Jedro

Aktivna legitimacija za vložitev odškodninske tožbe zoper poslovodstvo po 19. čl. ZFPPod gre tudi posameznemu upniku, vendar jo ta lahko uveljavlja samo na račun vseh upnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati glavnico v znesku 3.175,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih, v izreku sodbe navedenih zneskov z njihovo zapadlostjo, v roku 15 dni pod izvršbo ter ji povrniti njene pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 419,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi graja stališče sodišča prve stopnje, da naj bi ne bila tožba, kot jo je vložila, mogoča zato, ker je stečajni postopek zoper I. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil toženec, že zaključen. Opozarja, da je bila tožba zoper toženca kot edinega družbenika in direktorja vložena dne 20. februarja 2007, stečaj zoper I. d.o.o. pa je bil začet dne 8. januarja 2007. Tožba je bila torej vložena ko je bil stečajni postopek še v teku. Zaradi pasivnosti prvostopnega sodišča, ki je obravnavo razpisalo šele 12. maja 2008, pa je bil stečajni postopek zaključen dne 8. maja 2008. Stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z dikcijo prvega odstavka 19. čl. ZFPPod. Glede stališča sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku tako kot je bil postavljen, niti ne bi bilo mogoče ugoditi, ker je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo zase namesto v korist stečajne mase oziroma na račun vseh upnikov, pa opozarja, da bi jo moralo sodišče šteti kot nepopolno vlogo ter jo po določbah 81. in 273. čl. ZPP poslati tožeči stranki v popravo. Tudi sicer meni, da je v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 22. čl. ZFPPod aktivno legitimirana za vložitev predmetne odškodninske tožbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka upnik pravne osebe I. d.o.o. Zoper dolžnika je bil uveden stečajni postopek. Zato je vložila zoper zakonitega zastopnika in ustanovitelja dolžnika R.S. tožbo na podlagi 19.čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). S to tožbo uveljavlja od tožene stranke plačilo zneska 3.175,39. EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tožbenih navedbah ji je škoda v uveljavljeni višini nastala, ker je toženec kot direktor in ustanovitelj predlagal stečaj družbe – dolžnika šele 08. januarja 2007, čeprav je bilo podjetje nelikvidno najmanj od 21. septembra 2005. Že s stališčem sodišča prve stopnje, da se iz zatrjevanega dejanskega stanja ne da izpeljati v tožbenem zahtevku zatrjevane pravne posledice, se pritožbeno sodišče popolnoma strinja. Ob vložitvi tožbe veljaven ZFPPod je v 19.čl. urejal odškodninsko odgovornost uprave (ne pa tudi ustanoviteljev družbe) v primeru stečaja. Odgovornost družbenikov je bila predvidena le ob predpostavkah iz 2.odst. 20.čl. na katerega pa se tožnik sploh ne sklicuje. Aktivna legitimacija za vložitev take odškodninske tožbe zoper poslovodstvo po 19.čl. ZFPPod gre tudi posameznemu upniku, vendar jo ta lahko uveljavlja samo na račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase (2. odst. 22. čl. ZFPPod). To pomeni, da v takem primeru upnik vloži tožbo v svojem imenu vendar za račun družbe kot stečajnega dolžnika, saj je materialnopravni upravičenec v takem primeru družba kot stečajni dolžnik, ne pa upnik. Zahtevati mora, da se odškodnina plača v dobro stečajnega dolžnika in ne za svoj račun.

Glede na zgoraj navedeno sledi zaključek, da je bila tožba, ki jo je vložil tožnik, že ob vložitvi nesklepčna, saj pravna posledica, ki jo zahteva tožnik v tožbi, tožniku glede na njegove utemeljitve ne gre. Nesklepčnost pomeni vsebinsko napako tožbe in nesklepčna tožba ni tožba, ki bi imela formalne pomanjkljivosti. Zato nesklepčne tožbe sodišče ni dolžno pošiljati stranki v popravo, kot zmotno zatrjuje v pritožbi tožeča stranka. Zato in ker sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zaradi česar ni mogoče pritrditi niti pritožbenemu stališču, da bi lahko sodišče samo plačilo odškodnine »naložilo v stečajno maso«, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.