Jedro

Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.

Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom v odločitvah o sankciji in sodni taksi spremeni tako, da se storilcu na podlagi 21. člena Zakona o prekrških izreče opomin in se mu sodna taksa zniža na znesek 30,00 EUR.

II.V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom potrdi.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Specializirana enota avtocestne policije Ljubljana je storilcu izdal plačilni nalog za prekršek po šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), za katerega mu je izrekel globo 500,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora storilec plačati 50,00 EUR sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec po zagovornici, ki navaja, da pritožbo vlaga iz razlogov 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi kršitev materialnih določb zakona in zaradi odločitve o sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi za sodno varstvo, oziroma da podrejeno izreče opomin, oziroma še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Prekrškovni organ na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Neutemeljeno pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku z navedbami, da je sodišče prve stopnje storilcu kršilo pravico do izjave oziroma do zagovora. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ v kratkem opisu dejanja v plačilnem nalogu res pomotoma navedel naziv zakona (namesto ZMV-1 je pomotoma navedel ZPrCP), vendar pa enako kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer plačilni nalog opremljen s pravilno pravno kvalifikacijo prekrška po šestem odstavku 25. člena ZMV-1 in da so v kratkem opisu dejanja tudi konkretizirani vsi zakonski znaki tega prekrška. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je storilec pri vlaganju zahteve za sodno varstvo lahko upravičeno mislil, da se mu očita prekršek po šestem odstavku 25. člena ZPrCP. Takšnega argumenta pritožbeno sodišče ne sprejema tudi spričo dejstva, da je prekrškovni organ storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave, iz katere izhaja, da je storilec pri postopku s policisti navedel, da je veljavnost prometnega dovoljenja potekla dne 26.8.2022 in da je tehnični pregled opravil njihov serviser, ki ni podaljšal prometnega dovoljenja in jih v podjetju o tem ni obvestil. Iz navedenega je povsem jasno, da je storilec bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.

6.Utemeljeno pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog odločitve o sankciji. Pri tem upravičeno opozarja, da je prekrškovni organ hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Odločbo o prekršku je pritožnica priložila pritožbi in iz nje izhaja, da je prekrškovni organ pravni osebi za prekršek izrekel opomin, pri čemer je kot razlog za takšno odločitev upošteval, da je bil prekršek storjen v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in da je pravna oseba pred izdajo odločbe vozilo že registrirala oziroma podaljšala prometno dovoljenje. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ za pravno osebo upošteval, da je prekršek bil storjen v posebno olajševalnih okoliščinah, je pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin ter se mu ustrezno zniža znesek sodne takse, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.

7.Ker je pritožbeno sodišče deloma odločilo v storilčevo korist, mu na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 sodne takse za pritožbeni postopek ni določilo.