Jedro

Kadar je podan predlog upravičenega predlagatelja za podaljšanje pripora po 2.odst. 205.čl. ZKP, je mogoče pripor podaljšati samo iz tistih razlogov, iz katerih je bilo podaljšanje predlagano.

Zgolj možnost vplivanja na priče ali soobdolžence ne zadošča za odreditev ali podaljšanje pripora iz razloga po 2.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP. Podane morajo biti posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec na te osebe vplival in tako oviral potek kazenskega postopka.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega P.V. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 23.10.2000 je bila zoper obdolženega P.V. uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je z B.V. in drugimi sostorilci storil kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ.

Zoper obdolženega P.V. je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 13.10.2000 iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 10.10.2000 dalje. Nato je na predlog državne tožilke s sklepom z dne 20.10.2000 zoper tega obdolženca odredil pripor še iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 9.11.2000 na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pripor podaljšalo še za 1 mesec do vključno 10.12.2000 do 18. ure. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 22.11.2000 pritožbo zagovornika obdolženega P.V. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je dne 6.12.2000 zagovornik obdolženega P.V. zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev Zakona o kazenskem postopku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik J.F. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitev zakona, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, sodišči nista zagrešili. Meni, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora, prav tako tudi oba priporna razloga. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložniku zahteve je treba pritrditi, da za podaljšanje pripora iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP niso bile podane vse procesne predpostavke. Po 2. odstavku 205. člena ZKP izda sodišče (senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP) sklep o podaljšanju pripora na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca.

Določbo si je treba razlagati tako, da v takem procesnem položaju podaljšanje pripora zoper obdolženca ni mogoče brez predloga upravičenega predlagatelja oziroma da je takrat, ko je tak predlog podan, pripor mogoče podaljšati samo iz tistih razlogov, iz katerih je bilo podaljšanje predlagano.

Državna tožilka je v svojem predlogu za podaljšanje pripora z dne 30.10.2000 (list. štev. 153) navedla, da je pri obdolženem P.V. sicer podan tudi priporni razlog begosumnosti in da v primeru, če bi bil na izpuščen na prostost, preiskovalnih dejanj, pri katerih bi bilo nujno njegovo sodelovanje, ne bi bilo mogoče več opraviti. Poudarila je tudi, da sklep o odreditvi pripora iz razloga begosumnosti še ni pravnomočen in da je zato potrebno podaljšati pripor iz razloga koluzijske nevarnosti do takrat, ko bodo opravljene predlagane prepoznave. Iz take formulacije predloga povsem določno izhaja, da je državna tožilka predlagala podaljšanje pripora le iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ne pa tudi iz razloga po 1. točki 1. odstavka iste zakonske določbe. Da bi se državna tožilka sklicevala na svoje navedbe z dne 17.10.2000 (l. št. 100, kakor je to razvidno iz sklepa sodišča druge stopnje), iz vsebine predloga ni razvidno. Glede na to, da državna tožilka ni predlagala podaljšanja pripora iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ta procesni pogoj iz 2. odstavka 205. člena ZKP ni bil izpolnjen in zato tudi ni bilo podlage za podaljšanje pripora zoper obdolženega P.V. iz tega pripornega razloga.

Utemeljene so tudi tiste navedbe zagovornika obdolženega P.V., ko zatrjuje, da je sodišče kršilo določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot osnovna predpostavka za odreditev in podaljšanje pripora, se sme zoper njo pripor po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrediti tudi takrat, če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka, s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce. Sodišče prve stopnje obstoj tega pripornega razloga utemeljuje s tem, da bo v preiskavi potrebno opraviti prepoznavo med obdolžencem in obdolženim B.V. ter med obdolžencem in A.P., I.R. in R.P. ter da bi se ob izpustitvi obdolženca na prostost lahko s temi dogovoril o načinu prikazovanja dejavnosti vsakega od njih in s tem oviral potek kazenskega postopka. Zato je za preprečitev le-tega tudi "nadalje nujno in neogibno bivanje obdolženca v priporu". Podobno je tudi pritožbeno sodišče (ki je o pritožbi nemudoma odločilo, saj mu je bila predložena dne 21.11.2000 ob 14,35 uri, o njej pa je bilo odločeno naslednjega dne) zapisalo, da bi prav obdolženi, ki je bil po podatkih spisa v stiku z večino vpletenih v zadevo, lahko bil tisti, ki bi mogel vplivati na osebe, navedene v sklepu sodišča prve stopnje, s katerimi bo še potrebno opraviti zaslišanja oziroma soočenja. Obe sodišči torej govorita le o možnosti, da bi obdolženec vplival na udeležence in priče, ne pa tudi, da so podane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo na te osebe, ki jih obdolženec praktično ne pozna, vplival in tako oviral potek kazenskega postopka. Zgolj možnost vplivanja na priče ali soobdolžence za odreditev ali podaljšanje pripora na tej podlagi ne zadošča. Iz okoliščin, kot so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, torej razlog koluzijske nevarnosti ne izhaja in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja to kršitev procesnih določb, ki je vplivala na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, utemeljena.

Glede na to, da so že navedeni razlogi narekovali ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih vložnikovih navedb.

Zahteva zagovornika obdolženega P.V. je utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje o podaljšanju pripora razveljavilo. Zadeve pa ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil po vložitvi obtožbe pripor zoper obdolženega P.V. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 7.12.2000, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 20.12.2000.