Jedro

Ker je namen regulacijskih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), je njihovo bistvo v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred nevarnostjo uporabe sile ali nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive škode, druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da regulacijske začasne odredbe niso namenjene zavarovanju bodoče izvršbe in lahko do njih pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah.

Vročitev upnikovega odgovora na ugovor v dolžnikovo izjavo po določbah ZIZ sicer ni obvezna in je sodišču prepuščena presoja, ali bo to storilo ali ne. Odločitev o vročitvi v izjavo je odvisna od tega, ali upnik v odgovoru na ugovor navede nova pravno relevantna dejstva in predlaga nove dokaze. V konkretnem primeru so predlagatelji v odgovoru na ugovoru navajali nova dejstva in zanje predlagali dokaze, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev o ugovoru in jih je torej štelo za odločilna. Z opustitvijo vročitve odgovora na ugovor nasprotni udeleženki je zato sodišče prve stopnje storilo zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izdano začasno odredbo z dne 5. 8. 2021 nasprotni udeleženki prepovedalo vsakršno ravnanje, ki bi imelo za posledico kakršnekoli spremembe na nepremičninah, ki so predmet postopka, zlasti gradnjo, pripravljalna dela, odkopavanje, odstranjevanje zelenic, žive meje in okrasnega grmičevja, asfaltiranje, izdelavo pločnika in parkirišč in vsako drugo ravnanje, s katerim bi se spremenilo stanje nepremičnin. Za primer, da nasprotna udeleženka ne bi ravnala v skladu s prepovedjo, je sodišče odločilo, da se ji izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, na podlagi sklepa o izrečeni kazni sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep, za primer nove kršitve, ter določi novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, do seštevka kazni 50.000,00 EUR.

2. Po ugovoru nasprotne udeleženke so predlagatelji predlog glede dela parcel št. 313/1061 in 313/1064, obe k. o. ..., umaknili. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik predloga glede dela parcel št. 313/1061 in 313/1064, obe k. o. ..., in postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe v tem delu ustavilo, tako da se postopek nadaljuje glede delov teh dveh parcel, ki sta na skici, ki je priloga k predlogu, označeni z modro barvo. Ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe III N 542/2021 z dne 5. 8. 2021 je, razen v delu, za katerega je bil predlog umaknjen in postopek ustavljen, kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo, da sklep o izdaji začasne odredbe z vsebino, ki izhaja iz I. in II. točke izreka sklepa z dne 5. 8. 2021, ostane v veljavi. Odločilo je, da bo stroških postopka odločalo s končnim sklepom.

3. Zoper sklep o ugovoru se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja sicer, da se pritožuje zoper izpodbijani sklep v celoti, vendar odločitve o delni ustavitvi postopka zavarovanja ne izpodbija. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi ter začasno odredbo razveljavi in predlog zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Nasprotna udeleženka uveljavlja kršitev pravice do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva ter bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Nasprotni udeleženki ni bil vročen odgovor upnikov na ugovor zoper sklep o začasni odredbi, sodišče prve stopnje pa se v utemeljitev svoje odločitve sklicuje na navedbe in dokaze, ki iz predloga za izdajo začasne odredbe in predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne izhajajo. Nasprotna udeleženka ne razpolaga z načrtom prenove niti z obvestilom, ki naj bi ga predlagatelji dne 2. 6. 2021 prejeli v svoje nabiralnike, iz vlog predlagateljev tudi niso razvidne trditve o sestanku z županom občine X dne 17. 6. 2021. Dolžnica se ni mogla opredeliti do procesnega gradiva, ki je predstavljalo odločilna dejstva v izpodbijani sodni odločbi. Po mnenju nasprotne udeleženke bi sodišče moralo razpisati narok oziroma dolžnici omogočiti, da se opredeli do novih dejstev in dokazov. Sodišče se ni opredelilo do dokaznih predlogov nasprotne udeleženke, tj. ogleda na kraju samem in skice (izrisa parcel), ki je bila priložena ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Opredelilo se tudi ni do elektronskega sporočila z dne 28. 7. 2021. Izrek izpodbijanega sklepa tudi ni izvršljiv oziroma določljiv, saj zgolj sklicevanje na prilogo, tj. skico, ki je priloga k predlogu, dolžnici ne omogoča, da se na nedvoumen način seznani s tem, v katerem delu spornih nepremičnin lahko izvršuje svoja lastniška upravičenja in v katerem ne, pri čemer je izpostavljena nevarnosti izreka denarne kazni v znesku 50.000,00 EUR.

Nasprotna udeleženka pojasnjuje, kaj je predmet konkretnega sodnega postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Z začasno odredbo se lahko zavaruje le terjatev, ki je predmet sodnega postopka, upnik pa z njo ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi dala niti sodna odločba, s katero bi bilo ugodeno njegovemu zahtevku. Predlagatelji želijo zavarovati svojo terjatev tako, da se prepreči vsako ravnanje nasprotne udeleženke, ki bi spreminjalo dosedanje stanje spornih nepremičnin, kar pa ni predmet tega sodnega postopka. S predlogom za začasno odredbo tako ne poskušajo zavarovati zahtevka, na izvršitev ustreznih katastrskih in zemljiškoknjižnih vpisov. Predlog za izdajo začasne odredbe ni v povezavi z zahtevkom, temveč ima kvečjemu sorodnost z zahtevkom na prepoved motenja posesti oziroma negatorno tožbo, ki pa ju predlagatelji ne uveljavljajo. Začasno odredbo bi lahko zahtevali le, če bi trdili, da namerava nasprotna udeleženka odtujiti ali obremeniti sporno nepremičnino. Sodišče je prekoračilo meje postavljenega zahtevka v predlogu, saj predlagatelji s končno sodno odločbo ne bi dosegli zavarovanja, kot ga zahtevajo z začasno odredbo. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je napačno zaključilo, da je verjetno izkazan obstoj terjatve upnikov. Predloženi dokazi in navedbe predlagateljev ne izkazujejo njihove terjatve s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za izdajo regulacijske začasne odredbe. Obrazložitev sodišča glede obstoja terjatve je tako skopa, da ne ustreza standardu ustrezno obrazložene sodne odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sam grafični prikaz brez upoštevanja tekstualnega dela zazidalnega načrta nima dokazne vrednosti, sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za analizo in interpretacijo prostorskih aktov in je preseglo meje svoje strokovne usposobljenosti. Razen tega izseka predlagatelji niso predložili nobenih dokazov, ki bi utemeljevali pripadnost spornih zemljiških parcel zgolj k stavbam v lasti predlagateljev in kriterij iz prve alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izkazan. Podan tudi ni kriterij iz druge alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 saj morata biti zemljišče ali njegov del kot dostopna pot, dovoz, in podobno, ustrezno določena v javnem ali zasebnem pravnem aktu. Obstoja kriterija tudi ni mogoče ugotavljati na podlagi fotografij, ki so bile posnete več kot 20 let od nastopa lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki je edini pravno relevanten trenutek za ugotavljanje obsega zemljišča, ki je bilo neposredno namenjeno rabi določene stavbe. Tudi zatrjevanja predlagateljev glede kriterija iz tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, tj. pretekle redne rabe, so ostala zgolj na ravni pavšalnosti, saj predloženi dokazi ne potrjujejo njihovih navedb. Predlagatelji niso predložili nobenega relevantnega dokaza, ki bi potrjeval njihove navedbe glede pretekle rabe spornih zemljiških parcel. Dejanski vidik ugotavljanja pripadajočega zemljišča se namreč dokazuje z dejansko urejenostjo, upravljanjem in redno rabo zemljišča v času družbene lastnine do leta 1997. Predlagatelji niso predložili nobenega pravnega naslova, iz katerega bi izhajalo, da so na spornih zemljiških parcelah na zakonsko predviden način pridobili pravico uporabe. Podanost posameznega kriterija še ne pomeni, da gre za pripadajoče zemljišče. ZVEtL-1 ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, temveč le za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. Ob uveljavitvi ZLNDL predlagatelji niso bili imetniki pravice uporabe spornih nepremičnin oziroma tega zaenkrat niso uspeli z ničemer izkazati. Predlagatelji verjetnosti obstoja terjatve tako niso z verjetnostjo izkazali, sodišče pa ni presojalo utemeljenosti ugovornih navedb nasprotne udeleženke oziroma tega iz vsebine izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati. Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelji tudi niso ustrezno konkretizirali zahtevka oziroma predlagane prepovedi.

Glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ (prva do tretja alineja drugega odstavka) nasprotna udeleženka navaja, da noben od zahtevanih pogojev ni podan. Glede na predlog predlagateljev uveljavitev terjatve ne more biti v nobenem primeru onemogočena ali precej otežena, saj bo sodišče o zahtevku odločilo ne glede na uporabo in morebitne posege v te nepremičnine s strani nasprotne udeleženke. Prepovedi, ki so predmet začasne odredbe, tako ne predstavljajo nevarnosti za uveljavitev terjatve, zaključek sodišča, da je izkazan pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je zato nepravilen. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj bo predlagateljem v primeru eventualne izvedbe del, povezanih z vzpostavitvijo v prejšnje stanje, in začasno postavitvijo kontejnerja, WC kabin in gradbenega materiala onemogočeno uveljavljanje zahtevkov iz naslova varstva lastninske pravice. Glede pogoja, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, se sodišče sklicuje na termin gradbena dela takšnih razsežnosti, pri čemer ne navede, kaj ima s tem v mislih. Nasprotna udeleženka je pojasnila, da je bila na parcelah, na katerih se nahajajo objekti, izvedena zgolj obnova vodovodnega in kanalizacijskega priključka, na preostalih zemljiških parcelah pa so bili opravljeni zgolj posegi vzdolžno v manjši meri zaradi dostopa, kar je vse natančno razvidno iz skice, do katere se sodišče ni opredelilo. Iz dokazov predlagateljev, ki so bili nasprotni udeleženki vročeni, ne izhaja, da bi imela ta namen kakorkoli trajno spreminjati dejansko rabo spornih zemljiških parcel. Ni jasno, v čem je težko nadomestljiva škoda v rabi spornih zemljiških parcel kot prostora za začasno postavitev montažnega kontejnerja, mobilne WC kabine in odlagališče gradbenega materiala na že asfaltirani površini ter v zakoličbi lesenih količkov v travnati površini. Tudi če bi se delno posegalo v zelene površine, takšna škoda ni težko nadomestljiva in je sodišče ta pravni standard razlagalo napačno. Če bi predlagatelji s predlogom uspeli, bi sodišče nasprotni udeleženki lahko naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da imajo lastniki nepremičnin, po katerih občine nezakonito zgradijo ceste, pravico zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up 275/97 z dne 16. 7. 1998 je treba pogoje 272. člena ZIZ pri regulacijski začasni odredbi obravnavati strožje kot sicer. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Mogoča je le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pojma „nenadomestljiva škoda“ in ob tehtanju položaja obeh strank, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo napačno, saj bo z ustavitvijo del in reorganizacijo gradnje nastala bistveno večja materialna škoda, kot pa bi nastala predlagateljem z minimalnim začasnim posegom v njihove zelene površine, ki je zlahka reverzibilen z neznatnimi stroškovnimi posledicami. Glede pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je prvostopno sodišče prekoračilo pristojnosti v okviru razpravnega načela. Odločitev je oprlo na dejstva, ki jih predlagatelji niso zatrjevali, saj svojega predloga niso utemeljevali na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tudi s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem so bila odločilna dejstva navedena pomanjkljivo, za tehtanje možne škode nasprotni udeleženki in predlagateljev pa presplošno oziroma jih ni bilo, sodišče ne bi smelo ugoditi.

Obrazložitev sodišča prve stopnje glede višine denarne kazni ne vzdrži resne pravne presoje, saj ni jasno, ali se bo z gradbenimi deli sploh poseglo v sporne površine in v kakšni meri. Uničenje nekaj m2 zelenice in žive meje ne ustreza denarni protivrednosti v višini 50.000,00 EUR. Tudi ni pričakovati, da bo prišlo do takšnega porušenja v duševni sferi predlagateljev, ki bi terjalo plačilo odškodnine v znesku 50.000,00 EUR. Sodišče ne ponudi objektivno preverljivega razloga oziroma izračuna, ki bi utemeljeval določitev denarne kazni v takšni višini. Zgolj dejstvo, da gre za največjo slovensko občino, ne more zadoščati za pavšalen zaključek, da se ji lahko takoj določi tako visoka denarna kazen. Izrek je nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti, saj daje možnost izdaje novega sklepa, čeprav se maksimum izrečene denarne kazni doseže že z izdajo prvega sklepa o izrečeni denarni kazni.

4. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi nasprotna udeleženka utemeljuje svoje stališče, da je predmetni predlog za izdajo začasne odredbe nedopusten. Glede tovrstnih navedb je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge1. V konkretnem primeru gre za regulacijsko začasno odredbo, glede katere je odločilno stališče zavzelo Ustavno sodišče že v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se sklicuje tudi nasprotna udeleženka. Ker je namen regulacijskih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), je njihovo bistvo v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred nevarnostjo uporabe sile ali nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive škode, druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).2 Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da regulacijske začasne odredbe niso namenjene zavarovanju bodoče izvršbe in lahko do njih pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih tožbah, izdajo se lahko tudi ob takšnem zahtevku oziroma predlogu, kot ga v konkretnem postopku uveljavljajo predlagatelji. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo povezanost začasne odredbe z zahtevkom v predlogu s sklicevanjem na zavarovanje terjatve, za odločitev niso relevantne, saj prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ ne more biti predpostavka za izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni zavarovanje bodoče izvršbe.3 Predmetna začasna odredba je regulacijska, njena posledica pa je zagotovitev, da dejansko stanje na nepremičninah, za katere predlagatelji trdijo, da spadajo v sklop pripadajočih zemljišč, v času njene veljavnosti ostane nespremenjeno. Za tako zavarovanje ni mogoče trditi, da presega, kar predlagatelji v tem postopku uveljavljajo. Uspeh v tem postopku bi jim namreč dal možnost, da kot lastniki prepovejo vsakršne posege v svojo nepremičnino. Gre za upravičenje, izhajajoče iz lastninske pravice, vsebina začasne odredbe in njen učinek pa tako ostajata v mejah, kar predlagatelji v tem postopku zahtevajo.4

7. Utemeljeno pa nasprotna udeleženka uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti).5 Nasprotni udeleženki odgovor predlagateljev na njen ugovor zoper sklep o začasni odredbi ni bil vročen (niti pred izdajo izpodbijanega sklepa niti hkrati z izpodbijanim sklepom). Vročitev upnikovega odgovora na ugovor v dolžnikovo izjavo po določbah ZIZ sicer ni obvezna in je sodišču prepuščena presoja, ali bo to storilo ali ne. Odločitev o vročitvi v izjavo je odvisna od tega, ali upnik v odgovoru na ugovor navede nova pravno relevantna dejstva in predlaga nove dokaze. V konkretnem primeru so predlagatelji v odgovoru na ugovoru navajali nova dejstva in zanje predlagali dokaze, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev o ugovoru in jih je torej štelo za odločilna. Z opustitvijo vročitve odgovora na ugovor nasprotni udeleženki je zato sodišče prve stopnje storilo zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotna udeleženka nadalje izpostavlja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu do njenih dokaznih predlogov ni opredelilo (ogled na kraju samem, skica – izris parcel). Očitek je utemeljen, saj sodišče o teh dokaznih predlogih ni navedlo nobenega razloga. Kljub temu da sta vrsta in nameravani obseg del s strani nasprotne udeleženke, ki ju izkazuje zlasti z navedeno skico, odločilna za ugotovitev obstoja nastanka težko nadomestljive škode, kot drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, se sodišče prve stopnje do dokaznih predlogov nasprotne udeleženke ni opredelilo. Neutemeljeno pa nasprotna udeleženka sodišču očita ravnanje v zvezi z elektronskim sporočilom z dne 28. 7. 2021, ki predstavlja dokaz predlagateljev. Razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je ob povedanem potrebna že zaradi ugotovljene absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki je sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico udeležencev do pritožbe.

8. Zaradi usmeritve za nadaljnje delo višje sodišče odgovarja še na nadaljnje pritožbene navedbe. Začasna odredba je bila v zadevi že izdana, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da bi bilo glede na predlagane dokaze (tudi zaslišanje udeležencev) smotrno opraviti narok in tako celovito ugotoviti dejansko stanje ter obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe oziroma odločilna dejstva za odločitev o ugovoru.6 Z izvedbo in oceno relevantnih dokazov bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo odločilna dejstva glede verjetnosti obstoja terjatve upnikov. Nasprotna udeleženka v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 43. člena ZVEtL-1 med drugim zatrjuje, da so zatrjevanja predlagateljev glede pretekle redne rabe (iz tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) ostala na ravni pavšalnosti, ker dokazi njihovih navedb ne potrjujejo ter, da obstoja kriterija iz druge alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-2 ni mogoče ugotavljati na podlagi fotografij, posnetih več kot 20 let od nastopa lastninjenja po ZLNDL. Pri tem pa zanemari, da so predlagatelji v zvezi z zatrjevanimi pogoji in verjetnostjo terjatve predlagali tudi lastno zaslišanje (ki ga sodišče prve stopnje še ni izvedlo). Enako velja glede spornega dejstva, ali so predlagatelji pravico uporabe pridobili na zakonsko predviden način. Nasprotna udeleženka pa utemeljeno navaja, da se sodišče do utemeljenosti njenih ugovornih navedb v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve ni opredelilo, kar bo moralo storiti v nadaljevanju.

9. Ker pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ne more biti predpostavka za izdajo regulacijske začasne odredbe, se je sodišče prve stopnje do tega pogoja opredeljevalo po nepotrebnem, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so nerelevantne. Glede pogoja preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) je bilo že navedeno, da je obstoj tega pogoja odvisen od vrste in obsega del, ki jih je nameravala opraviti nasprotna udeleženka. Nasprotna udeleženka v zvezi z že ugotovljenim napačnim ravnanjem sodišča prve stopnje posebej izpostavlja skico (izris parcel) predvidenih gradbenih posegov, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato bo moralo to storiti v nadaljevanju in po presoji vseh izvedenih dokazov ugotoviti, ali je podana verjetnost, da gre za takšen obseg gradbenih del, ki bi povzročil nastanek zatrjevane težko nadomestljive škode, ki jo je treba z izdajo začasne odredbe preprečiti.

10. Glede pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nasprotna udeleženka utemeljeno navaja, da trditev v zvezi s tem pogojem predlagatelji niso podali in predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ niso zatrjevali. Je pa v primeru regulacijske začasne odredbe potrebno tudi tehtanje položaja obeh strank, ki ga sodišče prve stopnje (kljub posebnemu naslovu v sklepu- tehtanje neugodnih posledic) dejansko ni opravilo. Glede višine denarne kazni pa naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju ob upoštevanju določb 226. člena ZIZ odpravi neskladje med v začasni odredbi izrečeno denarno kaznijo (50.000,00 EUR) in seštevkom kazni (50.000,00 EUR).7

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Delno že v sklepu o začasni odredbi. 2 Ustavno sodišče je uporabilo termin nenadomestljive škode, saj je odločbo sprejelo še v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku, ki je v drugem odstavku 267. člena zahteval nastanek nenadomestljive škode. 3 In tudi ne alternativno določeni predpostavki iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ. Glej I. Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa št. 6-7/2021, stran 14 in 15. 4 Glej sklep VSL I Cp 405/2021. 5 V zvezi s 15. členom ZIZ ter 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). 6 Primerjaj sklep VSL I Cp 1490/2014. 7 Po oceni sodišča druge stopnje gre sicer pri seštevku, glede na omejitve pri izrekanju denarnih kazni, ki so določene v 226. členu ZIZ, za očitno pisno pomoto.