Jedro

Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo veže na uveljavitev Obligacijskega zakonika (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Pravno naziranje prve tožene stranke, ki meni, da bi bilo treba pri reševanju vprašanja časovne veljavnosti načelnega pravnega mnenja uporabiti kriterij nastanka škodnega dogodka, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki tožeči stranki solidarno plačati 4.630.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 130.000 SIT od 16.4.2001 do plačila, od 4.500.000 SIT pa od 24.4.2003 do plačila in ji povrniti 424.177 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da morata toženi stranki tožeči stranki poleg že prisojenih zakonskih zamudnih obresti od glavnice 4.500.000 SIT solidarno plačati še zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 23.4.2003; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožeči stranki solidarno plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 20.000 SIT od 16.4.2001 do 20.4.2001. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo glede zneska 110.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2001 do plačila in v zavrnilnem delu glede 20.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2001 do plačila ter posledično v odločitvi o stroških pravdnega postopka. V ostalem je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje o višini primerne denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode (1.800.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah, 2.300.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti).

Prva tožena stranka je vložila revizijo zoper ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta nižji sodišči oškodovanki prisodili enormno visoko odškodnino. Sodišče druge stopnje je samo domnevalo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi možnost bolečin v bodoče. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov glede morebitne bodoče škode. Zanemarili sta starost tožnice, ki ji že po naravi stvari pešajo človeške moči. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki obresti priznalo od 1.1.2002, čeprav takšnega tožbenega zahtevka ni postavila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP), revidentka pa graja le odločitev o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, se revizijsko sodišče z drugima dvema oblikama nepremoženjske škode, ki sta bili predmet tega spora (strah in duševne bolečine zaradi skaženosti) ni bilo dolžno ukvarjati.

Revidentka je spregledala, da je tožeča stranka že s pripravljalno vlogo z dne 10.9.2002, ki jo je prva tožena stranka prejela 22.10.2002, obrestni tožbeni zahtevek povečala tako (torej spremenila tožbo, drugi odstavek 184. člena ZPP), da je uveljavljala zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 do plačila. Očitek o odločanju preko tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) zato ne drži. Razlogi pritožbenega sodišča v zvezi s tem so jasni in konsistentni (glej razloge na 8. in 9. strani sodbe sodišča druge stopnje), zato ni podana niti uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanaša na sestavo odločbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Odločitev o začetku teka obresti je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, oziroma 200. do 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) veže na uveljavitev Obligacijskega zakonika (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Pravno naziranje prve tožene stranke, ki meni, da bi bilo treba pri reševanju vprašanja časovne veljavnosti načelnega pravnega mnenja uporabiti kriterij nastanka škodnega dogodka, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev, kar bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenost višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.800.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2.300.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 2. - 4. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 5. - 7. strani). Bodoče telesne bolečine so bile del dejanske podlage sodbe že pri odločanju sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 4. strani sodbe), kar je korektno pojasnilo že pritožbeno sodišče (drugi odstavek na 6. strani odločbe). Primerjava med obsegom aktivnosti, ki jih je oškodovanka kljub svoji starosti in nekaterim zdravstvenim težavam lahko opravljala pred škodnim dogodkom 1.11.2000, in sedanjim stanjem potrjuje pravilnost odločitve o višini denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).