Jedro

1. Zastaranje odškodninske terjatve mladoletnega otroka zaradi nematerialne škode začne teči, ko starši izvejo ali bi mogli izvedeti za obseg otrokove škode.

2. Zastaralni rok pri nematerialni škodi začne teči takrat, ko je nematerialna škoda oziroma njen obseg znan, ko se torej stabilizira.

3. Pri nepristojnemu sodišču vloženo tožbo je možno šteti za vloženo le, če je tako vložitev mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vlagatelja tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del (to je 1., 3. in 4. odst. izreka) sodbe se razveljavi ter zadeva v tem obsegu, razen glede dosojenih obresti od odškodnine od 1.1.2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati vsakemu po 3.000.000,00 SIT odškodnine z obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1.1.2002 do 29.1.2004, od 30.1.2004 dalje do plačila pa v višini zakonske zamudne obrestne mere. Kar sta tožnika zahtevala več, je zavrnilo. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 967.463,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 dalje do plačila in sama kriti svoje pravdne stroške.

Toženka se pritožuje smiselno zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - 2. uradno prečiščeno besedilo) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da obresti, ki jih je sodišče priznalo na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, niso bile predmet tožbenega zahtevka. Zato je treba v tem delu sodbo razveljaviti. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega navaja, da iz sodbe ni razvidno, kateri trenutek sodišče šteje za trenutek pretrganja zastaranja, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi se ni opredelilo do njenih navedb, da je bilo zastaranje pretrgano šele 29.5.2002, ko sta tožnika svoj zahtevek specificirala. Trenutek pretrganja zastaranja bi moralo sodišče presojati tudi v okviru 112. člena ZPP. Stvarno pristojno sodišče je tožbo tožnikov prejelo šele avgusta 1998. Glede začetka teka zastaralnega roka je treba kot trenutek nastanka škode upoštevati obdobje, ko se je nematerialna škoda pri oškodovancema stabilizirala, in ne trenutek od zadnjih škodnih posledic naprej.

Slednje bi pomenilo, da zahtevki, kot je tožnikov, ne bi nikoli zastarali. Čas stabilizacije nematerialne škode tožnikov pa sodišče ni ugotavljalo. Na zastaranje po mnenju pritožnice ne vplivajo navedbe o poslabšanju zdravstvenega stanja očeta tožnikov ali o razvezi njunih staršev. Argument, da zahtevek tožnikov ni zastaral, ker sta bila tožnika v času izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča še mladoletna, je v nasprotju z veljavno sodno prakso.

Pokojni oče tožnikov je vseskozi sodeloval v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, kar pomeni, da je zastaralni rok začel teči, ko je kot zakoniti zastopnik tožnikov izvedel za storilca in obseg škode. To je bilo najkasneje 11.2.1994, ko je bila izdana odločba Sodišče združenega dela RS, ali že pred tem leta 1993 z izdajo ekspertiznih mnenj pred tem sodiščem. V vsakem primeru pa je zahtevek tožnikov zastaral. Glede višine dosojene odškodnine pritožnica poudarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati tegob, ki sta jih tožnika doživljala zaradi razveze njunih staršev ali finančnih tegob družine.

Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, pa pritožnica navaja, da sodišče sploh ni odločilo o ugovoru zastaranja.

Ugovarja tudi ugotovitvi vzročne zveze med njenim ravnanjem in smrtjo očeta tožnikov. Z odločbo Delovnega in socialnega sodišča je bila ugotovljena le vzročna zveza med ravnanjem toženke in poklicno boleznijo očeta tožnikov. Zato obstaja nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin. Po njenem mnenju njeno ravnanje ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s smrtjo očeta tožnikov.

Nenazadnje pritožnica meni, da tožnika ne moreta kumulirati zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti ali duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Poudarja tudi, da višina dosojene odškodnine ni upravičena. Sodišče bi moralo obravnavati vsakega tožnika posebej, ne pa družno, kot da sta utrpela enake duševne bolečine.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožnikoma, ki pa odgovora nanjo nista podala.

Pritožba je utemeljena.

Za nematerialne škode velja pravilo, da zastaranje začne teči od trenutka, ko je obseg nematerialne škode znan ali bi moral biti znan oškodovancu ob predpostavki, da mu je znan tudi povzročitelj (1. odst. 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi

1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001).

Upoštevati je treba, da mora vsakdo pri uveljavljanju pravic ravnati skrbno kot dober gospodar (1. odst. 18. člena ZOR) in tako mora, če naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode, čim se ta stabilizira.

Tožnika v tej zadevi vtožujeta odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti in smrti njunega očeta. Ker sta bila ob vložitvi tožbe komaj že polnoletna, se je odprlo vprašanje, kdaj začne teči relativni zastaralni rok za nematerialno škodo mladoletnega otroka. Iz konteksta naše celotne družinske zakonodaje sledi, da imajo starši do otrok številne dolžnosti, kar zrcalno gledano pomeni, da imajo otroci pravice do staršev. Med temi gre otrokom tudi pravica do varovanja njihovih premoženjskih interesov.

To varstvo morajo zagotoviti starši. Iz te pravice otroka izvira tudi dolžnost staršev, da zvedo za celoten obseg škode, ki jo je oziroma jo bo trpel njihov otrok. In od trenutka, ko so zvedeli zanjo oziroma imeli možnost zanjo zvedeti, teče zastaralni rok. Vsako drugačno razlaganje instituta zastaranja v zvezi z zastopanjem pravic in koristi otrok, bi povzročilo pravno negotovost. Ugotovitev o tem, kdaj sta starša tožnikov izvedela oziroma imela možnost izvedeti za celoten obseg duševnih bolečin tožnikov (zaradi očetove smrti seveda le mama, razen če nista bila takrat že polnoletna) in povzročitelja škode, sodba sodišča prve stopnje nima, ker izhaja iz napačno materialnopravnih stališč. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi brez razlogov ugotavlja, da tožnika nista imela dolžnosti skrbeti za svoje pravice in premoženjskopravne koristi, ko sta bila še mladoletna. Kot je bilo že poudarjeno, to ni bila njuna dolžnost, ampak dolžnost njunih zakonitih zastopnikov - staršev (prim. tudi nasprotne argumente iz 385. člena ZOR). V konkretnem primeru se morda zdi, da temu ni tako, ker sta morala tožnika že kot otroka skrbeti za bolnega očeta. Vendar v spisu ni najti navedb, da bi bil njun oče zaradi poklicne bolezni odvezan svojih starševskih dolžnosti, sploh pa se kaj takega ne zatrjuje za mamo tožnikov. V tem smislu bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati toženkin ugovor zastaranja. Še več, o ugovoru zastaranja zahtevka za povrnitev škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, ki ga je toženka postavila na naroku dne 6.6.2002, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh še ni ukvarjalo, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Nadalje ni mogoče prezreti delno utemeljenih pritožbenih navedb toženke v zvezi s pretrganjem relativnega zastaralnega roka. Iz obrazložitve (na 6. str.) izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da sta tožnika tožbo, ki se obravnava v tem postopku, vložila 23.10.1997 in da je bilo torej takrat tudi pretrgano zastaranje njunega zahtevka (388. člen ZOR). Temu pritožbeno sodišče ne more slediti. Po določilu

6. odst. 112. člena ZPP, ki se v skladu s 7. odst. istega člena uporablja tudi za roke zastaranja terjatev, tožbe, ki sta jo tožnika vložila pred nepristojnim Delovnim in socialnim sodiščem, ni možno šteti za vloženo na ta dan, ampak šele na dan 19.6.1998, ko jo je prejelo za odločanje o njej pristojno sodišče. Vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem namreč ni mogoče pripisati nevednosti vložnikov, ker sta imela kvalificiranega zastopnika, prav tako pa njuno ravnanje v letu 1997 ni mogoče opredeliti kot očitne pomote, saj sta pri Delovnem in socialnem sodišču tako rekoč vztrajala do konca, to je, dokler se to sodišče ni izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču. Na drugi strani so neutemeljene pritožbene trditve toženke, da je do pretrganja zastaranja prišlo šele s specifikacijo tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo tožnikov dne 29.5.2002. To je mogoče trditi le glede tistega dela zahtevka, ki je bil povečan oziroma postavljen poleg že obstoječega.

V izpodbijani sodbi je napačno tudi stališče o tem, kdaj je nastala nematerialna škoda tožnikov. To vprašanje je pomembno v zvezi z absolutnim zastaralnim rokom njunega odškodninskega zahtevka (glej 2. odst. 376. člena ZOR). Absolutni zastaralni rok v danem primeru ni začel teči od nastanka zadnjih škodnih posledic, kot se navaja v izpodbijani sodbi, saj duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti in smrti bližnjega niso nastale s ponavljajočimi škodnimi dejanji, ki bi povzročile trganje zastaralnega roka. V obravnavanem primeru je nematerialna škoda nastala takrat, ko je bilo mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki sta jo oškodovanca trpela. To je bilo mogoče po dokončni stabilizaciji duševnih bolečin, kar je zagotovo vezano tudi na dokončno stabilizacijo posebno hude invalidnosti oziroma na smrt očeta tožnikov.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v njenem ugodilnem delu razveljavilo (1. odst. 354. člena ZPP). Zaradi v tej fazi še nejasnega odgovora na vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov tožnikov, se s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo temelj in višino odškodninskega zahtevka, pritožbeno sodišče zaenkrat ni ukvarjalo.

Na koncu je treba vendarle poudariti, da ni pravilno stališče toženke, da ni dovoljena kumulacija zahtevka za plačilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti in zahtevka za plačilo škode iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega.

Gre za dve samostojni pravno priznani škodi, ki se ne prepletata.

Šele po prvi je nastala druga. Zato je kumulacija dovoljena.

In končno je pritožbeno sodišče ugotavljalo še to, ali je sodišče prve stopnje res v delu odločitve o obrestih od prisojene nematerialne škode odločilo preko tožbenega zahtevka tožnikov in ugotovilo, da so v zvezi s tem pritožbene trditve pritožnice utemeljene. Tožnika med postopkom na prvi stopnji nista uveljavljala zahtevka za plačilo obresti, kot jih sodišče lahko prizna v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 (objavljenim v publikaciji pravna mnenja VS RS št. I/2002, str. 11) do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak le od takrat naprej. Zato ta del sodbe pritožbeno sodišče ne pošilja sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. člen ZPP). To je bilo potrebno storiti le z ostalim izpodbijanim in razveljavljenim delom sodbe, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.