Jedro

Če postane odločba, katere zakonitost je predmet presoje v upravnem sporu, izvršljiva šele s pravnomočnostjo, ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnikov, da se do pravnomočnosti zadrži oziroma odloži izvajanje odločbe - gradbenega dovoljenja z dne 5.7.2007, ki ga je izdala Upravna enota Koper. Z navedenim gradbenim dovoljenjem je bila investitorju A.A. iz K., dovoljena odstranitev objekta in nadomestna gradnja stanovanjskega objekta, na parc. št. 111 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Navedeno gradbeno dovoljenje tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj težko popravljive škode, čeprav tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjujeta, da jima bo nastala zaradi izgradnje objekta v skladu z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, nenadomestljiva škoda. Za izdajo začasne odredbe ne zadošča nastanek kakršnekoli škode, še zlasti ne, če se nastanek škode le domneva, kot to navajata tožnika v zvezi z verjetno uporabo njunega zemljišča v času gradnje objekta. Po oceni sodišča prve stopnje ne more priti do težko popravljive škode, saj je investitor dolžan vsako škodo, ki bi jo povzročil na tujem zemljišču, sanirati, tožnika pa imata pravico tudi zahtevati odškodnino od investitorja. V zvezi z navedbo tožnikov, da bo na novo zgrajen objekt, zaradi večje sence in vlage trajno zmanjšal kvaliteto njunega bivanja, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je Upravna enota Koper v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja v zvezi z istim ugovorom tožnikom navedla, da je za objekt, ki bo grajen v skladu z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, v študiji osončenja dokazano, da osenčenje sosednjih objektov ne bo večje kot je že sedaj, ko senco povzroča obstoječi objekt etažnosti P + 1 in drugi sosednji objekti (najvišji objekt na parceli št. 112 k.o....). V tem primeru gre za strnjeno pozidavo, kjer odmikov med objekti ni. Zato bi imela tožnika v primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja, možnost odškodninske tožbe zaradi poslabšanja njunih bivalnih pogojev ali zahtevati sanacijo nezakonitega posega v prostor.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijani sklep in predlagata, da se le-ta spremeni, predlogu za začasno odredbo ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navajata, da imata pravico do preventivnega varstva svojih interesov, kar pomeni, pravico do varstva tudi takrat, ko nastanek škode grozi. Eden izmed elementov javnega interesa je tudi v tem, da se varuje interes soseda pri gradnji, da se prepreči nedopustna uporaba sosedove nepremičnine, da se izogne generiranju sporov kot so motenje posesti in podobno. Škoda ni le materialna, temveč tudi nematerialna. Načelo sorazmernosti pomeni ne samo upoštevanje koristi ene stranke, temveč tudi upoštevanje koristi vseh ostalih prizadetih udeležencev. Načelo sorazmernosti tudi pomeni, da lastnik ni dolžan trpeti omejevanje lastninske pravice iz razloga, da si investitor poveča vrednost lastne nepremičnine. Pri izdaji gradbenega dovoljenja je treba tudi uskladiti sosedske odnose. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni odgovorilo na očitek tožnikov, ali sporna odločba dopušča posege v lastninsko pravico sosednje nepremičnine. Od ugotovitve tega vprašanja pa so odvisni tudi materialno-pravni zaključki. Sodišče se je postavilo na sporno materialno-pravno stališče, zato vprašanje ni pomembno. Sodišče prve stopnje ne upošteva zaključkov študije, da se bo vendarle povečala vlažnost in senca zaradi novo nastalega objekta. To pa pomeni seveda poslabšanje življenjskih pogojev za tožnika in trajno zmanjšanje vrednosti nepremičnine.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V obravnavani zadevi sta tožnika predlagala, da se do pravnomočnosti tega postopka zadrži oziroma odloži izvajanje gradbenega dovoljenja, katerega zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu. Svoj predlog za odlog izvršitve sta tožnika sicer oprla na 2. odstavek 32. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ne nanaša na izdajo začasne odredbe, po vsebini pa sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Po določbi 1. odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Graditi je torej mogoče le na podlagi gradbenega dovoljenja, ko postane pravnomočno. Začetek upravnega spora pa preprečuje nastanek pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. V obravnavani zadevi zato ni bilo mogoče ugoditi zahtevi za izdajo začasne odredbe že po naravi stvari. Če postane odločba, katere zakonitost je predmet presoje v upravnem sporu, izvršljiva šele s pravnomočnostjo, namreč ni potrebe po odložitvi njene izvršitve, dokler ni končan upravni spor. Tako je presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. Up-456/02, v podobni zadevi. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo obstoj težko popravljive škode na podlagi študije o osončenju, kar bo stvar presoje zakonitosti samega gradbenega dovoljenja v tem upravnem sporu, ne more pa biti predmet odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe, je sama odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pravilna, vendar iz razlogov, ki jih navaja Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tem sklepu.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Presoja o tem, ali je v upravnem sporu izpodbijano gradbeno dovoljenje zakonito, je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu, ni opredelilo. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.