Jedro

S 5.12.1992 so sporne parcele prešle v last Republike Slovenije pod predpostavko, da so bili za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Ni zakonske določbe, po kateri bi omenjeni učinek uveljavitve ZLPP prenehal zaradi pozneje začetega stečaja.

6. alineo 1. odst. 2. člena ZLPP je uporabiti na stanje, kakršno je takrat, ko postane sklep o začetku stečajnega postopka pravnomočen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožeči stranki izločujeta iz stečajne mase tožene stranke parcele, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku štev. 347 k.o. S. Zatrjujeta, da so po zakonu last (parc. štev. 2967/1), oziroma da so po zakonu prešle v last (ostale parcele) Republike Slovenije.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižni vložek 347 k.o. S., ne spadajo v stečajno maso tožene stranke in da so last Republike Slovenije ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javni tožilec Republike Slovenije izpodbija sodbi obeh sodišč s pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 6. alinee 1. odst. 2. člena in 1. odst. 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter 1., 3. in 4. odst. 14. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru predlaga tožena stranka, naj sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 1. odst. 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92, 7/93 in 31/93; v nadaljevanju: ZLPP) so z dnem uveljavitve zakona postala kmetijska zemljišča in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin. ZLPP je začel veljati 5.12.1992 (53. člen ZLPP). Z omenjenim dnem so torej sporne parcele prešle v last Republike Slovenije pod predpostavko, da so bili za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Res določa 2. člen ZPP l v 6. alinei 1. odst., da se ta zakon (ZLPP) ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa se je začel stečaj tožene stranke šele 30.6.1993 (sklep o začetku stečajnega postopka je torej postal pravnomočen še pozneje), torej po uveljavitvi ZLPP. Ni zakonske določbe, po kateri bi učinki uveljavitve ZLPP prenehali zaradi pozneje začetega stečaja. To pa pomeni, da nepremičnine, ki so z uveljavitvijo ZLPP prešle v last Republike Slovenije ali občin (1. odst. 5. člena ZLPP), s pozneje začetim stečajem ne preidejo nazaj v last (med sredstva) pravne osebe, ki je prišla v stečaj (v njeno stečajno maso). Pravnomočnost sklepa o začetku stečajnega postopka ni pravni naslov za (ponovno) pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe). Vsaka drugačna razlaga 1. odst. 5 člena ZLPP, tudi v povezavi s 6. alineo 1. odst. 2. člena ZLPP, torej tudi razlaga, na podlagi katere sta odločali sodišči prve in druge stopnje, je zato zmotna. Zahteva za varstvo zakonitosti ima namreč tudi prav, da je treba 6. alineo 1. odst. 2. člena ZLPP uporabiti na stanje, kakršno je takrat, ko postane sklep o začetku stečajnega postopka pravnomočen, ne pa na stanje pred uveljavitvijo ZLPP.

Pravilnost gornje razlage 1. odst. 5. člena ZLPP izhaja tudi iz 1. odst. 14. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. list RS 10/93). V primeru pa, da gre za situacijo, na katero se 1. odst. 5. člena ZLPP ne nanaša, pa uzakonjajo enake lastninske spremembe določbe 1., 3. in 4. odst. 14. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je tudi začel veljati pred začetkom stečaja tožene stranke.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato to sodišče izpodbijanih sodb ni moglo spremeniti, ampak jih je na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 408. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje predvsem ugotovilo še ostali dejstvi, ki sta za pravilno odločitev odločilni: ali gre za parcele, navedene v 1. odst. 5. člena ZLPP oziroma v 14. členu zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (upoštevati bo treba tudi njegov 3. odst.) in ali gre za parcele, ki so res prešle v last Republike Slovenije in ne morda občine.