Jedro

Če restitucijski del zahtevka v tožbi zaradi motenja posesti natančno ne opredeljuje z motitvenim dejanjem narejenih poškodb na zemljišču, odpravo katerih tožnik zahteva, kot tudi ne opisa storitve, s katero naj se odpravi poškodbe na zemljišču, ta del tožbenega zahtevka objektivno ni določen in ni izvršljiv. Zato ga je treba zavrniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v 1., 3. in 4. odstavku izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tokrat v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je toženec motil tožnika v neposredni posesti parcele št. 2100/89 k.o. ... s tem, da je v prvi polovici meseca novemba 1996 vlačil podrti les preko navedene parcele. Tožencu je tudi naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje, zaradi česar mora odpraviti poškodbe na zemljišču, ter mu prepovedalo s takim ali podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo neposredno posest navedene parcele, tožniku pa mora v 8 dneh povrniti tudi stroške postopka v znesku 64.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 dalje do plačila.

Zoper sklep se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju dokazov glede obstoja pasivne legitimacije oprlo na izpovedbo tožnika, pri čemer pa ni pojasnilo zakaj ni sprejelo skladnih izpovedb toženca in njegovega sina, ugotovitve sodišča prve stopnje pa so tudi v nasprotju z zapisniki o zaslišanju. Sodišče tudi ni ugotovilo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem motitvenega dejanja, saj iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec vlačil podrti les preko tožnikve parcele, iz izpoveb toženca in priče pa, da je podrti les, ki je bil naložen na voz, prepeljal s taktorjem preko tožnikove parcele. Ker tožnik ne nasprotuje vožnjam toženca preko njegovega zemljišča, motiteveno dejanje ni bilo storjeno. Poškodbe na zemljišču, ki so bile posledica motitvenega dejanja, v naravi niso več vidne, zato je tožnikov zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja neutemeljen, poleg tega pa v tem delu, glede na to, da ni določen, tudi ni izvršljiv. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži tudi povračilo stroškov pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnuje v mejah pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodiče prve stopnje odločilna dejstva o obstoju pasivne legitimacije pravilno in popolno ugotovilo. Dejstvo, da je bil toženec na kraju dogodka v času storitve motitvenega dejanja zaradi ugotovitvenega postopka za ureditev meje, ne pa zaradi sekanja in izvlačenja lesa iz njegovega gozda preko tožnikovega zemljišča, kar sta v svojih izpovedbah potrdila tudi toženčev sin in tožnik, ne izključuje pasivne legitimacije toženca v tej pravdi, saj ostala dejstva in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi navedlo v razlogih izpodbijanega sklepa, prepričljivo kažejo, da je bilo motitveno dejanje storjeno v toženčevo korist in z njegovo vednostjo, pri čemer je toženec glede na njegovo obnašanje storjeno motitveno dejanje celo odobraval, saj kljub opozorilu tožnika, naj na tak način ne izvlačita bukve ker mu s tem delata škodo, motivenemu dejanju ni nasprotoval in ga tudi ni skušal preprečiti, čeprav bi bil to kot lastnik gozda, iz katerega se je spravljal les, upravičen storiti.

Neutemeljena je tudi pritožebna naveba, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe toženca in njegovega sina v zvezi z obstojem motitvenega dejanja. Sodišče prve stopnje je pri oceni dokazov glede na različnost toženčeve izpovedi o odločilnem dejstvu, ali je bil les vlačen ali prepeljan preko tožnikovega zemljišča, utemeljeno poklonilo vero tožniku, ki je izpovedal, da je bilo posekano drevje kot tudi bukev iz toženčevega gozda vlečeno preko njegovega gozda na drugo toženčevo parcelo tako, da so bili hlodi pripeti na traktor, kar je v svoji prvotni izpovedbi potrdil tudi toženec. Ker predlagana priča S. H. v času motitvenega dejanja ni bil prisoten na kraju dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno kot nepotreben zavrnilo toženčev predlog za zaslišanje te priče, saj o odločilnih dejstvih, načinu in mestu izvlačenja lesa, ne bi vedela izpovedati. Da po tožnikovem gozdu poteka v naravi pot pa med strankama ni sporno in tudi ne bistveno za ugotovitev obstoja motitvenega dejanja.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker tožnikov zahtevek natančno ne opredeljuje poškodb na zemljišču, odpravo katerih zahteva, kot tudi ne opisa storitve, s katero naj se odpravi poškodbe na zemljišču, zahtevek tožeče stranke objektivno ni določen, zaradi česar tudi ni izvršljiv.

Višje sodišče je glede na to, da izpodbijani sklep ne vsebuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ob delni ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 380. člena ZPP/77 v 2. odstavku izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. in 2. odstavka 166. člena ZPP/77 v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP/77 potrdilo sklep sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je odločeno o stroških pravdnega postopka, ter odločilo, da tožena stranka sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.