Jedro

Podnajemna pogodba, ki jo je sklenila toženka s prejšnjo imetnico pravice uporabe na spornem stanovanju MM dne 20.1.1992, je bila sklenjena - brez soglasja tožnika - lastnika stanovanja (ugotovitve sodišča prve in druge stopnje) in zato v nasprotju z določbo 49. člena Stanovanjskega zakona. Najemna pogodba, ki jo je tožnik sklenil s toženko dne 6.5.1992, pa je bila po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč sklenjena za določen čas - do 30.6.1992. Zato se ob dejanskih ugotovitvah sodišč, da pogodba ni bila podaljšana, od tedaj dalje toženka nahaja v spornih prostorih brez ustreznega pravnega naslova - nezakonito (določilo 1. odst. 58. člena navedenega zakona). Tožnik je zato utemeljeno vložil tožbo na izpraznitev spornih prostorov (2.odst.58. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, in naložilo toženki, da v roku 60 dni izprazni oseb in stvari kuhinjo, sobo in balkon, ki se nahajajo desno v hiši last tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je toženka uporabljala stanovanje na podlagi sklenjene najemne pogodbe le določen čas od 1.5.1992 do 30.6.1992, da je rok za izpraznitev že potekel in da zato toženka uporablja stanovanje nezakonito, zaradi česar je stanovanje dolžna izprazniti.

Pritožbo toženke zoper prvostopno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo. Pritrdilo je ugotovitvam in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi, obe sodbi razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Poudarja, da je tožeča stranka NN priznavala pravico do uporabe spornega stanovanja. Zato tudi ni pravne osnove za to, da se zahteva izselitev tožene stranke, ki je prišla v stanovanje z namenom, da pomaga ostareli MM oz. njeni sestri NN na željo oz. s soglasjem obeh. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker je naloženo toženi stranki, da izprazni vse prostore, pri čemer je stanovanje opremljeno z opremo NN. Del sodbenega izreka je tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Višje sodišče je namreč v razlogih sodbe navedlo, da se tožbeni zahtevek nanaša le na toženkine stvari, vendar pa se v nasprotju s tem izrek sodbe nikakor ne omejuje le na njene stvari, temveč izrecno zahteva izpraznitev prostorov. Zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Nasprotja med stališčem drugostopnega sodišča, da se tožbeni zahtevek nanaša le na toženkine stvari in izrekom sodbe ni. Zato izpodbijani sodbi v reviziji zatrjevane procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni mogoče očitati. Tožbeni zahtevek oz. izreka odločitev sodišč prve in druge stopnje namreč ne nalagata toženki izpraznitve spornih prostorov tujih stvari, temveč se nanašata le na njene stvari, kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje. Zato je neutemeljen tudi revidentkin materialnopravni očitek, da ji je v izreku sodbe naloženo razpolaganje s tujimi stvarmi.

Podnajemna pogodba, ki jo je sklenila toženka s prejšnjo imetnico pravice uporabe na spornem stanovanju MM dne 20.1.1992, je bila sklenjena - brez soglasja tožnika - lastnika stanovanja (ugotovitve sodišča prve in druge stopnje) in zato v nasprotju z določbo 49. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS 18/91 - v nadaljevanju SZ). Najemna pogodba, ki jo je tožnik sklenil s toženko dne 6.5.1992, pa je bila po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč sklenjena za določen čas - do 30.6.1992. Zato se ob dejanskih ugotovitvah sodišč, da pogodba ni bila podaljšana, od tedaj dalje toženka nahaja v spornih prostorih brez ustreznega pravnega naslova - nezakonito (določilo 1. odst. 58. člena navedenega zakona, na katerega se še materialnopravno pravilno sklicujeta obe sodišči). Revizijsko sklicevanje, da je tožnik sestri pokojne imetnice pravice uporabe NN priznaval pravico do nadaljnega bivanja v stanovanju, je zato za toženkin status v spornih prostorih pravno nepomembno. Tožnik je torej utemeljeno vložil tožbo na izpraznitev spornih prostorov (2.odst.58. člena SZ).

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je glede na povedano zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).