Jedro

Že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da se ekskulpacijska razloga nanašata na obe situaciji, v katerih je pravna oseba odgovorna za prekršek drugega, to je na situacijo, ko storilec stori prekršek v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi in v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti, ali če za prekršek ni odgovoren, pravna oseba pa je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila. Do takšne razlage privede besedna zveza v določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega prekrška, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedlo vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Z listinami podprto zatrjevanje storilke prekrška, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prekrške preprečila, se izkaže za pravno relevantno, saj bi storilkine navedbe, če bi se izkazale za resnične, njeno odgovornost za prekršek mogle izključiti. Zato bi moralo sodišče njene navedbe presoditi in šele nato odločiti o odgovornosti storilke za očitane prekrške. Ker sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z odločbo o prekršku 555007158632 z dne 28. 5. 2014 storilko prekrška pravno osebo Š. T., prevozništvo in težka gradbena mehanizacija, d. o. o., spoznal za odgovorno storitve prekrškov po četrti alineji četrtega odstavka 30. člena in tretji alineji četrtega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD-E), v zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 37. člena ZDCOPMD-E, po prvem odstavku 37.a člena ZDCOPMD-E, v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 37.a člena tega zakona in po prvem odstavku 37.b člena ZDCOPOMD-UPB2, v zvezi s peto alinejo petega odstavka 37.b člena tega zakona. Izrekel ji je enotno globo v znesku 6.120,00 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo ZSV 159/2014 z dne 24. 6. 2016 zahtevo storilke prekrška za sodno varstvo zavrnilo ter potrdilo odločbo prekrškovnega organa. Prekrškovni organ in sodišče sta odločila, da je storilka prekrška dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da je izpodbijana sodba odraz napačne uporabe materialnega prava, ker je pravno zmotno stališče sodišča v razlogih sodbe, da glede na to, da pravni osebi ni očitana opustitev dolžnega nadzorstva, ekskulpacijskega razloga po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ni mogoče uveljavljati. Sodišče je pravni osebi onemogočilo, da se sklicuje na ekskulpacijske razloge, s tem pa je poseglo v njeno pravico do obrambe ter hkrati uvedlo objektivno odgovornost pravnih oseb, kar je v nasprotju z ureditvijo prekrškovnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška. Ta je v kratki izjavi na zahtevo navedla, da je vrhovni državni tožilec sledil njeni pobudi, zato se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja.

B.

3. Iz podatkov prekrškovnega spisa je razvidno, da je storilka prekrška v pisni izjavi, ki jo je podala pred izdajo odločbe o prekršku in v zahtevi za sodno varstvo obsežno navedla, da je storila vse kar je bilo v njeni moči, da do prekrška voznika ne bi prišlo; isti dan kot je prišlo do prekrška je zoper voznika uvedla disciplinski postopek, pred storitvijo prekrška ga je naučila, kako „kubicirati tovor“, že ob zaposlitvi ga je natančno seznanila z njegovimi zadolžitvami, zakonodajo ter internimi predpisi, sestavila je zapisnik o uvajanju novozaposlenega voznika, naučila ga je, kako ugotoviti težo naloženega tovora, kadar na kraju ni tehtnice, voznik je imel v vozniškem dovoljenju napisano ustrezno kodo, ki izkazuje njegovo strokovno usposobljenost, v skladu s programom Ministrstva za infrastrukturo in prostor se je redno udeleževal letnih usposabljanj, ki so bila financirana s strani delodajalca, izdala je interni akt, s katerim je bil voznik seznanjen, kar je potrdil s podpisom izjave. Navedla je še, da je bilo ravnanje voznika v obravnavanem primeru izrazito samovoljno in v nasprotju z njenimi navodili, zaradi česar obstajajo zadostni ekskulpacijski razlogi, saj je voznik prekrške storil z resnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi oziroma navodili pravne osebe brez njene vednosti.

4. Prekrškovni organ (zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani odločbe o prekršku) in sodišče (7. točka razlogov sodbe) sta v zvezi z uveljavljanjem ekskulpacijskih razlogov v izjavi o prekršku oziroma v zahtevi za sodno varstvo presodili, da v obravnavanem primeru v opisu dejanskega stanja prekrškov ni navedena zavestna kršitev pogodbe o zaposlitvi in opustitev dolžnega nadzorstva. Na tej podlagi sta naredila sklep, da se nespoštovanje določb pogodbe o zaposlitvi in notranjih aktov pravne osebe, ne more uveljavljati kot ekskulpacijski razlog po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pri tem sta izhajala iz okoliščine, da se pravni osebi ne očita „opustitev dolžnega nadzorstva“, zato bi pravna oseba kot ekskulpacijski razlog lahko uveljavljala le razlog iz prve alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, torej, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja pravni osebi. Takšnega ekskulpacijskega razloga pa pravna oseba v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljala.

5. Glede na takšno stališče se sodišče do navedb storilke, s katerimi je uveljavljala ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, vsebinsko ni opredelilo, oziroma je presodilo, da se tudi prekrškovni organ do teh razlogov ni bil dolžan opredeliti.

6. Odgovornost pravne osebe je določena v 14. členu ZP-1. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njene dejavnosti v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015 presodilo, da te navezne okoliščine zadostujejo za obsodbo kršitelja. Niso pa te okoliščine edina materialno pravna predpostavka kršitve in odgovornosti za prekršek, ki ga je storila druga fizična oseba. Iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 namreč izhaja še dodatna (tretja) predpostavka odgovornosti, ki je opredeljena skozi dva alternativno določena ekskulpacijska razloga. Če kršitelj dokaže obstoj vsaj enega od teh razlogov, je njegova odgovornost za prekršek izključena. To pa pomeni, da negacija obeh razlogov hkrati predstavlja dodatno predpostavko odgovornosti kršitelja za ravnanje drugega.

7. Vrhovno sodišče je tudi večkrat obravnavalo vprašanje dokaznega bremena ter standarda obrazloženosti sodbe v primeru, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1.(1) V navedenih odločbah je sprejelo stališče, da se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do relevantnih navedb, s katerimi vlagatelj uveljavlja obstoj ekskulpacijskega razloga, da mora vlagatelju omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem ekskulpacijskega razloga, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa mora upoštevati tudi načelo materialne resnice, ter da vlagatelju ni treba prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, temveč zadostuje, da s predloženimi dokazi izkaže določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

8. V obravnavani zadevi je v izpodbijani pravnomočni sodbi zavzeto pravno stališče, da se zato, ker se v izreku odločbe o prekrških pravni osebi ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, storilka prekrška ne more sklicevati na ekskulpacijski razlog po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, temveč bi lahko uveljavljala le ekskulpacijski razlog po prvi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1, česar pa pravna oseba ni storila.

9. Takšno stališče je po presoji Vrhovnega sodišča napačno. Že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da se ekskulpacijska razloga nanašata na obe situaciji v katerih je pravna oseba odgovorna za prekršek drugega, to je na situacijo, ko storilec stori prekršek v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi in v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti, ali če za prekršek ni odgovoren, pravna oseba pa je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila. Do takšne razlage privede besedna zveza v določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Vrhovno sodišče je upoštevaje takšno razlago že v sodbi IV Ips 41/2016 z dne 20. 9. 2016 presodilo, da četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega prekrška, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedlo vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Z listinami podprto zatrjevanje storilke prekrška, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prekrške preprečila, se izkaže za pravno relevantno, saj bi storilkine navedbe, če bi se izkazale za resnične, njeno odgovornost za prekršek mogle izključiti. Zato bi moralo sodišče njene navedbe presoditi in šele nato odločiti o odgovornosti storilke za očitane prekrške. Ker sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče ekskulpacijske razloge, ki jih je uveljavljala storilka, presoditi in nato odločiti o odgovornosti storilke za očitane ji prekrške.

(1) Primerjaj sodbe IV Ips 25/2014 z dne 15. 4. 2014, IV Ips 43/2014 z dne 24. 7. 2014, IV Ips 73/2014 z dne 21. 10. 2014, IV Ips 95/2014 z dne 20. 1. 2015 in IV Ips 54/2016 z dne 20. 12. 2016.