Jedro

Ni sporno, da je toženi stranki nastala škoda na fasadi, vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti (kumulativno) podani njeni elementi, splošni predpostavki: stvar ima napako (kršitev pogodbene obveznosti) in vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, in posebni predpostavki: nastanek škode, ki je v vzročni zvezi z napako. Izključitev ene od teh omogoča presojo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Ker tožena stranka ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala vzročne zveze med očitano kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo, je bil pobotni ugovor iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119197/2013 z dne 29. 7. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 45.953,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2012 dalje do plačila in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 16.000 EUR. (II. in III. točka izreka). Zato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 45.953,81 EUR z obrestmi od 9. 2. 2012 dalje (IV. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 3.128,33 EUR (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim ni uspela. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V vsebinsko razpršeni pritožbi navaja, da je tožeča stranka vtoževala plačilo terjatve na podlagi dveh računov št. 675/2011 in 2039/2012, v skupni vrednosti 52.478 EUR. Ker je bilo v postopku očitno nesporno, da je tožena stranka plačala 47.000 EUR in 5.529,95 EUR, je s tem bila obveznost poravnana. Obligacijski zakonik (OZ) v 287. členu določa, da lahko dolžnik sam določi katero obveznost plačuje. Tožena stranka je doslej plačevala le tiste obveznosti, za katere je tožeča stranka izstavila računa. Tožena stranka je obveznost po treh izstavljenih računih (tretji za znesek 5.529,95 EUR) poravnala. Sodišče je neutemeljeno navedlo, da tožena stranka ni uspela dokazati, kaj je plačala. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Tožeča stranka ni specificirala računov, ni navedla, katera dela zaračunava s posameznim računom, skratka ni navedla kaj je predmet tožbenega zahtevka. Tožena stranka glede na izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke ocenjuje, da je dokazala, da je s plačilom 47.000 EUR plačala vtoževana računa, če pa je tožeča stranka sama izjavila, da je plačala betonsko ograjo. Iz kronoloških zapiskov priče V. V. je razbrati, da je tožeča stranka najprej izdelala betonski del ograje, nato pot in na koncu ureditev okolice in asfaltiranje. Tako je jasno, da je tožena stranka s plačilom poravnala najstarejše obveznosti po računih in nato kasnejše. Ker tožeča stranka sploh ni specificirala računov, saj ni navedla, katera dela iz obračunov, na katere se je sklicevala, so del izstavljenih računov, je tožbeni zahtevek povsem neopredeljen in je toženi stranki onemogočena pravica do obrambe. Tožeča stranka sploh ni navedla, katera dela je opravila za toženo stranko. Pritožba opozarja, da naj bi iz vtoževanih računov izhajalo, da je tožeča stranka izstavljala začasne situacije, pri čemer se sklicuje na Pogodbene gradbene uzance, ki določajo, da mora izvajalec gradbenih del voditi gradbeni dnevnik in predložiti začasne situacije za opravljena dela. Vsi obračuni in ponudbe, ki jih je tožeča stranka dostavila do konca prvega naroka, so bili izdelani za potrebe tega postopka, to potrjuje okoliščina, da razen ponudbe 190/2009, ostale ponudbe niso podpisane s strani tožeče stranke. Da je temu tako, izhaja tudi iz različnega obračuna davka na posameznih ponudbah. Tudi iz ponudbe 27/1010 izhaja, da je investitor M. R., brat tožene stranke, tožeča stranka pa sedaj od tožene stranke zahteva plačilo položitve asfalta, ki je položen na bratovem zemljišču. Dokazno breme, da se račun specificira je na tožeči stranki. Tožeča stranka je dolžna opredeliti dela, ki so bila opravljena na objektu, pa tega ni. Tako se ne ve, ali se vtožujejo dela po začasnih nepredloženih situacijah ali po končnem obračunu. Po končnem obračunu je nejasno, katera dela v njem se vtožujejo. Ne glede na navedeno, je očitno nesporno, da so bile betonske ograjene plačane. To izhaja iz izpovedi tožene stranke in priče K. K., ki jo potrjuje izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke. Med pravdnima strankama je bil dogovor, da se betonska dela obračunajo na ključ, ni bilo dogovora, da se obračunavajo po obračunih. Tako je verjeti priči K. K., da je bil dogovor o ceni glede betonskih del. Tožena stranka nasprotuje zaključku sodišča, da je zamudila prekluzivni rok za uveljavljanje znižanja plačila. Sodišče sploh ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Iz mnenja izvedenca, izdelanega pred pravdo, izhajajo ugotovljene pomanjkljivosti oziroma napake pri delih. Tožena stranka jih je pravočasno notificirala. Ker jih tožeča stranka ni odpravila, je tožena stranka po svojih izvajalcih te odpravila sama. Za odpravo napak je že plačala 12.424,49 EUR, od tega za popravilo fasade zaradi slabo izvedene hidroizolacije 5.581,37 EUR. Stališče sodišča, da refleksna škoda ni pravno priznana škoda, je neutemeljeno. Pomanjkljiva izolacija je pripeljala do tega, da so zgnile stene objekta. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Zahteva še povrnitev stroškov za pritožbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - dveh računov št. 675/2011 in 2039/2012. Po ugovoru dolžnika je Okrajno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavilo ter zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da odloči o zahtevku in stroških v pravdnem postopku. Tožeča stranka je na poziv sodišča, da tožbo (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) dopolni tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in ponudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, vložila pripravljalno vlogo, v kateri je sprva navedla, da računa predstavljata zapadlo terjatev v zvezi z opravljenimi gradbenimi deli pri izdelavi betonskih elementov, kar predstavlja razliko med celotno vrednostjo del in posamezno začasno situacijo (list. št. 48 - 50). V drugi pripravljalni vlogi (list. št. 141) pa je delno spremenila trditveno podlago in konkretneje navedla, da terjatev v vtoževanem znesku temelji na ustni pogodbi o delu, s katero sta se pravdni stranki dogovorili sprva za izvedbo betonske ograje, naknadno pa še za dodatna dela, ki se nanašajo na cesto, ureditev stopnišča in asfaltiranje, pri čemer se je kot del trditvene podlage sklicevala na obseg del in njihovo količino ter ceno, kot izhajajo iz končnega obračuna in štirih predračunov. Pojasnila je, da so vsa dela, kot so našteta v obračunu v zvezi s ponudbami, znašala v skupni vrednosti 134.181,86 EUR (83.377,11 EUR za ograjo, 17.867,80 za ureditev ceste, 18.860,05 za ureditev stopnišča in 14.077 EUR za asfaltiranje), pri čemer je obrazložila, kolikšna je bila vrednost posameznih del v okviru posameznega sklopa opravljenih del in koliko je tožena stranka na račun tega že plačala. Vtoževani zahtevek predstavlja razliko med skupno vrednostjo naročenih in opravljenih del zmanjšano za plačilo 47.000 EUR in priznani popust v znesku 34.703,96 EUR.

6. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi spremenila trditveno podlago, po višini pa je zahtevek ves čas od vložitve predloga za izvršbo enak. Enaka je tudi pravna podlaga spora: tožeča stranka trdi, da je tožena stranka dolžna izpolniti pogodbeno obveznost, torej plačilo (še razlike) za dogovorjeno in opravljeno delo. Ves čas vtožuje plačilo denarja na podlagi podjemne pogodbe. Sprememba trditvene podlage je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (v skladu s 286. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP) tudi v postopku, ki se je začel na podlagi predloga za izvršbo in nadaljeval s tožbo, dovoljena. Istovetnost zahtevka se z navedbo novih in dodatnih razlogov za plačilo dolga ni spremenila. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo preko trditvene podlage oziroma tožbenega zahtevka.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o nespecificiranosti oziroma nekonkretiziranosti zahtevka, s čimer naj bi bila toženi stranki onemogočena pravica do obrambe. Drži, da tožeča stranka ni navedla, katera dela so zajeta v posameznem računu. A je v pripravljalnih vlogah dovolj konkretno pojasnila, kaj je pravna podlaga vtoževanega denarnega zneska, obrazložila je obseg izvedenih del in njihovo ceno, sklicujoč se na štiri predračune in končni obračun, iz katerega izhajajo količina in cena opravljenih del po posameznih sklopih del (priloga A 2). Pri je tem tudi navedla, da predstavlja vtoževani znesek razliko med vrednostjo vseh opravljenih del, priznanim plačilom in upoštevanim popustom. Iz predračunov in končnega obračuna je specifikacija opravljenih del po štirih sklopih jasno razvidna. Zato so vse pritožbene navedbe v smeri zatrjevanja, da ni jasno, kaj in katera dela se vtožujejo, neutemeljene.

8. Na podlagi dokaznega postopka je bilo pravilno ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo (619. člen OZ) glede izvedbe betonske ograje, naknadno pa sta se dogovorili tudi o izvedbi dodatnih del glede izdelave ceste, zunanje ureditve dvorišča in stopnic ter asfaltiranja. V obravnavani zadevi ne gre za sklenitev gradbene pogodbe, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, saj izpolnitvena ravnanja, ki se jih je zavezala opraviti tožeča stranka, ne sodijo v kategorijo gradnje gradbenega objekta v smislu 650. člena OZ. Zato in ker tudi pravdni stranki nista gospodarska subjekta, se Posebne gradbene uzance pri presoji potrebnih ravnanj in njihovih učinkih ne upoštevajo.1 Zato so pritožbene trditve, sklicujoč se nanje v zvezi z vodenjem gradbenega dnevnika in izdajo začasnih situacij, pravno nepomembne in neupoštevne, zaradi česar pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja.

9. Tožena stranka obstoju pogodbe glede ograje, ceste, zunanje ureditve in asfaltiranja ni konkretno nasprotovala. Kljub jasni specifikaciji opravljenih del, ki jo je tožeča stranka s predračuni in končnim obračunom podala, tudi ni konkretizirano oporekala obsegu del, z izjemo glede asfaltiranja površine na zemljišču v lasti toženčevega brata (o tem v nadaljevanju). Bistvo njenega nasprotovanja vtoževanemu plačilu je bil ugovor, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o fiksni ceni za vsa naročena/dogovorjena in izvedena dela, razen glede asfaltiranja (za katerega je plačala 5.529,94 EUR). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki najprej sklenili dogovor glede izvedbe betonske ograje. Dogovor o fiksni ceni se je nanašal le na to izvedbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki ovrednotili izvedbo del, ki so bila potrebna za postavitev betonske ograje s ceno 60.000 EUR. Ob tem, ko sta pravdni stranki različno zatrjevali in izpovedovali o dogovorjeni ceni, se je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugega prepričljivega dokaza o dogovorjeni ceni utemeljeno oprlo na izpoved priče Kamnina (nadzornika del) o višini dogovorjene cene za tovrstna dela.

10. Kljub temu da med pravdnima strankama obseg izvedenih del niti ni bil dejansko sporen, ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca in cenilca gradbene stroke N. N., ki je opravil pregled izvedenih del in preveril izvedbo in njihovo izmero v povezavi s štirimi predračuni2, ki so bili vključeni v končni obračun. Ugotovil je, da so bila obračunana dela vsebinsko in količinsko izvedena. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do ustnega dogovora o določitvi cene s klavzulo ključ na roke za vsa izvedena dela, razen asfaltiranja, pravdni stranki pa tudi nista trdili, da bi se glede dodatno dogovorjenih del dogovorili o ceni ali merilih za določitev cene, je sodišče prve stopnje pravilno, upoštevaje metodologijo določitve plačila v 2. odstavku 642. člena OZ,3 s pomočjo izvedenca ugotavljalo vrednost dodatno dogovorjenih del (opredeljenih po predračunih del št. 3/2010, 37/2010 in 54/2010).4 Izvedenec je opravljena dela, ki se nanašajo na cesto, po predračunu št. 3/2010 ovrednotil na znesek 10.394,66 EUR, opravljena dela za zunanjo ureditev po predračunu št. 37/2010 je ovrednotil v višini 18.545 EUR, opravljena dela v zvezi z asfaltiranjem, ki so označena v predračunu št. 54/2010, pa je ovrednotil v višini 14.077 EUR. V zvezi z asfaltiranjem ceste je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz celotne površine (obračunanih 834,88 m 2, ki jo je pri vrednotenju upošteval tudi izvedenec) in ni izvzelo 251 m2 na sosednjem zemljišču v lasti toženčevega brata. Plačnik s pogodbo naročenih del je naročnik, ne glede na to, ali je lastnik ali ne. Čeprav iz obračuna del in predračuna št. 27/2010 (prilogi A 34 in A 38) izhaja, da sta izdelana v breme M. R., je odločilno, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke tudi glede te površine nastopala kot naročnik del, česar pritožba konkretno ne izpodbija in niti ne trdi, da bi toženčev brat naročil tožeči stranki izvedbo, to je asfaltiranje svojega dvorišča. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazanega dogovora o ceni del v zvezi s postavitvijo betonske ograje v znesku 60.000 EUR ter določenega primernega plačila za opravljena dodatna dela po predračunih 3/2010, 37/201 in 54/2010, ki se nanašajo na tri sklope opravil, in sicer v zvezi s planiranjem ceste v znesku 10.394,66 EUR, asfaltiranje v znesku 14.077 EUR in zunanjo ureditev stopnišča in stopnic v znesku 18.545 EUR, pravilno ugotovilo vrednost celotnih naročenih in opravljenih del v višini 103.016,66 EUR. To vrednost je nato zmanjšalo za plačana zneska 47.000 EUR in 5.529,95, saj toženka z ničemer prepričljivo ni dokazovala, da bi plačala več. Res je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni dokazala, na katera dela naj bi se delno plačilo nanašalo (21. točka obrazložitve), medtem ko bi se iz predhodnih ugotovitev sodišča (15. točka obrazložitve) in trditvene podlage tožene stranke (6. točka obrazložitve) dalo razbrati, da se znesek 47.000 EUR nanaša na postavitev betonske ograje, znesek 5.529,95 EUR pa na asfaltiranje ceste, a to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo, saj je končni rezultat oziroma obračun v obeh primerih enak. Izhodiščni znesek, do katerega bi bila tožeča stranka upravičena v primeru izvedbe del brez napake oziroma razlika med dogovorjeno in ocenjeno vrednostjo vseh del zmanjšana za izvršeno plačilo, je v vsakem primeru 50.486,71 EUR, tudi če bi se prvo omenjeno plačilo odštelo od ugotovljene cene za postavitev betonske ograje, ki je bila najprej izvedena. Pritožbeno sklicevanje na določbo 2. odstavka 287. člena OZ o vrstnem redu vračunanja izpolnitev, po katerem se v primeru odsotnosti dolžnikove izjave o vračunanju obveznosti ravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, ob tem, ko je ugotovljena zapadlost vseh obveznosti na isti dan (40. točka obrazložitve), tako nima odločilnega pomena.

12. Tožena stranka se je zahtevku za plačilo za opravljeno delo upirala tudi z ugovorom o nekvalitetno in nestrokovno izvedenih delih. S pobotnim ugovorom v znesku 16.000 EUR je najprej uveljavljala manjvrednost opravljenih del, pri čemer se je sklicevala na oceno izvedenca Z. Z., ki jo je ocenil v višini potrebnih stroškov za odpravo napak v višini 9.200 EUR, na naroku 15. 6. 2015 pa je navedla, da je sanirala napake po drugih izvajalcih v znesku 13.424,49 EUR, od tega je porabila za sanacijo fasade 5.581,37 EUR.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe v 27. in 28. točki, da tožena stranka pobotnega ugovora (ki po naravi predstavlja samostojno sodno uveljavljani zahtevek), s katerim je uveljavljala jamčevalni zahtevek (zaradi notificiranih skritih stvarnih napak) za povrnitev stroškov odprave napak po drugih izvajalcih in znižanja plačila kupnine (ki se kaže v manjvrednosti opravljenega dela), ni uveljavljala v zakonsko določenem prekluzivnem roku iz 1. odstavka 635. člena OZ v povezavi s 3. odstavkom 639. člena OZ, ki določa več jamčevalnih zahtevkov (odprava napak, znižanje plačila in odstop od pogodbe), v vsakem primeru pa tudi pravico do povračila škode. Procesni pobotni ugovor, ki se šteje za sodno uveljavljanje pravice (ima naravo nasprotne terjatve), je tožena stranka podala po enem letu od obvestila o napaki. O napakah je bila tožeča stranka po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obveščena v juniju 2013, medtem ko je pobotni ugovor podala šele v pripravljalni vlogi 23. 4. 2015. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo o pobotnem ugovoru. O njem (glede uveljavljanja povrnitve stroškov odprave napak po drugih izvajalcih in znižanja plačila) je odločalo, a je ugotovilo, da ga tožena stranka v tem obsegu ni uveljavljala pravočasno.

14. V skladu z 2. odst. 635. člena OZ pa ima naročnik pravico uveljavljati znižanje plačila in povračilo škode tudi po izteku enoletnega roka iz 1. odstavka 635. člena OZ, in sicer kot ugovor zoper zahtevek podjemnika za plačilo storitve, v zvezi s katero uveljavlja jamčevalni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo uveljavljanje pravice tožene stranke do znižanja plačila v okviru (nesamostojnega) ugovora proti zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenega posla. Gre za obrambni ugovor, da se plačilo zniža za toliko, da naročnik zaradi del z napakami ni oškodovan. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zahteve za znižanje plačila; jo je, a ne v okviru pobotnega zahtevka, temveč kot ugovor proti tožnikovemu zahtevku za plačilo.

15. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca N. N. v okviru trditvene podlage o manjvrednosti del ugotovilo obseg stvarnih napak in manjvrednost del zaradi teh napak (31. točka obrazložitve). Kot kriterij manjvrednosti je bil vzet strošek potreben za odpravo napak. Manjvrednost izvedenih del je bila ocenjena na 4.532,90 EUR. Ker tožena stranka ni konkretizirano izpodbijala pravilnosti posameznih postavk v obračunu ocenjene vrednosti del, ki ga je izdelal izvedenec, ne more uspeti s pritožbo, da je za odpravo napak plačala več.

16. Tožena stranka je s pobotnim ugovorom v znesku 5.581,37 EUR uveljavljala tudi škodo nastalo zaradi napake, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne velja pravilo o uveljavljanju jamčevalnega zahtevka v zakonskem roku iz 1. odstavka 635. člen OZ. Po splošnih pravilih odškodninskega prava lahko naročnik uveljavlja (le) povrnitev tiste škode, ki je ni mogoče označiti kot neposredno škodo. Uveljavlja lahko povrnitev škode, ki izvira iz napake, vendar napake same ne pokriva. Naročnik ne more prosto izbirati, ali bo svoj zahtevek uveljavljal po pravilih za jamčevanje za napake ali po pravilih odškodninskega prava, temveč lahko odpravo škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake zahteva z uporabo jamčevalnih zahtevkov.5 Sodišče prve stopnje je pravilno in v okviru trditvene podlage tožene stranke, da ji je nastala škoda na fasadi zaradi slabe in nepravilne izvedbe (brez zaščite hidroizolacije) stika med asfaltom in fasado objekta,6 štelo, da ima zatrjevana škoda naravo refleksne škode (škode na drugih dobrinah). Da je temu tako, potrjujejo pritožbene navedbe: da je pomanjkljiva izolacija (pri stiku med asfaltom in fasado) povzročila gnitje fasade objekta. Škoda na drugih dobrinah ni neposredna škoda, kot zmotno meni pritožba. Neposredna škoda, ki se uveljavlja z jamčevalnim zahtevkom, se kaže v manjši vrednosti opravljenega posla brez napak. Tu pa gre za primer poškodovanja/uničenja fasade, ki ga je po zatrjevanju tožene stranke povzročila napaka, za katero odgovarja tožeča stranka (slaba izvedba oziroma odsotnost izolacije na stiku med asfaltom in fasado objekta). Pravica naročnika zahtevati povrnitev tovrstne škode se presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti.7 Ni sporno, da je toženi stranki nastala škoda na fasadi, vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti (kumulativno) podani njeni elementi, splošni predpostavki: stvar ima napako (kršitev pogodbene obveznosti) in vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, in posebni predpostavki: nastanek škode, ki je v vzročni zvezi z napako. Izključitev ene od teh omogoča presojo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Ker tožena stranka ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala vzročne zveze med očitano kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo, je bil pobotni ugovor iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

17. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena ZPP), kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj 12. člen OZ. 2 Čeprav vsi predračuni niso podpisani s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke, jim to, ob tem, ko tožena stranka specifikacije in obsege del v njih v pretežnem delu ne izpodbija, ne odvzame dokazne vrednosti o obsegu del. Sicer je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive izpovedi K. K. ugotovilo, da je tožeča stranka v času izvedbe del izdajala predračune. 3 Če plačilo ni določeno, ga sodišče določi tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za vrsto dela običajnemu plačilu. 4 Sodišče je z njegovo pomočjo ugotavljalo tudi vrednost del v zvezi s postavitvijo betonske ograje, čeprav tega glede na dogovorjeno in ugotovljeno ceno 60.000 EUR niti bilo treba. 5 Glej dr. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - posebni del, 3. knjiga, člen 639, str. 875. Primerjaj odločbe VSL II Cp 1639/2004, II Cp 1514/2015, II Cp 3081/2015, idr. 6 Tožena stranka je očitala kršitev pogodbene obveznosti bodisi, ker je bila izvedba neposrednega stika brez predhodne zaščite bodisi, ker je tožeča stranka ni opozorila, da lahko toplota asfalta vpliva na fasado, če ta ni primerno zaščitena. 7 Glej opombo 5.