Jedro

Ugotovitev, da je bilo o isti stvari predhodno že pravnomočno odločeno, je po presoji sodišča pravilna in skladna s predloženim upravnim spisom. Prvostopenjski organ je zato pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo za obročno plačilo davčnih obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT-4934-66428/2014- (07-3401-00). V obrazložitvi navaja, da je bil tožniku že izdan sklep št. DT-4291-507506/2015-25 z dne 17. 6. 2016, s katerim je bila njegova vloga za obročno plačilo istih davčnih obveznosti zavržena. Ker se obravnava isti davčni dolg iz enakih naslovov, kot je bilo že odločeno, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ponovno vlogo zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Sodišču predlaga, naj mu omogoči plačilo davčnega dolga po obrokih.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ugotovitev, da je bilo o isti stvari predhodno že pravnomočno odločeno, je po presoji sodišča pravilna in skladna s predloženim upravnim spisom. Prvostopenjski organ je zato pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge. Četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP namreč določa, da organ zahtevo stranke najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže med drugim tudi, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je bila stranki izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. Drugostopenjski organ je v pritožbeni odločbi te razloge dopolnil s sklicevanjem na upravni akt istega organa št. DT 4291-4440/2014-3 (07-4001-03) z dne 27. 11. 2014, iz katerega je razvidno, da je bil del tožnikove vloge zavržen, ker gre za dolg iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, delno pa je bila vloga zavrnjena, ker gre za dolg iz naslova akontacije dohodnine ter prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo. Pravno podlago za obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje je namreč odpravil 31. 5. 2012 Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki je med drugim razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Do uveljavitve ZUJF je ta določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje Glede na navedeno obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje ni (več) možno. Glede vloge za odpis oziroma obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa davčni organ prav tako pravilno pojasnjuje, da po določbi 159. člena Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Ker torej v predpisih podlage za obročno plačilo teh prispevkov ni (več), kar je bilo tožniku v predhodno izdanih sklepih že pojasnjeno, je davčni organ tožnikovo ponovno vlogo v tem delu utemeljeno zavrgel. Glede vloge za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova akontacije dohodnine se davčni organ pravilno sklicuje na določbo četrtega odstavka 102. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), v skladu s katerim odobritev odloga oziroma obročnega plačila akontacije davka ni mogoča. Prispevki za zaposlovanje in za starševsko varstvo v skupnem znesku 212,96 EUR pa predstavljajo manj kot 1 % dolga, kar po presoji davčnega organa ne more predstavljati hujše gospodarske škode, zato je v tem delu vlogo zavrnil. 8. Vse navedene pravne podlage, ki so prvostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi, se niso spremenile. Prav tako pa tožnik v predmetnem ponovljenem postopku ni navedel nobenih spremenjenih dejanskih okoliščin. Glede na vse povedano sta davčna organa obeh stopenj podala pravilne razloge za odločitev. Sodišče zato sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Tožbenih navedb, da izpodbijana odločitev ni pravilna, pa tožnik tudi ni obrazložil, niti v zvezi s tem ni ponudil nobenih dokazov, temveč se sklicuje na dosedanje navedbe. Pri tem sodišče poudarja, da je tožba samostojno pravno sredstvo, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. To pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na navedbe, ki jih je podal v kakšni prejšnji vlogi. Tožnik mora namreč v tožbi razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1).

10. Sodišče je tako tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez glavne obravnave.