Jedro

Tožnica ne more uspeti z zahtevkom za nedopustnost izvršbe na stanovanju, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, če je upnik zastavno pravico na njem pridobil, preden ga je dolžnica prodala tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ˝ stanovanja zavrne;

II. V delu, ki se nanaša na drugo ˝ stanovanja, pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o vseh stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršba na nepremičnino – enosobno stanovanje št. 12 v stanovanjskem bloku na naslovu X, ki stoji na parc. št. y, vl. št. z, k.o. T, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, nedopustna (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 799,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogih po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Po mnenju pritožnika je sodišče nepravilno presodilo, da gre za skupno lastnino, pri čemer je nekritično verjelo izpovedbama tožnice in M. Z., njunih izpovedi pa ni primerjalo s predloženimi listinami. Iz prodajne pogodbe z dne 26. 8. 1997 izhaja, da tožnica postane solastnica stanovanja samo do ene polovice, zaradi česar bi lahko zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe samo za svoj solastniški del, ne pa za celo stanovanje. Poleg tega je sredstva za plačilo kupnine za tožnico prispeval njen oče, kajti tožnica je bila ob sklenitvi pogodbe stara šele 19 let in ni bila zaposlena, kar pomeni, da ni mogla ustvariti nobenega skupnega premoženja. Sodišče prav tako ni pravilno presodilo veljavnosti kupoprodajne pogodbe. Kupca sta kmalu po sklenitvi pogodbe zvedela, da prodajalka S. V. Občini T. ni v celoti plačala kupnine za stanovanje. Iz sodbe P 357/ 98 je razvidno, da sta tožnica in M. Z. preostanek kupnine Občini T. plačala šele 13. 12. 2002, po opravljeni obravnavi in ne preden sta vložila tožbo za overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi. To pomeni, da je bila prodajna pogodba ves čas pravdnega postopka nična, zato bi sodišče zahtevek moralo zavrniti. Sodba je postala pravnomočna samo zato, ker se S. V. zoper njo ni pritožila. Sodišče tega odločilnega dejstva sploh ni presojalo, zato o tem manjkajo razlogi in je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tudi materialno pravo je sodišče nepravilno uporabilo, kajti prepoved prodaje pred plačilom celotne kupnine ni majhnega pomena, saj je zanjo zakonodajalec celo določil, da se vpisuje v zemljiško knjigo. Glede na čas, ko je bila kupnina Občini T. plačana, tudi ni mogoče govoriti o realizaciji pogodbe, pa tudi ne o skrbnosti kupcev.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Delno je utemeljen je pritožbeni očitek glede stvarne aktivne legitimacije tožnice. Glede na tožničino trditev, da sta z izvenzakonskim partnerjem kupila vsak polovico stanovanja, lahko tožnica ugotovitev nedopustnosti izvršbe zahteva samo za svoj delež (torej ˝). Na to ne more vplivati trditev, da sta se s partnerjem dogovorila, da vse v zvezi s stanovanjem ureja ona oziroma da jo je pooblastil za vodenje te pravde. Tožnica namreč ne trdi, da je nanjo prenesel tudi svoj delež, v pravdi pa ga ne tudi ne zastopa, saj navaja kot tožečo stranko samo sebe. Za tožničino aktivno legitimacijo niti ni pomembno, ali gre za solastnino ali skupno lastnino zunajzakonskih partnerjev, saj bi v vsakem primeru ugotovitev nedopustnosti izvršbe na celotni nepremičnini lahko zahtevala le oba solastnika oziroma skupna lastnika. V skladu s 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami) pa se tudi domneva, da sta deleža zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka, kar pomeni, da vsakemu pripada ena polovica in le v tem obsegu lahko vsak izmed njiju zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ker je za del, za katerega tožnica trdi, da ga je kupil njen partner, njena tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe neodpravljivo materialnopravno nesklepčna, je bilo treba izpodbijano sodbo za ta del spremeniti v smeri zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka (4. tč. 358. čl. ZPP).

(6) Materialnopravno nepravilen pa je tudi zaključek sodišča, da sta tožnica in njen zunajzakonski partner lastninsko pravico pridobila na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe s prodajalko S. V. v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča opr. št. P 357/98, ki je nadomestila overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi.

(7) Neutemeljeni so sicer pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ničnost kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pogodba ni nična, ker s kršitvijo prepovedi 122. čl. Stanovanjskega zakonika (Ur. l. RS, št. 181/1991 s spremembami) niso bili kršeni premoženjski interesi Občine T., ki jih je taka določba varovala, saj sta preostanek kupnine plačala tožnica in njen zunajzakonski partner. Vsa odločilna dejstva v zvezi z ugovarjano ničnostjo pogodbe je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo in pojasnilo, tako da v tem delu ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(8) Prvostopenjsko sodišče je napačno ocenilo, da ima tožnica (vsaj za ˝ stanovanja, ki ga je kupila ona) pravico, ki preprečuje izvršbo, ker naj bi imela pogoje za vpis svoje (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na dejstvo, da stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, bi tožnica vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo lahko dosegla le, če bi izkazala izpolnjevanje pogojev za pridobitev lastninske pravice na stanovanju v skladu z zemljiškoknjižnimi predpisi. S tem v zvezi je sicer tožnica zatrjevala in dokazala, da je dosegla overitev podpisa prodajne pogodbe, kar bi kazalo na to, da je pridobila tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis pridobitve pravice na podlagi pravnega posla (36. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003; ZZK-1). Vendar pa je vprašanje, ali je bilo stanovanje tedaj že obremenjeno. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjala, da prodajalka S. V. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tožnico in M. Z. ni razpolagala z originalom pogodbe sklenjene z Občino T., ker je stanovanje pred tem že zastavila, original pa izročila zastavnemu upniku. Če je tako, in je upnik pridobil zastavno pravico po določbah 254. čl. ZIZ, je pridobil tudi listino, primerno za vknjižbo (tožničine) lastninske pravice v zemljiško knjigo. Na to (kasnejša) pravnomočna sodbe, ki nadomešča overitev prodajalkinega podpisa, ne more imeti vpliva. Tožnica ne more uspeti z zahtevkom za nedopustnost izvršbe na stanovanju, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, če je upnik na njem zastavno pravico pridobil pridobil pred prodajo stanovanja tožnici. Sodišče prve stopnje se do tega ugovora, ki je materialnopravno odločilen, ni opredelilo in tudi ni raziskalo pravnorelavantnih dejstev s tem v zvezi, vse v posledici svojega napačnega materialnopravnega pogleda na spor (1. odst. 64. čl. ZIZ).

(9) V delu, ki se nanaša na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ˝ stanovanja, glede katerega je podana aktivna legitimacija tožnice, je na podlagi obrazloženega pod (8) pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo s tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), tekom katerega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do ugovora tožene stranke, da je pred prodajo stanovanja tožnici sama pridobila zastavno pravico na nevknjiženem stanovanju. Nato pa bo treba odvisno od ugotovitev o teh odločilnih dejstvih še enkrat odločiti o preostalem delu tožbenega zahtevka.

(10) Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.