Jedro

Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR odgovarjajo za škodo, ki jo povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena določba se nanaša na primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj v smislu sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.

Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo med pretepom tožniku dejansko povzročil.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: -v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska

744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh, -v prvi alineji četrte točke izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko, tako da je tretjetožena stranka dolžna plačati tožeči stranki solidarno z obveznostjo četrtotožene stranke iz te točke izreka, stroške pravdnega postopka v višini 238.246,00 SIT, v 15 dneh.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna plačati tretjetoženi stranki

5.516,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka odločilo, sta tretjetožena in četrtotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 1,794.895,50 SIT z obrestmi, in sicer od zneska 1,050.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003 po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti ter od zneska 744.895,50 SIT od 25.8.1998 dalje do plačila po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, vse v 15 dneh. V drugi točki izreka je odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo in četrtotoženo stranko zavrne, v naslednji točki izreka, da se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko in drugotoženo stranko v celoti zavrne, v četrti točki izreka pa je odločilo, da sta tretjetožena in četrtotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 251.469,00 SIT, da je tožeča stranka dolžna plačati drugotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 481.584,00 SIT ter četrtotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 24.640,00 SIT, vse v 15 dneh.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tretjetožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 286. člena ZPP s tem, ko zaradi prepozno podanega predloga za zaslišanje prič Ž. in S., teh prič ni zaslišalo. Pravi, da zaslišanja teh dveh prič brez svoje krivde ni predlagala prej, saj je njuno zaslišanje predlagala tožeča stranka, ki pa je kasneje dokazni predlog za njuno zaslišanje umaknila. Nadalje navaja, da v primeru, ko je mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni mogoče uporabiti pravil o solidarni odgovornosti. Poleg tega je dokazno breme na tožniku, saj pritožnik zatrjuje negativno dejstvo - da tožnika ni poškodoval. Pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje jasno odgovoriti, kako in na kakšen način je tožnik dobil kos stekla v predel osnovnega členka desnega kazalca. Iz skrbne analize dokazov izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo tako, da si je vreznino povzročil sam, in sicer takrat, ko je s kozarcem, ki ga je držal v desnici udaril četrtotoženega, v glavo tako močno, da se je kozarec razbil in poškodoval tožnika samega v predelu kazalca desnice in Povšeta po glavi. Za škodo, ki si jo je povzročil sam, pa je tudi sam 100% odgovoren. Lahko pa tudi, da je tožnik vreznino dobil na tleh, ko je z roko zamahnil po črepinjah, ko sta se s četrtotoženim valila po tleh. Tožnik je tudi v tem primeru dobil vreznino sam, saj je sam povzročil nevarno situacijo, v kateri se je pretepal, saj je on razbil kozarec. Pravi, da v spisu ni dokaza, ki bi povezoval pritožnika z vreznino, ki jo je utrpel tožnik. V času, ko je pritožnik posredoval v pretepu, je tožnik že imel poškodbo. Le priča V., za katerega sicer meni, da je kot prijatelj tožnika pristransko pričal v tožnikovo korist, je povedal, da je pritožnik tožnika dvakrat brcnil v rebra, kar pa tožniku ni pustilo poškodb. Zato ni vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpel tožnik in brcami niti v primeru, ko bi izpovedba V. držala. Udarnino na glavi pa je tožniku povzročil P., kar je tožnik izpovedal sam. Viljem V. je v kazenskem postopku sicer povedal, da je P. udaril tožnika v glavo, nato pa je tožnik skočil v P., nakar sta padla po tleh. Vendar pa meni, da je bil agresor tožnik, ki ga je bilo zato treba miriti, saj pretepa ni hotel prekiniti. Da je tožnik najprej udaril četrtotoženo stranko, je izpovedala tudi priča Andreja S.. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tretjetoženi soodgovoren za škodo, le zato, ker je bil vključen v dogodek. Vključitev v dogodek ni podlaga za soodgovornost, kadar je mogoče ugotoviti delež udeležencev, o tem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče opredeliti, v kakšni meri je povzročil škodo tožniku tretjetoženi in v kakšni meri četrtotoženi, kar je posledica opustitve analize dokazov - izpovedbe prič in ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da so navedbe prič in strank nasprotujoče, kar pa ni razlog, da ne bi ocenilo, kateri priči in stranki gre ve-rjeti in kateri ne in zakaj. Ob analizi dokazov bi lahko ugotovilo in odgovorilo, kaj se je zgodilo kritičnega dne, kako je nastala poškodba in delež udeleženih. Iz previdnosti se pritožuje tudi glede višine nematerialne škode, saj meni, da jo je sodišče prve stopnje ocenilo previsoko in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanj, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo prič Helmuta Ž. in Andreje S., ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožnik je njihovo zaslišanje predlagal na naroku dne 28.1.2004 potem, ko je tožeča stranka dokazni predlog za zaslišanje teh dveh priča umaknila. Pritožnik je pri tem navedel, da želi da se pokličejo te priče zato, ker jim je tožnik grozil in jih podkupoval, kar je važen dokaz za to pravdno zadevo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje teh prič iz navedenega razloga ni pomembno za odločitev v tej zadevi in nanjo - tudi ko bi se izkazalo, da je tožnik na ti priči res skušal vplivati - ne bi moglo vplivati, saj ti priči nista bili zaslišani, prav tako pa nista izpovedali nič v breme pritožnika v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v .. opr. št. K 29/97. Poleg tega se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na izpovedbo Andreje S. in Helmuta Ž. v tem kazenskem postopku le v zvezi z udeležbo prvotožene stranke v pretepu in glede tega, kdo je pretep začel tožnik ali četrtotoženi, ne pa v zvezi z udeležbo pritožnika. Ker izpoved prič Ž. in S., ki naj bi potrdili le, da jima je tožnik grozil oziroma podkupoval, za odločitev v tej zadevi ni relevantna in ker pritožnik tudi ni navedel, da bi s svojo izpovedjo ti priči potrdili kakšne druge njegove navedbe, sodišče prve stopnje z neizvedbo njunega zaslišanja tudi v primeru, ko bi bilo potrebno ta dokazni predlog pritožnika šteti za pravočasnega ni kršilo pravice tretjetožene stranke do izjave v postopku.

Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede obstoja njegove odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

Neutemeljene so njegove pritožbene navede o tem, da v primeru, ko je mogoče ugotoviti, kdo je tožniku povzročil škodo, ni mogoče uporabiti pravil o solidarni odgovornosti. Po določbi 1. odst. 206. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001) odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Navedena določba se nanaša na primere, ko je škodo povzročilo več oseb skupaj v smislu sostorilstva, tako da je bilo njihovo delovanje skupno in je med njimi tudi obstajala zavest o povezanosti. V takšnem primeru ni odločilno, katera od teh oseb je v resnici povzročila škodo, njihova odgovornost je v razmerju do oškodovanca solidarna tudi v primeru, ko bi bilo mogoče ugotoviti njihov prispevek k nastanku škode, tako da se posamezni povzročitelj svoje odgovornosti ne more rešiti niti če dokaže, da njegovo ravnanje ni bilo neposreden vzrok za škodo (prim.

Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, LIII. letnik, Ljubljana). Upoštevajoč zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožniku poškodba desnega kazalca nastala med pretepom, v katerem je aktivno sodeloval tudi pritožnik, ni odločilno, kateri od obsojenih tožencev je to poškodbo med pretepom tožniku dejansko povzročil. Pritožbeno sodišče o pravilnosti ugotovitev, da je do tožnikove poškodbe prišlo med pretepom in da je v tem pretepu aktivno sodeloval tudi pritožnik, nima pomislekov, saj je v skladu z izpovedbami prič in strank.

Pritožnik je sam izpovedal, da je posredoval v pretepu in se je tako torej vanj vključil, da je tožnika brcal, pa je izpovedal tudi priča Viljem Vrečar, ki mu gre tudi zato ker je posredovanje v pretepu potrdil tudi sam pritožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča verjeti, kljub temu da je tožnikov prijatelj. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da si je tožnik desni kazalec poškodoval med pretepom bodisi medtem, ko se mu je kozarec zaradi stiska ali udarca zdrobil v roki, bodisi medtem, ko je tožnik padel po tleh, kjer so bile črepinje. Da je ta poškodba tožniku nastala med pretepom, ne pa prej kot skuša prikazati pritožnik, izhaja predvsem iz izpovedbe četrtotožene stranke, ki je povedal, da ga je tožnik udaril s kozarcem potem, ko sta se že spoprijela in iz izpovedbe samega pritožnika, ki je tudi povedal, da si je tožnik poškodoval roko potem, ko je skupaj s P. padel na črepinje na tleh. Poleg tega pa okoliščine, da se je tožnik poškodoval, še preden je pritožnik posredoval v pretepu, pritožnik tekom prvostopenjskega postopka ni zatrjeval. Ker je tožnikova poškodba desnega kazalca tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno posledica pretepa, v katerem je sodeloval tudi pritožnik, je tudi ta na podlagi določbe 1.odst. 206. člena ZOR solidarno s četrtotoženo stranko odgovoren za tožniku nastalo škodo. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja, da si je tožnik ureznino povzročil sam, ko je s kozarcem, ki ga je držal v desnici, udaril četrtotoženega v glavo oziroma ko je z roko zamahnil po črepinjah na tleh in je tako sam povzročil nevarno situacijo, v kateri se je pretepal, saj je on razbil kozarec. Da je tožnik kot udeleženec v tem pretepu za svojo poškodbo tudi sam odgovoren, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa mu za to udeležbo v pretepu, tudi v primeru, ko bi bilo izkazano, da je pretep izzval in začel tožnik, tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne gre pripisati večji delež soodgovornosti kot mu ga je pripisalo sodišče prve stopnje - soodgovornost do polovice.

Je pa pritožba tretjetožene stranke deloma utemeljena glede višine tožniku dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik zaradi vreznine desnega kazalca po operativnem posegu hude bolečine skupaj tri dni, da je nato deset dni trpel srednje hude bolečine, ki jih je trpel tudi ob pričetku fizikalne terapije, da je v nadaljevanju trpel stalne lahke bolečine tri mesece, da je imel v naslednjem letu krajša obdobja lahkih, pri obremenitvah pa tudi krajša obdobja srednje hudih bolečin, da se tudi še sedaj občasno pojavljajo lažje bolečine, pri večjih obremenitvah pa tudi krajše srednje hude bolečine in da jih tudi bo imel v bodoče, da je trpel tudi druge nevšečnosti med zdravljenjem - imel je štiri preglede v kirurški ambulanti, kirurško oskrbo rane, šestdnevno zdravljenje na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo, operativno zdravljenje, nošenje Kleinertove opornice mesec dni in dinamične opornice mesec dni ter šest pregledov v ambulanti za plastično kirurgijo, preveze in odstranitve šivov ter da je bil zato na bolniškem dopustu do 31.1.1997, nato pa je delal s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno do 25.8.1998. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,000.000,00 SIT oziroma upoštevajoč tožnikovo soodgovornost v višini

500.000,00 SIT, glede na trajanje in intenzivnost tožnikovih bolečin in glede na višino odškodnin, dosojenih v sodni praksi v podobnih primerih, previsoka. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vse navedene okoliščine zaključuje, da gre tožniku iz tega naslova po kriterijih

200. člena ZOR pravična odškodnina le v znesku 700.000,00 SIT, oziroma upoštevajoč njegovo soodgovornost v znesku 350.000,00 SIT.

Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s odmero odškodnine za telesne bolečine tožnika zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno preč-iščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke

358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v prvi točki izreka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo tako, da je tretjetožena stranka dolžna - solidarno z obveznostjo četrtotožene stranke iz prve točke izreka izpodbijane sodbe - plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1,644.895,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 28.6.2003 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska

744.895,50 od 25.8.1998 do plačila po obresti meri zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožba tretjetožene stranke je namreč neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob samem dogodku trpel lažji primarni strah, nato pa je tekom zdravljenja tri mesece trpel srednje hud sekundarni strah. Upoštevajoč trajanje in intenziteto strahu tožnika znaša pravična odškodnina iz tega naslova tudi po presoji pritožbenega sodišča 100.000,00 SIT oziroma 50.000,00 SIT upoštevajoč tožnikovo soodgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da je tožniku ostala omejena gibljivost desnega kazalca, katerega ne more upogniti do dlani, oslabelost mišic desne dlani in podlahti, da ima z desno roko slabši prijem in da je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti ter da zato opravlja delo tapetnika z večjo težavo in naporom kot pred poškodbo, da je prej opravljal vsa dela, tudi težja fizična dela, ki jih zdaj zmore le še z velikim naporom, da ni več aktiven tekmovalec s kajakom, ampak da zaradi poškodbe vesla le občasno za rekreacijo ter da je moral opustiti tudi keglanje. Za duševne bolečine zaradi tako zmanjšanih življenjskih aktivnosti gre tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju kriterijev iz 200. člena ZOR pravična odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT oziroma 500.000,00 SIT upoštevajoč tožnikovo soodgovornost. Ker je tretjetožena stranka v pravdi uspela v večji meri kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tudi v izreku o stroških postopka, kolikor se ta nanaša na tretjetoženo stranko. Tretjetožena stranka je v tej pravdi uspela po temelju v 50%, po višini pa z 35,27 % (od 4,664.070,00 SIT zahtevane odškodnine je uspela skupaj z 1,644.895,50 SIT), skupaj torej z 42,63 %. Tožeči stranki je tako dolžna povrniti 42,63 % nastalih pravdnih stroškov v višini 558.820,00 SIT (svojih stroškov postopka ni priglasila), kar znese 238.246,00 SIT. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 8,35% (od izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe v višini 1,794.895,5 SIT je uspela z zneskom

150.000,00 SIT), ji je tožeča stranka na podlagi določbe 2. odst. 154. člena ZPP dolžna povrniti 8,35 % njenih pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče je tretjetoženi stranki priznalo 500 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 20 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 Odvetniške tarife), kar skupaj z 20% DDV ob sedanji vrednosti odvetniške točke (110 SIT) znese 66.000,00 SIT. Tožeča stranka je tako dolžna v roku 15 dni plačati tretjetoženi stranki 5.516,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.