Jedro

Če je bil tujcu po prvotni zavrnitvi vstopa v Slovenijo kasneje ta vstop dovoljen, tujec nima pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi varstva ustavne pravice svobode gibanja, ker ta pravica ni več kršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 172/2004-10 z dne 16.7.2004, potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper toženo stranko po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Organ v sestavi tožene stranke - mejna kontrola naj bi posegel v njeno ustavno pravico do svobode gibanja, ker ji dne 11.6.2004 ni dovolil vstopa v Republiko Slovenijo in je kot razlog za to navedel sum prostitucije ter pomanjkanje ustrezne dokumentacije, s katero bi utemeljevala namen in okoliščine bivanja v Republiki Sloveniji.

Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Meni, da je njen pravni interes prenehal s tem, ko ji je bil dne 14.6.2004 dovoljen vstop v Republiko Slovenijo na podlagi veljavnih dokumentov. Tožnica pa tudi po posebnem pozivu prvostopnega sodišča z dne 8.7.2004 ni pojasnila, v čem bi bil njen pravni interes za vložitev tožbe in nadaljevanje upravnega spora. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da ustavna pravica svobode gibanja, določena v 32. členu Ustave RS (URS) ni absolutna pravica, saj ne pomeni, da tujcem ob vstopu in gibanju v drugi državi ni treba izpolnjevati pogojev, kakršne določa Zakon o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 108/2002-UPB) v 9. členu. Pri tem se je prvostopno sodišče sklicevalo tudi na 2. in 3. odstavek 32. člena URS.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 74. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo istemu sodišču, da opravi nov postopek. Meni, da so navedbe prvostopnega sodišča, da tožnica ni izkazala pravnega interesa, napačne in v nasprotju z določbo 34. člena ZUS. Meni, da ji je tožena stranka s svojim dejanjem neupravičeno preprečila vstop v Republiko Slovenijo in ji s tem kršila z ustavo zagotovljene človekove pravice, zato je v skladu z določbo 3. odstavka 28. člena ZUS zahtevala naj se ugotovi poseg v ustavne pravice. Ne glede na to, da ji je bil kasneje vstop v Republiko Slovenijo dovoljen, meni, da ima še vedno pravni interes, da se ugotovi kršenje človekovih pravic in ji tega ni trebe posebej dokazovati. S kasnejšo dovolitvijo vstopa v Republiko Slovenijo po tožničinem mnenju prejšnja kršitev ustavne pravice ni bila sanirana, zato bi moralo o njeni tožbi sodišče odločiti meritorno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavnem primeru je tožnica dne 21. 6. 2001 priporočeno po pošti vložila tožbo v upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, zaradi kršenja njene ustavne pravice do svobode gibanja, določene v 32. členu URS. Pri tem je kot akt oziroma dejanje, s katerim je bilo po njenem mnenju poseženo v njene ustavne pravice, navedla zavrnitev njenega vstopa v Republiko Slovenijo dne 11.6.2004. Njen tožbeni zahtevek se je glasil na ugotovitev kršitve ustavne pravice, prepoved nadaljnje zavrnitve vstopa v Republiko Slovenijo iz razloga suma prostitucije ali razloga, ker da ne poseduje ustrezne dokumentacije, s katero bi utemeljila namen in okoliščine bivanja, ter povračilo stroškov postopka.

Iz sodnih spisov pa je razvidno, da ji je bil po prvotni zavrnitvi vstopa dne 11.6.2004, dne 14. 6. 2004 dovoljen vstop v Slovenijo, po tem ko je predložila veljavni potni list in notarsko overjeno garantno pismo ter s tem izkazala namen bivanja v Republiki Sloveniji v smislu 7. člena Navodila o zavrnitvi vstopa tujcu, pogojih za izdajo vizuma na mejnih prehodih, o pogojih za izdajo vizuma iz humanitarnih razlogov in načinu razveljavitve vizumov (Uradni list RS, št. 2/2001, v nadaljevanju Navodilo). Glede na to se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe v obravnavani zadevi.

Smisel sodnega varstva zaradi zatrjevanega kršenja ustavne pravice do svobode gibanja je v tem, da se v primeru še trajajočega zatrjevanega kršenja pravice ugotovi, ali gre za kršenje ustavne pravice, in se v primeru, da je kršitev ugotovljena, prepreči oziroma prepove nadaljnje kršenje oziroma odloči o povračilu škode, ki je tujcu s kršitvijo nastala (26. člen URS), seveda če odškodnino zahteva.

Ker je torej bil v obravnavanem primeru tožnici že pred vložitvijo tožbe dovoljen vstop v Republiko Slovenijo na podlagi listin, ki jih je ob tem vstopu predložila, tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj je z dovolitvijo vstopa v Slovenijo prenehala pravovarstvena potreba. Tožnica si namreč ob takem dejanskem stanju svojega pravnega položaja glede vstopa v Slovenijo ne bi mogla v ničemer spremeniti nit z meritorno odločitvijo sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.