgodi pri delu dne 25. 7. 2006 in po dveh operativnih posegih trpela hude bolečine 20 dni, ki jih je blažila z analgetiki, nato pa še trpela stalne bolečine srednje intenzitete en mesec, ki so nato prešle v izmenične srednje in lažje bolečine, ki so trajale ves čas akutnega zdravljenja. Tožnica je bila nesposobna za delo zaradi poškodbe ves čas trajanja bolniškega staleža (od 25. 7. 2006 do 12. 4. 2007 za polni delovni čas, nato pa še za polovični delovni čas do 11. 5. 2007). Tožnica je hodila na preglede k specialistom različnih dejavnosti več kot 20-krat, opravljala je tudi preveze, neprijetna je bila neuspešna repozicija zloma ter nato zamavčenje, dvakrat je bila operirana (prvič 4. 8. 2006, ko je bila izvršena repozicija in fiksacija s Kirschnerjevimi žicami, ter drugič 12. 2. 2007, ko je bila izvršena tendoliza ekstenzorjev mezinca). Po drugi operaciji je morala ponovno ostati v bolnišnici (tri dni). Neprijetno je bilo nošenje vseh predpisanih opornic od Bohlerjeve opornice pa do fleksijske opornice, opornice dvojček, dinamične opornice ter kompresijskega naprsnika. V tem času je nosila tudi mitelo. Boleče in neprijetno je bilo odstranjevanje Kirschnerjevih žic, pri čemer se je rana po odstranitvi navedenih žic tudi gnojila, zaradi česar je hodila na preveze k svojemu zdravniku in plastičnemu kirurgu. Pri rentgenskemu slikanju je prejela znatno dozo zdravju škodljivega ionizirajočega sevanja, fizioterapija je bila sama po sebi boleča in naporna, prav tako rehabilitacija v centralni medicinski rehabilitaciji od 2. 11. 2006 do 13. 4. 2007 in s tem povezane neprijetne tudi naučene vaje, ki jih je izvajala tudi doma. Tekom aktualnega zdravljenja je morala pretežno mirovati. Pri vsakdanjih opravilih in opravljanju zahtevane osebne nege pa je bila v času, ko je nosila opornice in po operativnih posegih, odvisna od delne tuje pomoči. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih ugotovitev, upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti, šteje, da znesek 4.500,00 EUR, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje od vtoževanih 5.500,00 EUR, predstavlja primerno in pravično odškodnino za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Nadalje iz strokovnih ugotovitev izvedenca izhaja, da je tožnica v posledici nesreče pri delu utrpela tudi hud primarni strah, ki je trajal za čas nezgode. Pri pregledu in kirurški oskrbi je primarni strah prešel v sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, ki je trajal vse do konca aktualnega zdravljenja, ki je bilo končano z zaključenim bolniškim staležem. Tožnica se je takrat zavedala, da je stanje dokončno, posledice jasne ter da ni pričakovati izboljšanja. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil v času aktualnega zdravljenja zaradi dolgotrajne terapije in dveh operativnih posegov brez bistvenega izboljšanja, upravičene hude intenzitete in je po končanem zdravljenju prešel v sekundarni strah blage intenzitete, saj je tožnica še sedaj upravičeno zaskrbljena za svoje zdravje. Tako iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnica že ob samem škodnem dogodku utrpela hud strah, ki je nato prešel v sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je bil zaradi komplikacij pri zdravljenju upravičeno hud, močan in je trajal do konca aktualnega zdravljenja ter je nato prešel v sekundarni strah blage intenzitete, ki traja še sedaj. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da tako podanim ugotovitvam sodnega izvedenca ne bi poklonilo verodostojnosti, zato je utemeljen pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče zmotno presodilo izvedeniško mnenje, ko tožnici ni priznalo odškodnine iz naslova strahu. Ob jasni ugotovitvi sodnega izvedenca, da je tožnica ob samem škodnem dogodku utrpela hud primarni strah, ki je nato prešel v sekundarni strah za izid zdravljenja in je bil zaradi komplikacij med zdravljenjem (neuspešnih operacij) upravičeno hud, močan in je trajal do konca aktualnega zdravljenja (od 15. 7. 2006 do 12. 4. 2007), narekuje prisojo odškodnine iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR od vtoževanih 1.800,00 EUR.

Pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi trajnih posledic je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pred nezgodo več let zaposlena kot vodja delilnice hrane v SV in je zaradi nezgode morala zamenjati delovno mesto tako, da sedaj dela v pisarni ... kot administratorka. Upoštevalo je, da ima sedaj težave pri tipkanju in pri strelskem usposabljanju, ki ga izvajajo dvakrat letno. Navedeno pa je pomembno, saj se preverja zaradi gibalnih sposobnosti zaposlenih, vse skupaj pa vpliva na službeno oceno. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti zaradi trajnih posledic. Poškodovani mezinec levice je še vedno omejeno gibljiv, prisotna je hipotrofija mezinčeve in inteosalne muskulature s hipestenzijo po ulenarni levi strani. Posledično je oslabljen cilindrični in kljukasti prijem, ki sta le delno izvedljiva. Zaradi tega ima tožnica še vedno težave pri vseh dnevnih aktivnostih, kljub temu da je desničarka. Zaradi posledic nezgode ima bistveno zmanjšano sposobnost za vse dnevne aktivnosti, pri katerih potrebuje pomoč levice oziroma korekten dvoročni prijem. Svoje delo v službi, kjer je večino delovnega časa vezana na uporabo obeh rok, je morala zamenjati zaradi tega z drugim delovnim mesto, prav tako pa domača opravila, kjer je potreben korekten dvoročen prijem od nezgode dalje težje opravlja, omejena pa je tudi pri športnih aktivnostih. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih ugotovitev, upoštevaje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, šteje, da znesek 2.500,00 EUR, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje od vtoževanih 3.500,00 EUR, predstavlja primerljivo in pravično odškodnino iz tega naslova.

Glede na izvedeniško mnenje in ugotovitve sodišča prve stopnje, je tožnici ostala hipotrofija mezičeve in intersonalne muskulature, na dorzalni strani prsta pa 5 cm brazgotina dvignjena od podlage in drugače obarvano od okolice, o čemer se je sodišče tudi neposredno prepričalo, ko si je ogledalo mezinec levice in opazilo sled od nohta do zadnjega členka mezinca, ki je trajno okrivljen in ga tožnica ne more stegniti. Glede na obseg brazgotine njeno umestitev na telesu s primerljivo sodno prakso, je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino iz tega naslova 400,00 EUR od vtoževanih 1.200,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni upravičena do prisojene premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo dejanske potne stroške zaradi obiskovanja zdravniških pregledov (skupno 103 obiski pri specialistu in na fizioterapijah) v višini 390,00 EUR, parkirnino po predloženih računih (78,11 EUR) ter stroške zdravil (30,00 EUR) in tudi stroške tuje pomoči, ki jo je v obdobju treh tednov potrebovala (skupno 84 ur, po urni postavki 4,00 EUR) v višini 336,00 EUR, torej skupno premoženjsko škodo v višini 684,11 EUR, od zahtevane v višini 834,11 EUR.

Po mnenju pritožbenega sodišča je torej pravična denarna odškodnina za vso tožničino nepremoženjsko škodo v višini 8.400,00 EUR. Ta odškodnina po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne odstopa od zneskov prisojenih odškodnin glede na primerljive tovrstne škode („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV Založba 2001, na primer opr. št. II Ips 72/2001 in opr. št. II Ips 152/2000). K prisojenemu znesku nepremoženjske škode je potrebno prišteti še premoženjsko škodo v višini 684,11 EUR in skupno prisojen znesek odškodnine tako znaša 9.084,11 EUR.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP zavrnilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožnici prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na znesek 9.084,11 EUR iz zneska 8.084,11 EUR. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je tudi po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožnice. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP in ob uporabi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ponovno odločalo o stroških postopka. Potrebni stroški tožnice glede na vrednost prisojenega zneska predstavljajo stroške zastopanja po pooblaščencu in sicer: za sestavo odškodninskega zahtevka po tar. št. 38/1 (500 točk), za sestavo tožbe (500 točk), prve pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2007 (375 točk), druge pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2008 (375 točk), pritožbe zoper sodbo z dne 5. 11. 2008 (625 točk), tretje pripravljalne vloge (250 točk), pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2010 (375 točk) ter z dne 13. 1. 2011 (375 točk), zastopanje za prvi narok dne 7. 12. 2007 (500 točk), za narok dne 19. 3. 2008 (250 točk in urnina 100 točk), za narok dne 16. 4. 2008 (250 točk), za narok dne 5. 11. 2008 (250 točk), za narok dne 6. 1. 2010 (250 točk), za narok dne 28. 1. 2011 (250 točk), kar skupaj znaša 5225 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR), 20 % DDV ter 2 in 1 % za materialne izdatke znaša v višini 2.906,39 EUR. K navedenemu znesku je potrebno prišteti stroške sodne takse za tožbo (120,34 EUR), za pritožbo z dne 26. 1. 2009 (142,72 EUR) in za sodbo (120,34 EUR) in nagrado za izvedenca v višini 697,27 EUR, kar skupno znaša 3.987,06 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožnice znašajo tako 3.987,06 EUR, upoštevajoč, da je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 70,78 %, je upravičena do povrnitve stroškov v višini 2.822,04 EUR.

Potrebni stroški tožene stranke glede na vrednost prisojenega zneska predstavljajo odgovor na tožbo (500 točk), prvi narok z dne 7. 12. 2007 (500 točk), pripravljalna vloga z dne 13. 2. 2008 (375 točk), narok dne 19. 3. 2008 (250 točk in urnina 100 točk), narok 16. 4. 2008 (250 točk), dne 5. 11. 2008 (250 točk), pritožba z dne 21. 1. 2009 (625 točk), narok z dne 6. 1. 2010 (250 točk), pripravljalna vloga z dne 31. 8. 2010 (375 točk), pripravljalna vloga z dne 27. 12. 2007 (375 točk), narok dne 28. 1. 2011 (250 točk), kar skupaj znaša 4100 točk ter ob upoštevanju 2 % oziroma (nad 1000 točk) 1 % materialnih stroškov skupaj znaša 1.905,31 EUR. Upoštevaje, da je uspeh tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 29,22 %, je tožena stranka dolžna do povrnitve stroškov v višini 556,73 EUR. Po pobotanju priznanih stroškov je razlika 2.265,31 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Glede na uspeh tožnice s pritožbo je upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z OT (za pritožbo v višini 240 točk, 20 % DDV v takso za pritožbo v višini 114,94 EUR) v višini 247,13 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni, kakor izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ta stranka v pritožbi ni priglasila.