Jedro

Ker je obsojenec v času pred potekom roka iz 3. odstavka 103. člena KZ izvršil novo kaznivo dejanje, izbris obsodbe za prejšnje kaznivo dejanje ne pride v poštev. Rok za izbris navedene obsodbe začne teči šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenec storil novo kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva obs. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.06.1999 je bil obs. B.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ in obsojen na kazen tri leta zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v izrečeno kazen vštet čas odvzema prostosti ter pripor in sicer od 07.12.1993 od 10.30 ure do 16.45 ure ter od 16.12.1998 od 15.00 ure dalje. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka ter 300.000,00 SIT povprečnine, oproščen pa je bil plačila stroškov iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter povrnitve potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika. Odločeno je bilo, da je dolžan R.P. vrniti 2,117.604,60 SIT, L.M. 19.236,00 SIT, Ž.K. pa 185.370,00 SIT, vsem s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Po določbi 3. odstavka 105. člena ZKP so bili oškodovanci Ž.K. s presežkom premoženjskopravnega zahtevka, I.Š., A.B., P.Š., T.G., M.H., B.J., B.B., U.M. in A.J. pa s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.09.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa tudi, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obsojenec je dne 09.12.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da jo vlaga na podlagi določbe 1. odstavka 420. člena ZKP in uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter druge kršitve zakona, ker so vplivale na zakonitost sodbe in sodbe višjega sodišča, kakor tudi na sam izrek triletne kazni zapora. Iz izvajanj zahteve je mogoče razbrati, da se zavzema "za obnovitev postopka in izrek milejše kazni ali pogojnega odpusta".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je B.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi višje sodišče pri izreku kazni upoštevali, da je že bil kaznovan. Te okoliščine pa sodišči ne bi smeli upoštevati, kajti v kazenski evidenci ni zabeležen in velja za nekaznovanega in bi sodišče pri obravnavi v novem kazenskem postopku moralo zaključiti, da je nekaznovan in s tem v skladu tudi odmeriti višino kazni.

Okoliščina, ki jo zatrjuje obsojenec, se nanaša na dejstva, ki jih sodišče ugotavlja v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za odmero kazni. Ena izmed takšnih okoliščin je tudi po določbi 2. odstavka 41. člena KZ prejšnje življenje storilca. Sodišče zato zakona ni kršilo.

Zatrjevana kršitev pa bi, če bi res obstajala, pomenila zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očita sodišču kršitev določbe 3. odstavka 16. člena ZKP, po kateri ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Toda pri tem ne pojasni, s katerim oziroma s kakšnim postopanjem ga je sodišče omejilo pri uresničevanju te pravice. Kot je razvidno iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, je obsojenec imel možnost uveljavljati okoliščino, povezano z vprašanjem uporabe podatkov iz kazenske evidence in glede tega izraziti svoje stališče. Če je sodišče drugače kot vložnik zahteve za varstvo zakonitosti presodilo to okoliščino in ni sledilo njegovemu stališču, ni kršilo določbe 3. odstavka 16. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

S trditvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje pri izreku kazni "kot zelo oteževalno okoliščino" upoštevali predhodno kaznovanost oziroma podatke kazenske evidence, čeprav glede na sklep Ministrstva za pravosodje z dne 04.10.1999 v njej sploh ni zabeležen, obsojenec v zahtevi nakazuje, da so bile kršene določbe 103. člena in 3. odstavka 105. člena KZ. Po njegovem stališču iz kazenske evidence izbrisane obsodbe sodišči nista bili upravičeni upoštevati pri odmeri kazni. Sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem obrazlaga obsojenčevo krivdo, sklicuje na kazensko zadevo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, ter na v njej izrečeno kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Iz razlogov, s katerimi sodbi sodišča prve in druge stopnje utemeljujeta odločbo o kazni, izrečeni obsojencu, sledi, da obsojenčevo prejšnje življenje presojata v zvezi z vsem njegovim dosedanjim ravnanjem, ki se odraža tudi v dosedanji kaznovanosti, ter v povezavi z njegovo osebnostjo.

Po določbi 3. odstavka 103. člena KZ se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od kar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Kot je razvidno iz spisu priložene odločbe Ministrstva za pravosodje in upravo Republike Slovenije z dne 30.03.1992 je obsojenec bil pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 19.11.1990, dne 01.04.1992. Pogojni odpust je trajal do izteka kazni, ki je potekla dne 24.08.1992. Obsojenec je storil obravnavano kaznivo dejanje v času od julija 1992 do 29.07.1993. Obsojencu je bila z omenjeno sodbo izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba, s katero je bila izrečena kazen zapora nad eno leto do treh let, po preteku petih let, od kar je bila kazen izvršena. Ker je obsojenec v tem času storil novo kaznivo dejanje, izbris obsodbe po navedeni pravnomočni sodbi ne pride v poštev, ker temu nasprotuje določba 3. odstavka 103. člena KZ. Ta določba, po kateri je izbris obsodbe iz kazenske evidence dovoljen le, če obsojenec v predpisanem roku ne stori novega kaznivega dejanja, ne dopušča razlage, da začne rok za izbris obsodbe teči po dokončani storitvi novega kaznivega dejanja. Zato je mogoče zaključiti, da začne rok za izbris takšne obsodbe teči šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenec storil novo kaznivo dejanje. Glede na navedene ugotovitve ni zakonske podlage za izbris obsodbe po pravnomočni sodbi z dne 19.11.1990 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta upoštevali obsojenčevo kaznovanost po tej sodbi, nista ravnali v nasprotju z navedenimi določbami KZ ter jih zato tudi nista kršili.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami.