Jedro

Ker je tožena stranka zaposlovala nove delavce, sicer za določen čas in krajše časovno obdobje, vendar večkrat zaporedoma, in ker je za tožnico imela na razpolago drugo delo (ki ji ga je le ustno ponudila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1/1.,2.,3. odstavek izreka sodbe).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2006, ki jo je podala tožena stranka tožnici kot nezakonita razveljavi ter se ugotovi, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni prenehala in ji delovno razmerje še traja. Posledično navedenemu je toženi stranki naložilo tudi, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo, kot če bi delala, odvesti davke in prispevke in druge dajatve, razliko v neto znesku pa izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače, ki zapade vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnici vpisati v delovno knjižico vse v roku 8 dni pod izvršbo (1./1.,2.,3. odstavek izreka). V nadaljevanju je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.877,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (2. odstavek). Prav tako je naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.241,30 EUR v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo (pravilno zoper ugodilni del) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 2. točke 338. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 3. točke 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo (v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice (v izpodbijanem delu) zavrne in odloči, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka, podrejeno pa je predlagala, da sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Menila je, da je tožena stranka med postopkom z listinskimi dokazi in pričami dokazala, da je preverila možnost za zaposlitev tožnice na drugem delovnem mestu, vendar te možnosti ni našla. Delodajalec lahko delavcu ponudi zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali pa onemogoči prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo le na delovnih mestih, ki so prosta in pod pogojem, da na takem delovnem mestu delavca dejansko potrebuje. Tako delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas ni dolžan ponuditi sklenitve nove pogodbe na drugem delu za določen čas. Tako je smisel te obveznosti, da mora delodajalec s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti nadaljevanje delovnega razmerja, če obstaja trajna potreba po njegovem delu pod spremenjenimi pogoji. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "šivalka usnja II", ki sodi v II. tarifni razred in je prejemala plačo V. plačilnega razreda. Tožnica je dne 1. 9. 2006 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče prve stopnje pa navaja, da je tožena stranka preko podjetja X zaposlila dve delavki in sicer M.Š. in I.Š.. Iz njunih pogodb o zaposlitvi pa izhaja, da gre za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njuno delo pa je sodilo v II. tarifni razred. Delavki bi sicer lahko ponudili tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo za določen čas, s krajšim delovnim časom in v drugem kraju), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne. Za tožnico je bilo v času teka odpovednega roka še enkrat dodatno preverjeno ali bi ji le bilo mogoče ponuditi ustrezno delo, tožnica je ponudbo zavrnila, tožnica je tudi prejela odpravnino po določilih 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka tožnici res pisno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, k temu tudi ni bila zavezana, saj je šlo za dodatna preverjanja v teku odpovednega roka zaradi posredovanja sindikata, ob odpovedi pa potreba po delu tožnice ni obstajala. Tožena stranka je vedela kolikim delavcem je odpovedala delo in koliko delavcev je postalo nepotrebnih. Tožena stranka je tudi razložila katerim delavkam je prenehalo delovno razmerje in katere delavke so prejele v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ves čas trdila, da je postalo nepotrebno delo nekaj več kot sedmim šiviljam, kar je tudi dokazala. Tendenca razvoja in konkurenčnosti sili delodajalce, da zmanjšujejo stroške proizvodnje in uvajajo cenejše tehnologije. Tako je tožena stranka upoštevala vsa zakonska določila, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP -UPB3 - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas in sicer na delovnem mestu "šivalka usnja II.". Tožena stranka je tožnici poskušala vročiti obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 17. 8. 2006, ker pa je ni bilo doma ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, ki je ni prevzela, zato je bila pošta vrnjena toženi stranki. Tako je bila tožnica obveščena o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določili 2. odstavka 141. člena ZPP (nadomestna vročitev). Tožena stranka je tožnici dne 1. 9. 2006 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28. 8. 2006. V redni odpovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji in možnost prekvalifikacije in dokvalifikacije, vendar nobena od teh možnosti pri toženi stranki ni našla. Tožnica je delala na delovnem mestu šivanje usnja II in sicer na programu Mercedes, v spornem obdobju pa je tožena stranka ukinila le program Golf, vendar ona na tem programu ni delala. Sicer pa tožena stranka še vedno zaposluje veliko delavcev preko podjetja X. Pisne ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ji ni ponudil nihče, čeprav bi jo sprejela in bi si uredila varstvo za otroka.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so po 1. alineji 88. člena ZDR tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). 2. odstavek 88. člena ZDR pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Poudariti pa je tudi, da 3. odstavek 88. člena ZDR zavezuje delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposlitvi delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe in v primeru če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pa navaja, da se sicer strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas in mu ne ponudi sklenitve nove pogodbe na drugem delovnem mestu za določen čas, ne pomeni kršitve določil iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ob tem pa toženi stranki pojasnjuje, da iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je tožena stranka v spornem obdobju tudi na novo sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavci za delovno mesto šivilja v III. tarifnem razredu, npr. z dnem 30. 6. 2005, 1. 8. 2005, 1. 9. 2006, 2. 10. 2005 in sicer preko X in ima preko tega podjetja zaposlenih cca 100 delavcev, kot je pojasnila zaslišana priča (tožnici je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 28.8.2006) vodja šivalnice A.K.. Ugotoviti je tudi, da iz predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas za posamezne delavke niti ne izhaja iz kakšnih razlogov so bile sklenjene te pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niti ne koliko časa bo to delo (za določen čas) trajalo, delavke pa so tudi sklepale več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za krajše časovno obdobje (npr. P.D., V.I.). Med strankama v postopku pa je bilo tudi kot nesporno ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni pisno ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. Navajala je, da je novo pogodbo o zaposlitvi ponudila tožnici le ustno, tako da je po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso bili podani resni in utemeljeni razlogi ter onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, prav tako delodajalec ni dokazal, da je za tožnico preveril zaposlitev pod spremenjenimi pogoji. Dejstvo, da delodajalec zaposluje vrsto novih delavcev, tudi za določen čas in za krajše časovno obdobje in to zaporedoma večkrat in ima preko firme za kadrovski inženiring zaposleno ves čas cca 100 delavk, pomeni, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici, ki je bila sicer zaposlena na enakem ali primerljivem delovnem mestu pri toženi stranki za nedoločen čas nezakonita, saj bi morala tožena stranka prvenstveno ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji tožnici, šele nato pa zaposlovati nove delavce. Poudariti pa je tudi, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sta tako predsednik sindikata V.P. in zaslišana priča M.K. izpovedala, da so za tožnico našli novo zaposlitev, vendar tega ni hotela sprejeti, delo pa so ji ponudili le ustno. Navedeno pa seveda pomeni, da so za tožnico imeli zaposlitev.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani ugodilni del sodbe zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid v pravdi.