Jedro

Za odločitev, ali je rušenje objekta, zgrajenega na tujem zemljišču, katerega lastnik se je gradnji uprl, družbeno opravičljivo ali ne, ni odločilna le višina stroškov rušenja. Pomembno pa je pri tem v zvezi z obnašanjem lastnika zemljišča in graditelja med gradnjo zlasti tudi razmerje med intenzivnostjo nasilnega ravnanja prvega in upiranja drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na odstranitev A droga in transformatorske postaje s pripadajočimi kabli ter napravami z njegove parcele št. 1803 k.o. J. in na vzpostavitev prejšnjega stanja. Ocenilo je namreč, da prestavitev teh objektov, kljub temu da so zgrajeni na tujem zemljišču, katerega lastnik (tožnik) se je gradnji uprl, ni družbeno opravičljiva, ker bi bili stroški zanjo bistveno višji od vrednosti uničenega zemljišča, uporabniki v vasi P. pa bi tudi vsaj 10 dni ostali brez električne energije. Ugodilo pa je prvo sodišče tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi uničenega posevka in zmanjšane rodovitnosti zemljišča v skupnem znesku 12.592,00 SIT, ki ga je naložilo toženi stranki v plačilo tožniku skupaj s pravdnimi stroški 23.732,20 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se tožnik pritožuje iz vseh razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in v takem obsegu predlaga njeno razveljavitev. V zvezi z zahtevano odstranitvijo A droga sodba sploh nima razlogov, glede trafo postaje pa je sodišče zmotno uporabilo določbo 2. odst. 25. člena ZTLR. Pri njegovi uporabi je treba upoštevati več okoliščin, zlasti pa vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja, kakor tudi njuno obnašanje med gradnjo. Za prvostopno sodišče je bil zadosten že predračun oz.

ocena stroškov za prestavitev in se s čim drugim sploh ni ubadalo. Ob tem opozarja, da se je toženka s poravnavo zavezala objekte prestaviti ne glede na višino stroškov, vzrok za preklic take poravnave pa je bilo izključno le dejstvo, da tožnik tedaj še ni bil lastnik zemljišča. V zvezi z obnašanjem prizadetih v času gradnje pa poudarja, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožena stranka uporabila pravico močnejšega in kljub tožnikovemu upiranju zgradila sporno trafo postajo. Tožnikovo prepovedovanje gradnje pa ni bilo samo verbalno, pač pa je tudi fizično skušal dela preprečiti s postavitvijo traktorja na traso, vendar so ga delavci toženke odrinili in tudi poškodovali ter z delom nadaljevali. S postavitvijo postaje in A droga je tožniku onemogočen dostop s kombajnom, kar je možno ugotoviti z ogledom. Pritožba omenja še identičen primer P 161/92 v zvezi s sodbo I Cp 1887/92, ko je bilo toženi stranki naloženo, da odstrani kanalizacijski jašek izmere 5x3x2,4 m. V odgovoru na pritožbo toženka opozarja, da bi bilo treba v primeru drugačne odločitve pridobiti zlasti nova soglasja, kar pa bi glede na sedanje pravdanje bilo praktično nemogoče. Pritožba je utemeljena.

V primeru gradnje na tujem zemljišču, katerega lastnik se ji je uprl (1. odst. 25. člena ZTLR) je za pooblastilo iz 2. odst. 25. člena ZTLR, torej za odločitev, da take gradnje ni treba porušiti, potrebno tam naštete okoliščine primera, od katerih je odvisna družbena opravičljivost ali neopravičljivost rušenja, zelo skrbno in vsestransko ugotoviti ter pretehtati. Izpodbijana sodba sicer ugotavlja, čeprav le zelo okvirno, da je tožena stranka gradila na tožnikovi parceli brez njegovega soglasja, da je tožnik na začetku sam, kasneje pa tudi preko svojega sina interveniral, da bi gradnjo preprečil, kakor tudi, da je toženka dogovor s tožnikom prekršila, vendar ob tem kot odločilno okoliščino za uporabo določila 2. odst. 25. člena ZTLR upošteva izključno višino stroškov prestavitve postavljenih objektov, zaradi katere naj bi ta ne bila družbeno opravičljiva. Ocenjuje še, da je vrednost zemljišča, ki je s postavitvijo objektov za tožnika postalo neuporabno, bistveno manjša od teh stroškov, pri čemer pa tožnikova škoda v tej smeri sploh ni ugotovljena. Pritrditi je torej treba pritožbi, da je dejansko stanje glede bistvenih okoliščin ostalo nepopolno raziskano, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo prvo sodišče o že ugotovljenih, v nakazanih smereh odločilnih dejstvih tudi v sodbi dovolj konkretno opredeliti, po potrebi pa zaradi jasnejše predstave opraviti še predlagani ogled. Upoštevati je pri vsem tem potrebno, da je ob tehtanju družbene opravičljivosti ali neopravičljivosti rušenja pomembna zlasti tudi intenzivnost ravnanja z obeh strani, tako nasilnost graditelja kot stopnja konkretnega upiranja lastnika zemljišča, ki glede na že izvedene dokaze ter pritožbene trditve očitno nista bili le simbolični.