Jedro

Kolektiva organizacija lahko obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki ni namenjen avtorskim honorarjem članov in pokrivanju stroškov njenega poslovanja le z izrecnim soglasjem avtorja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ tožniku odredil, da v roku 3 mesecev od vročitve tega sklepa odpravi kršitev prvega odstavka 153. člena ZASP s tem, da spremeni 11. člen Statuta Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije z dne 26. 6. 2008, dopolnjen in spremenjen dne 19. 4. 2010, tako, da bo delitev prihodka iz njegove dejavnosti za druge namene kot za avtorske honorarje članov in pokrivanje stroškov poslovanja mogoča le ob izrecnem soglasju posameznega imetnika avtorske pravice (1. točka izreka), odredil tožniku, da v roku 8 dni od izteka roka iz prejšnje točke izreka tega sklepa organu predloži dokaz o izvršeni odredbi iz prejšnje točke izreka tega sklepa (2. točka izreka), ter odločil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da kot organ nadzora nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Tožniku je bilo izdano dovoljenje, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v naslednjih primerih njihovega izkoriščanja: 1. javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo; 2. reproduciranje glasbenih del na fonogramih in videogramih (mehanične pravice); dajanje v najem fonogramov in videogramov z glasbenimi deli; 4. javno posojanje fonogramov in videogramov z glasbenimi deli; 5. reproduciranje glasbenih del s tonskim in vizualnim snemanjem za privatno ali drugo lastno uporabo (to se nanaša samo na razdeljevanje nadomestil med upravičence). Po izvedenem postopku je organ ugotovil, da je 11. člen Statuta tožnika z dne 26. 6. 2008, dopolnjenega in spremenjenega 19. 4. 2010, v nasprotju s prvim odstavkom 153. člena ZASP, saj določa, da lahko tožnik obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki je namenjen za spodbujanje in promocijo glasbenih kulturnih dejavnosti. Spremembe in dopolnitve Statuta z dne 19. 4. 2010 so vključevale tudi 11. člen, ki pa se po vsebini ni spremenil, saj je v zadnjem delu prvega odstavka 11. člena le dodano besedilo: ''ter spodbujanje kulturne raznolikosti v skladu s Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov''. Argumentov tožnika, da ZASP tega sicer res ne predvideva, da pa je to praksa v drugih državah in v Sloveniji, organ ne more upoštevati, saj morajo kolektivne organizacije, ki delujejo na območju RS in imajo za kolektivno upravljanje pravic dovoljenje urada, delovati v skladu s slovensko zakonodajo, torej z ZASP. Poleg tega področja kolektivnega upravljanja pravic ne ureja nobena mednarodna pogodba ali akt EU. Organ je še navedel, da tožnik pravice iz tretjega odstavka 147. člena ZASP upravlja brez pogodbe z avtorjem, torej zgolj na podlagi ZASP. To pomeni, da imetniki pravic ne sklenejo pogodbe s tožnikom in se vanj ne včlanijo, zato ne sprejmejo pogojev članstva. Če pa ne sprejmejo pogojev članstva, ni mogoče domnevati, da soglašajo z ustanovitvijo skladov, zato kolektivna organizacija ne more biti upravičena, da avtorske honorarje teh imetnikov pravic obremeni z izplačili v posebne sklade. Tožnik zato ne sme odvajati deležev od sredstev, ki so bila zbrana na račun tistih imetnikov pravic, katerih pravice upravlja brez njihovega pooblastila. Prav tako izrecnega soglasja ne more nadomestiti sklep skupščine, saj ta v primeru, ko gre za odpoved dela avtorskega honorarja, ne sme nadomestiti volje posameznika. V posebne sklade bi bilo tako mogoče odvajati del avtorskih honorarjev ali nadomestil le od sredstev, ki (glede na dejansko uporabo – 21. člen ZASP) pripadajo tistim upravičencem, ki so s kolektivno organizacijo sklenili pogodbo in jo pooblastili za upravljanje njihovih pravic (151. člen ZASP). Glede na zakonsko določeno obvezno kolektivno upravljanje pravic in monopolni položaj kolektivnih organizacij, ki ga določa 3. točka prvega odstavka 149. člena ZAPS, imetniki pravic namreč nimajo možnosti, da bi se v primeru nestrinjanja z notranjimi pravili organizacije včlanili v drugo organizacijo, katere notranja pravila take določbe ne bi vsebovala. Organ se tudi ne strinja, da je zaradi ob izdaji dovoljenja potrditve statuta s tako določbo, zahteva po spremembi neutemeljena. S spremembo ZASP-B (ki je pričela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu, št. 43/04 z dne 26. 4. 2004 in s katero je bil med drugim spremenjen 153. člen) bi morale kolektivne organizacije uskladiti svoje delovanje v roku enega leta od uveljavitve zakona (26. člen ZASP-B). To pomeni, da bi tožnik svoje delovanje, kar vključuje tudi interne pravne akte, kot je statut, moral uskladiti z določbami ZASP-B do 11. 5. 2005, vendar tožnik tega ni storil. Ni pomembno, da je statut vsakič potrdila upravna enota, saj ta ni pristojna za nadzor statutov z vidika ZASP. Namen zakonodajalca pri spremembi 153. člena pa je jasen. Ukinjena je možnost, ki je omogočala delitev ob upoštevanju načela spodbujanja kulturno umetniških stvaritev, pomembnih za razvoj kulture, ter posredno omogočala ustanovitev posebnih skladov na podlagi ZASP. Organ tudi ne želi ukiniti promocijske sklade, temveč želi odpravo ugotovljene kršitve. Organ je še ugotovil, da je rok 3 mesecev primeren, da bo tožnik lahko pripravil in sprejel ustrezne spremembe.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijani sklep je izdal organ. Po samem zakonu ima pooblastilo za odločanje predstojnik organa. V sklepu ni navedena uradna oseba, ki je postopek vodila. Ker na sklepu ni podpisa uradne osebe, ki bi vodila postopek do izdaje sklepa (prvi odstavek 216. člena ZUP), je šteti, da je postopek vodila in sklep izdala sekretarka – A.A., ki pa po zakonu za to nima pooblastila. To pomeni kršitev postopka. Iz izreka ne izhaja ugotovitev organa, kaj je tožnik kršil, kar ni skladno s 213. členom ZUP. Izrek je zato tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v obrazložitvi moč najti navedbe, da je tožnik kršil 153. člen ZASP, česar izrek ne vsebuje. Sklepa tudi ni mogoče izvršiti, ker 1. točka izreka zahteva spremembo splošnega oziroma temeljnega akta tožnika z dne 26. 6. 2008, spremenjenega 19. 4. 2010, vendar pa temeljni akt tožnika ob izdaji izpodbijanega sklepa ni veljal več oziroma ni obstajal več. Akt, ki naj bi ga tožnik spremenil, je bil 30. 6. 2011 spremenjen, tudi v 11. členu. Tožnik je zato sodišču predlagal, da sklep izreče za ničnega (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Ker je bila sporna določba spremenjena še pred izdajo sklepa, to pomeni, da dokumenti, iz katerih izhaja verjetnost kršitve in dokazi, na katere je organ oprl svoje ugotovitve, ne obstajajo več. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice. Ugotovljena dejstva so zato v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, materialno pravo nepravilno uporabljeno, kršena so pravila postopka. Tako ravnanje je tudi v neskladju s 14. in 22. členom Ustave RS. Tožnik tudi meni, ZASP nikjer ne predpisuje individualnih soglasij, niti ne prepoveduje posebne sklade. Še več: skladi so v korist avtorja, saj so izključno namenjeni za njihov razvoj oziroma njihovo socialno varnost. Pravica avtorja (ki je v tem primeru šibkejša stranka proti državi) je, da se sam odloči, kako bo svojo materialno pravico uveljavljal ob upoštevanju zakonskih okvirjev. V primeru, da so avtorju združeni v kolektivni organizaciji, pa tej organizaciji zaupajo, da jih zastopa, hkrati pa tudi sami sprejemajo skupna pravila. V primeru nestrinjanja ima avtor možnost sodnega varstva. Ni pa tudi edina možnost soglašanja z ustanovitvijo takih skladov zgolj izrecno soglasje posameznega avtorja, ampak tudi drugi načini, npr. sam sprejem pogojev članstva. Potrebno je poudariti, da je tožnik pri oblikovanju določbe o kulturnem skladu ne samo upošteval dobro preteklo prakso, ki jo je organ podpiral, in tudi utečeno mednarodno prakso, ampak tudi 151. člen Pogodbe o delovanju EU, ki zahteva, da Skupnost pri svojem ravnanju upošteva kulturne vidike, čemur ustreza varstvo avtorskih del, ki so velikega pomena tudi s kulturnega vidika. Skladi so eden izmed načinov za zagotavljanje, da tako slovenska kot evropska in svetovna kulturna ustvarjalnost prejema sredstva in si s tem zagotovi dostojanstvo umetniškemu ustvarjanju. Navaja še, da v primeru avtorskih pravic (ki je institut zasebnega prava) ni zagotovljenih procesnih garancij, kot bi morale biti. Zoper to odločbo namreč ni pritožbe, pač pa je mogoče vložiti upravni spor. Peti odstavek 162.a člena ZASP torej izključuje pritožbo, zato po ustavljeni praksi ustavnega sodišča posega v 25. člen Ustave. Ta posebna oblika upravnega spora krši 2., 22. in 23. člen Ustave RS, saj ZASP obravnava neenako primerljive položaje in zaradi tega stranki odvzame možnost do enakega sodnega varstva pred sodišči. Treba je upoštevati, da se zaradi narave položaja toženke kot organa v sestavi enakost med tožnikom in toženko vzpostavi šele v upravnem sporu po ZUS-1. Ustavno sodišče je že v sklepu, št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996, navedlo, da 25. člen Ustave zagotavlja načelo instančnosti, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa v vseh vidikih. To pomeni, da mora zakonodajalec v primeru, ko se o pravicah ali obveznostih odloča v upravnem postopku, zoper takšno odločitev predvideti pritožbo ali drugo pravno sredstvo. Zato je v primerih, ko o posameznih upravnih zadevah odločajo najvišji organi posameznih vej oblasti ali strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji, ali v primerih, ko zakon izključuje pritožbo, mogoče šteti upravni spor kot drugo pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave, vendar pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, tj., da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. To pomeni, da mora biti zagotovljeno, da je mogoče drugo pravno sredstvo vložiti zoper vsako odločitev, da ga je mogoče vložiti iz istih razlogov kot pritožbo, da je v rokah stranke in da ima suspenzivni učinek. Če temu ni tako, to pomeni poseg v pravico do pritožbe in je v neskladju s 25. členom Ustave. Kot sporno se izpostavlja tudi vprašanje dejanske pristojnosti toženke pri izvajanju predmetnega nadzora. ZASP namreč v celotnem poglavju (III. oddelek 6.poglavja) uporablja izraz ''pristojni organ'', pri čemer na nobenem mestu ne določa tega istega pristojnega organa. ZASP torej ne vsebuje pooblastila konkretnemu organu oziroma pravni osebi javnega prava v RS za opravljanje nadzora nad delovanjem kolektivnih organizacij. Razlaga organa, da je lahko pristojni organ iz ZASP, je torej napačna in v nasprotju s pravnim redom RS in EU. Tožnik je zato predlagal, da sodišče v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in na ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti 162.a člena ZASP. Tožnik je torej predlagal, da sodišče sklep v celoti odpravi oziroma odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, podredno, da sklep izreče za ničnega, v vsakem primeru pa naj sodišče naloži toženki plačilo njegovih stroškov postopka s pripadki.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ima A.A. pooblastilo direktorja organa za vodenje in odločanje v upravnih postopkih. Izrek sklepa je določen in zakonit ter v skladu s 162.a členom ZASP. Meni tudi, da je izvršljiv, saj v času izdaje sklepa Upravna enota Domžale še ni registrirala spremembe statusa, temveč jo je vpisala 10. 8. 2011. Toženka poudarja, da se tožnik strinja, da ZASP ne predvideva možnosti obremenitve sklada malih avtorskih pravic z zneski, ki bi bili namenjeni bodisi socialni zaščiti članov ali promociji kulturnih dejavnosti. Po mnenju toženke pa med določbami ZUP in ZASP ni neskladja glede pravnih sredstev in posledično zato ni podana kršitev Ustave RS. Nesporno je strankam zagotovljeno ustrezno pravno varstvo zoper odločitev upravnega organa in sodno preverjanje odločitve upravnega organa. Pristojnost pa tudi ni sporna, saj jo določa 6. člen Uredbe o organih v sestavi ministrstev. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v odgovoru na odgovor toženke še navedel, da vztraja pri vseh navedbah in predlaganih dokazih. Dejstvo je, da sklepa ni mogoče izvršiti, ker statut ne velja več, vpis sprememb statusa s strani upravne enote predstavlja pa le deklaratorni upravni akt in ne konstitutivnega. V času izdaje sklepa je torej veljal statut 2011. Tožba ni utemeljena.

Uvodoma se sodišče opredeljuje glede zatrjevanih kršitev pravil postopka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijani sklep izdala (in pred tem vodila postopek) za to pooblaščena oseba. Po 28. členu ZUP lahko predstojnik upravnega organa pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev; to pooblastilo pa obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (drugi in tretji odstavek). Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je predstojnik organa (direktor Urada RS za intelektualno lastnino) s pooblastilom, št. 102-18/2009-15 z dne 24. 12. 2010, pooblastil A.A. (med drugim) za vodenje in odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih na podlagi ZASP, vključno z izrednimi pravnimi sredstvi. Navedeno pomeni, da je sklep izdan v skladu z 216. členom ZUP. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tudi izrek izpodbijanega sklepa jasen in določljiv, kot to nalaga 213. člen ZUP, saj iz njega nedvomno izhaja, da je tožnik kršil prvi odstavek 153. člena ZAPS (izrek namreč glasi: ''Združenju skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije, Špruha 19, Trzin, se odredi, da v roku 3 (treh) mesecev od vročitve tega sklepa odpravi kršitev prvega odstavka 153. člena ZASP s tem.....''), zaradi česar je bilo tožniku odrejeno, da mora spremeniti 11. člen Statuta z dne 26. 6. 2008, dopolnjenega in spremenjenega dne 19. 4. 2010, kar tudi pomeni, da je jasno razvidno, na kakšen način je tožnik kršitev storil (s sprejetjem določbe 11. člena Statuta s sporno vsebino), opredeljen pa je tudi način odprave te kršitve. Takšno vsebino odločitve organu predpisuje tudi 162.a člen ZASP, po katerem pristojni organ s sklepom odredi kolektivni organizaciji, da v določenem roku odpravi ugotovljene kršitve določb tega zakona.

Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da je izpodbijani sklep neizvršljiv, ker temeljni akt tožnika z dne 26. 6. 2008, dopolnjen in spremenjen dne 19. 4. 2010, ob izdaji izpodbijanega sklepa ni veljal več, saj je bil spremenjen 30. 6. 2011 (tudi v 11. členu). Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Upravna enota Domžale pred izdajo izpodbijanega sklepa organu sporočila, da je bila tožnikova zahteva za registracijo spremembe temeljnega akta vložena 19. 7. 2011, vendar pa o njej pred izdajo izpodbijanega sklepa (3. 8. 2011) še ni bilo odločeno (rok za odločitev organa o zahtevi za registracijo sprememb je 30 dni - 19. člen v zvezi z 20. členom ZDru-1). Ob nespornem dejstvu, da sprememba Statuta tožnika v času izdaje izpodbijanega sklepa v register društev še ni bila vpisana, je Statut z dne 26. 6. 2008, dopolnjen in spremenjen 19. 4. 2010, vključno s sporno določbo 11. člena, formalno v času odločanja veljal v taki obliki in vsebini, kot jo obravnava izpodbijani sklep, zaradi česar je bil sklep v času izdaje izvršljiv. Tožnikov ugovor, da je vpis v register le ugotovitvene narave in ne konstitutivne, namreč po presoji sodišča ne vzdrži. Glede na povedano pa organ tudi ni zmotno ugotovil dejanskega stanja pred izdajo izpodbijanega sklepa in posledično kršil načela materialne resnice ter drugega odstavka 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče pa še pripominja, da pa iz sprememb Statuta z dne 30. 6. 2011 oziroma vsebine določbe 11. člena spremenjenega Statuta (ki ga je upravna enota vpisala v register 10. 8. 2011) ne izhaja, da bi tožnik ugotovljeno kršitev odpravil na način, kot mu je bilo odrejeno z izpodbijanim sklepom.

V nadaljevanju sodišče odgovarja še na ostale tožbene očitke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter napačni uporabi materialnega prava. V 153. členu so določena pravila o delitvi prihodka in sicer mora kolektivna organizacija (v nadaljevanju KO) prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije (prvi odstavek), sredstva za avtorske honorarje mora KO deliti v skladu s pravili o delitvi (drugi odstavek), načela delitve pa so določena v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost (tretji odstavek). Tudi po presoji sodišča je pravno sklepanje organa, da citirana določba ne omogoča drugačne delitve prihodkov, kot povzeto, zlasti pa ne, da lahko tožnik obremeni sklad za male glasbene pravice z zneskom, ki ni namenjen avtorskim honorarjem članov in pokrivanju stroškov poslovanja tožnika, razen z izrecnim soglasjem avtorja, pravilno. Kot je pravilno razlogoval že organ, avtor v primerih obveznega kolektivnega upravljanja pravic (za kar gre v obravnavanem primeru) ne sklepa individualne pogodbe za upravljanje s kolektivno organizacijo, ker teh pravic ne more osebno upravljati (tretji odstavek 151. člena ZASP, 1. točka 147. člena ZASP), kar pa tudi pomeni, da ni mogoče domnevati, da avtor sprejme oziroma se strinja z vsemi pogoji svojega članstva, ki jih predvideva temeljni akt kolektivne organizacije (še zlasti, če so ti v nasprotju z ZASP oziroma če posegajo v avtorjevo pravico do honorarja). Tudi sodno varstvo zoper sklepe skupščine, s katerimi se avtor ne bi strinjal, ne more nadomestiti njegovega izrecnega soglasja, ki bi moralo biti dano že ob morebitnem sprejemanju takšnega pogoja članstva, ne pa po že njegovem sprejetju. Sodišče se zato tudi ne strinja s tožnikom, da je takšen način delitve prihodkov v korist avtorjev (ti posebni skladi naj bi bili namenjeni razvoju avtorjev oziroma njihovi socialni varnosti), temveč je ravno obratno – delitev prihodkov, kot jih je določala sporna določba 11. člena Statuta, je bila ne samo v nasprotju s 153. členom ZASP, temveč je posegala v pravice avtorjev, katere naj bi kolektivna organizacija – tožnik - s svojim upravljanjem varovala. Tožnik se tudi zato ne more z uspehom sklicevati na to, da je pri oblikovanju vsebine sporne določbe upošteval ne samo preteklo dobro prakso (tudi mednarodno), kot tudi 151. člen Pogodbe o delovanju EU (ta opredeljuje cilje in načine Skupnosti na področju kulture), saj to v obravnavanem primeru ne more nadomestiti izrecnega soglasja osebe, ki ji avtorska pravica in iz nje izhajajoče pravice (torej tudi pravica do honorarja) pripadajo.

Nazadnje sodišče odgovarja še na tožbene navedbe glede (ne)pristojnosti upravnega organa in ustreznosti zagotovitve sodnega varstva. Pomanjkljivost ZASP, ki v 162. in 162 a. členu konkretno ne poimenuje organa, ki opravlja nadzor nad kolektivnimi organizacijami, po mnenju sodišča ni tolikšna, da bi se zato postavilo vprašanje pristojnosti upravnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep. Res je bila v ZASP iz leta 1995 izredno določena pristojnost urada kot nadzornega organa, kar je bilo spremenjeno z ZASP-B, ko je v zgoraj citiranih določbah navedeno ''pristojni organ''. Vendar pa to še ne pomeni, da urad za odločanje v obravnavanem primeru ni bil pristojen. ZASP namreč določa konkretne naloge upravnega organa, kateri organ jih opravlja, pa je opredeljeno v Uredbi o organih v sestavi ministrstev, ki v drugem odstavku 6. člena določa, da Urad RS za intelektualno lastnino opravlja upravne in strokovne naloge na področju varstva industrijske lastnine in varstva avtorske in sorodnih pravic. Iz povedanega sledi, da je, izhajajoč iz sistemske ureditve (tudi prejšnje) ter ob upoštevanju navedene Uredbe, urad organ, ki je pristojen za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz enakih razlogov sodišče tudi ne bo sledilo predlogu tožnika in prekinilo postopka zaradi začetka postopka ocene ustavnosti 162.a člena ZASP.

Glede zagotovitve sodnega varstva v primerih, ko je upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, izdan v enofaznem upravnem postopku, se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, v kateri je to sodišče zavzelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot drugo pravno sredstvo v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, ki ga ustavno sodišče navaja, tj. enaka učinkovitost tožbe v upravnem sporu kot pritožbe v upravnem postopku. Tožnik je namreč možnost vložiti tožbo zoper izpodbijani sklep imel (to možnost je tudi očitno izkoristil), tožbo je vložil iz istih razlogov, kot bi lahko vložil pritožbo v upravnem postopku (prim. 27. člen ZUS-1 z 237. členom ZUP), če pa bi vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu (32. člen ZUS-1) in z njo uspel, pa bi tožba imela tudi suspenzivni učinek.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.