Jedro

Zgolj podatki iz izkaza poslovnega izida tožene stranke za leto 2012 o tem, koliko čistih prihodkov od prodaje je tožena stranka realizirala v letu 2012 in koliko dobička iz poslovanja ter čistega dobička obračunskega obdobja je imela, sami po sebi še ne dokazujejo, da je tožena stranka kadarkoli zmožna poplačati terjatev tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, I Pg 105/2013 z dne 8. 4. 2013 (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških v zvezi z izdajo te predhodne odredbe odločalo ob končni odločitvi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper izdano predhodno odredbo ugodi in sklep I Pg 105/2013 z dne 8. 4. 2013 razveljavi, predlog za izdajo predhodne odredbe pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano predhodno odredbo, ker je ocenilo, da tožena stranka z navedbami v ugovoru ni izpodbila ugotovitve sodišča, da obstajajo pogoji za izdajo predhodne odredbe niti ni izkazala, da je bilo pri izdaji sklepa kršeno načelo sorazmernosti.

6. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do bilance stanja in poslovnega izida tožene stranke za leto 2012, ker naj bi bila sestavljena v nasprotju z zakonskimi določbami, pa čeprav je v potrditev verodostojnosti podatkov iz navedenih računovodskih izkazov predlagal zaslišanje direktorja tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče res odreklo verodostojnost računovodskim izkazom tožene stranke za leto 2012, ker niso imeli potrebne obličnosti. V nadaljevanju pa se je z njimi v določeni meri ukvarjalo. Tako je med drugim ugotovilo, da ima tožena stranka v letu 2012 (še vedno) preneseno čisto izgubo 15.410,00 EUR. Čeprav poslovni izid tožene stranke za leto 2012 kaže pozitiven trend v njenem poslovanju, pa vendarle ostala dejstva, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, in sicer: - po poročilu Banke Slovenije je tožena stranka po stanju na dan 31. 5. 2012 na 16. mestu po pregledu razvrščenih terjatev G. d.d. do komitentov z zamudami nad 90 dni ali z bonitetno oceno D in E (te znašajo 6.421.000,00 EUR), - nepremičnine tožene stranke so obremenjene v skupni višini 8.380.480,65 EUR, - znesek njenih kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti na dan 31.12.2011 je bil 7.606.711,00 EUR, po oceni pritožbenega sodišča za verjetno izkazujejo obstoj objektivne nevarnosti, da bo poplačilo terjatve tožeče stranke vsaj oteženo. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila, kaj predstavljajo njene dolgoročne obveznosti v letu 2012 in kako jih namerava poravnati. Skupni znesek njenih dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti na dan 31.12.2012 je 6.024.738,00 EUR, čisti prihodki od prodaje pa 6.692.463,00 EUR. Pri tem ne gre zanemariti zneska zabilančnih obveznosti v višini 5.735.568,00 EUR. Prav tako tožena stranka ni izkazala, da redno poplačuje svoje upnike. Izpis iz registra transakcijskih računov in izpis iz GVIN nista ustrezna dokaza za takšno trditev. Zgolj podatki iz izkaza poslovnega izida tožene stranke za leto 2012 o tem, koliko čistih prihodkov od prodaje je tožena stranka realizirala v letu 2012 in koliko dobička iz poslovanja ter čistega dobička obračunskega obdobja je imela, pa sami po sebi še ne dokazujejo, da je tožena stranka kadarkoli zmožna poplačati terjatev tožeče stranke, kot to trdi pritožnik.

8. Iz navedenega izhaja, da je verjetno izkazana nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve tožeče stranke v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, četudi se upoštevajo podatki iz računovodskih izkazov tožene stranke za leto 2012. 9. Pripombe pritožnika glede ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s postavko rezerv za lastne deleže ter (ne)ujemanju začetne s končno bilanco stanja tožene stranke na dan 31. 12. 2012 so sicer v pretežnem delu tehtne. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj prvostopenjsko sodišče niti ni pojasnilo, kakšnega pomena so bile njegove ugotovitve za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče pa jih tudi samo ne vidi kot pravno odločilne.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obstajajo utemeljeni razlogi za izdajo več predhodnih odredb ter da so navedbe tožene stranke o kršitvi načela sorazmernosti pavšalne. Pritožnik pa jih niti v pritožbi ne konkretizira.

11. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je ugovor tožene stranke zoper izdano predhodno odredbo zavrnilo.

12. Prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), uveljavljanih pa pritožnik ni konkretiziral. 13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).