Jedro

V tem upravnem sporu se sodišču dvom v tožnikovo procesno sposobnost ni pojavil. Za kaj takega ni podlage ne v tožnikovem ravnanju (vloženi tožbi, ki je bila takoj sposobna za obravnavo), niti v tožbi priloženem izvedenskem mnenju, ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka. Ugotovljena motnja namreč po presoji sodišča vpliva na tožnikovo sposobnost ocene, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa na njegovo sposobnost izražanja volje in odločanja v skladu z zahtevami postopka. Zato ni razlogov, da bi sodišče za potrebe tega upravnega spora tožniku postavilo skrbnika oziroma začasnega zastopnika Finančno stanje prosilca je bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP. Ta pogoj se upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po ZBPP. Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je dolžan vrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v prekrškovnem postopku, zaradi sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo zoper sklep Policijske postaje Ljubljana Center, opr. št. 2602-991006275456 z dne 5. 7. 2011. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik skladno z 2. odstavkom 23. člena ZBPP samska oseba, da znaša njegov lastni dohodek v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje (od aprila do junija 2011) skupaj 2.471,49 EUR, povprečno mesečno pa 823,83 EUR, kar presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in znaša neto 230,61 EUR. Tožnik zato ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP iz 2. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Izpodbijana odločba je izdana v nasprotju z materialnimi predpisi ter ob neupoštevanju tožnikove procesne in finančne nesposobnosti. BPP se v skladu s 36. členom ZBPP dodeli državljanu, ki si po svojem trenutnem finančnem stanju ne more uresničiti pravnega dejanja, katerega po preteku postavljenega roka ni več mogoče vložiti. Tožnik je prošnji za nujno BPP priložil vsa dokazila, ki jih predvidevata 35. in 36. člen ZBPP ter celo zadnje sodno izvedeniško psihiatrično mnenje, iz katerega je nesporno razvidno, da sam ni sposoben pred organi in sodišči RS zastopati svojih koristi in pravic. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 2., 3. in 4. točke 237. člena ZUP, napačno uporabo določb ZBPP ter kaznivim dejanjem preprečitve pravnega sredstva. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (prav: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP. Kolikor ga z gornjimi navedbami ni uspel prepričati, podredno prosi, da mu sodišče v skladu z 80. in 81. členom ZPP določi začasnega zastopnika – odvetnika, ki bo tožbo strokovno popravil in ga zastopal v zadevi vse do izčrpanja vseh pravnih sredstev.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik tudi v zvezi s tem upravnim sporom vložil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je organ tega sodišča z odločbo Bpp 271//2011 z dne 26. 10. 2011 zavrnil. Tožnikov predlog, naj mu sodišče za ta upravni spor iz razloga njegove pravdne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika, ni utemeljen. Po 1. odstavku 77. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost). To pomeni, da je pravdno nesposobna stranka, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, česar tožnik ne zatrjuje in to sodišču tudi ni znano. Ne glede na navedeno pa se lahko sodišču v konkretnem postopku postavi vprašanje, ali je stranka sposobna dojemati pomen postopka, se v njem relevantno odločati in v skladu s tem opravljati procesna dejanja. Če je v nadaljevanju ugotovljeno, da stranka v konkretnem postopku ni sposobna učinkovito skrbeti za svoje pravice in koristi, ima tako ugotovljena pravdna nesposobnost učinek samo v obravnavani zadevi.

V tem upravnem sporu se sodišču dvom v tožnikovo procesno sposobnost ni pojavil. Za kaj takega nima podlage ne v tožnikovem ravnanju (vloženi tožbi, ki je bila takoj sposobna za obravnavo), niti v tožbi priloženem izvedenskem mnenju z dne 3. 5. 2011, ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka III P 2635/2008 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in s katerim je tožnik zahtevo za dodelitev začasnega zastopnika – odvetnika utemeljeval že v upravnem postopku. Iz mnenja sledi, da ima tožnik več let trajajočo blodnjavo motnjo, ki vpliva na njegovo kompletno življenje. V ospredju so nanašalne in preganjalne blodnje, kverulantstvo in popolna nekritičnost. Pod vplivom blodnjave motnje nenehno vlaga tožbe in ne sprejema mnenj in stališč, ki so v nasprotju z njegovimi. Ugotovljena motnja po presoji sodišča vpliva na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa na njegovo sposobnost izražanja volje in da se odloča v skladu z zahtevami postopka.

Glede na navedeno ni razlogov, da bi sodišče za potrebe tega upravnega spora tožniku postavilo skrbnika (2. odstavek 81. člena ZPP) oz. začasnega zastopnika (82. člen ZPP). Ker tožnik zahteva postavitev odvetnika za začasnega zastopnika, ki naj bi ga zastopal vse do izčrpanja pravnih sredstev, in navaja, da si ga sam ne more privoščiti, pa sodišče tožniku še pojasnjuje, kot je to storilo že v zadevah I U 1382/2011 in I U 714/2011, da postavitev skrbnika oz. začasnega zastopnika ni odvisna od premoženjskega stanja osebe in ni namenjena tistim, ki si odvetnika ne morejo „privoščiti“ - te primere rešuje ZBPP. Poleg tega strankin položaj v primeru postavitve skrbnika oz. začasnega zastopnika ni enak tistemu, ko gre za razmerje med pravdno sposobno stranko in njenim pooblaščencem, ko mora slednji ravnati v skladu s strankino voljo oz. v okviru pooblastila. Postavitev začasnega zastopnika ali skrbnika procesno nesposobni stranki namreč pomeni, da stranka sama ne more več dajati nobenih izjav pred sodiščem, saj začasni zastopnik ali skrbnik pri odločitvah glede procesnih dejanj v postopku ni vezan na njeno voljo – lahko se odloča tudi drugače, kot bi to morebiti želela stranka (npr. ne vloži pravnega sredstva, če oceni, da nima možnosti za uspeh).

Iz enakih razlogov izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z zatrjevanimi absolutnimi kršitvami pravil upravnega postopka. Neutemeljene so tožbene navedbe, da toženka tožniku neupravičeno ni postavila začasnega zagovornika. Sodišče po vpogledu v predložene upravne spise namreč ugotavlja, da se je tožnik v prošnji za BPP skliceval na izvedeniška psihiatrična mnenja, v katerih se po navedbah tožbe ugotavlja, da že od leta 1995 ni sposoben skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi pred sodišči in drugimi organi in zato tožnik ne more uresničiti kvalificirane sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo, za katero vlaga prošnjo za BPP. Gre torej za navedbe, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo za dodelitev BPP v konkretni zadevi in ne, kot smiselno navaja v tožbi, predlog za postavitev skrbnika v postopku odločanja o odobritvi BPP. Kot navaja v tožbi, je prošnji priložil tudi kopijo izvedeniškega psihiatričnega mnenja z dne 3. 5. 2011. Navedeno mnenje pa, kot že navedeno, ne utemeljuje dvoma v procesno sposobnost tožnika in s tem potrebe za postavitev začasnega zastopnika po določbah ZUP.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tako je organ na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27.a členom ZSV ugotovil tožnikove dohodke v obdobju, na katerega ZBPP veže ugotavljanje lastnega dohodka prosilca, to je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Finančno stanje prosilca je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek 13. člena ZBPP), pri čemer zakon v 2. odstavku istega člena šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo takrat, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, konkretno ZSV. Pri tem sodišče dodaja, da se ta pogoj upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (3. odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (4. odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP). O prošnji za nujno BPP pa se kot nujni, torej brez ugotavljanja premoženjskega stanja, odloča le, kolikor bi zaradi odločanja o prošnji prosilec zamudil prekluzivni rok za opravo pravnega dejanja. Da bi se to v obravnavanem primeru zgodilo, pa tožnik, ki je z vsebino 36. člena ZBPP seznanjen in jo v bistvenem delu povzema tudi v tožbi, niti ne zatrjuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.