Jedro

Pravno odločilno je dejstvo, kdaj je začelo teči proti odgovornemu za škodo zastaranje zavarovančeve terjatve, ne pa zavarovalničine terjatve. Treba je namreč upoštevati, da je zakon za regresne zahtevke, kar zadeva njihovo zastaranje dosledno izpeljal načelo subrogacije, da z izplačilom odškodnine oškodovancu preidejo na zavarovalnico vse pravice (in seveda tudi omejitve) zavarovanca, s tem, da začne teči zastaranje in se konča ob istih časovnih mejnikih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 17.444,89 EUR z zakonskimi zamudnini obresti od 15. 06. 2004 do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 87,22 EUR.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (primerjaj 1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka (zavarovalnica), ki je po polici avtomobilskega kaska izplačala svojemu zavarovancu zavarovalnino zaradi škode na vozilu s polpriklopnikom, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 08. 03. 2004, uveljavlja zoper toženo stranko (povzročiteljevo zavarovalnico) regresni zahtevek na podlagi subrugacije. Po določilu 6. odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Zavarovančeva terjatev je odškodninska. Zato glede na določilo 1. odstavka 352. člena OZ zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Med strankama ni sporno, da je oškodovanec zvedel za povzročitelja ob samem škodnem dogodku, sporno pa je, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo in posledično, kdaj začne teči triletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v konkretnem primeru zavarovanec tožeče stranke izvedel za višino in obseg škode najkasneje dne 18. 03. 2004, ko je bil popravljen zapisnik o poškodbi vozila. Iz zapisnikov z dne 11. 03. 2004 in 18. 03. 2004 je namreč razvidno, katere dele vozila je potrebno zamenjati, katere vrste storitev in v kolikšnem času je potrebno opraviti ter višino urne postavke za posamezno opravilo. Tožeči stranki in njenemu zavarovancu so bile tako po oceni prvostopnega sodišča že dne 18. 03. 2004 znane vse postavke, na podlagi katerih se da izračunati višino nastale škode. Zato je po oceni prvostopnega sodišča zastaranje v konkretnem primeru začelo teči 19. 03. 2004 in se izteklo dne 19. 03. 2007. Pravno odločilno je dejstvo, kdaj je glede na 6. odstavek 357. člena OZ začelo teči proti odgovornemu za škodo zastaranje zavarovančeve terjatve, ne pa zavarovalničine terjatve. Treba je namreč upoštevati, da je zakon za regresne zahtevke, kar zadeva njihovo zastaranje dosledno izpeljal načelo subrogacije, da z izplačilom odškodnine oškodovancu preidejo na zavarovalnico vse pravice (in seveda tudi omejitve) zavarovanca, s tem, da začne teči zastaranje in se konča ob istih časovnih mejnikih (primerjaj sodbo II Ips 502/97). Zato je potrebno dognati, kdaj je začel teči in se končal rok za zavarovanca.

Pritožnica navaja, da je šlo za obsežne poškodbe na kamionu in je bilo zato potrebno najprej obračunati višino popravila in šele nato preveriti pri pooblaščenem servisu, ali je popravilo škode ekonomično ali pa gre za totalno škodo in je potrebno škodo obračunati po principu totalke. Pooblaščeni servis je šele po dopolnitvi zapisnika o poškodbi vozila z dne 18. 03. 2004 dne 23. 04. 2004 podal obračun popravila in šele potem je dne 29. 03. 2004 z obračunom totalke tožeča stranka ugotovila obseg škode. Zato po mnenju pritožnice zastaranje ni moglo začeti teči pred 29. 03. 2010. Pritožbene trditve o tem, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo, materialnopravno niso pomembne. Kot je že obrazloženo, je pravno relevantno, kdaj je oškodovanec, to je zavarovanec tožeče stranke, zvedel za škodo. Iz navedb tožeče stranke je razvidno, da tožeča stranka vedenje zavarovanca o škodi enači z vedenjem tožeče stranke o škodi (prim. vlogo z dne 07. 01. 2010 na red. številki 8 spisa). Vendar sodišče ne glede na to njenemu razlogovanju ne more pritrditi. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, da ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov (prim. VSK CP 1297/99 z dne 08. 05. 2001). Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so bili z dopolnitvijo zapisnika o poškodbi vozila z dne 18. 03. 2004 znani vsi elementi, na osnovi katerih je mogoč izračun odškodnine bodisi za popravilo vozila bodisi za obračun totalne škode. Ne gre za to, kako kompliciran je izračun, kar poudarja pritožnica, pač pa je pomembna možnost samega izračuna. Ta pa je obstajala, čim je bilo znano, katere dele vozila je potrebno zamenjati, katere vrste storitev je potrebno opraviti in zanje potreben čas ter višina urne postavke. Kolikšen čas je potreben za sam izračun, pa je v sferi oškodovanca.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Na 4. strani sodbe je sicer zagrešilo nekaj pisnih napak: v poimenovanju je zamenjalo tožečo stranko s toženo stranko (škodo je izplačala tožeča stranka in ne tožena stranka) in tudi poenostavljeno je navajalo, kdaj je za škodo zvedela tožeča stranka, namesto pravilno zavarovanec tožeče stranke. Ne glede na navedene očitne pisne napake pa je sodba sodišča prve stopnje preizkusljiva in so v njej jasno navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.