Jedro

Drugi odstavek 72. člena ZDen predstavlja pravno podlago za „odškodninski“ zahtevek le v razmerju do denacionalizacijskega zavezanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica kot solastnica do 1/9 denacionalizirane nepremičnine (v naravi del stavbe A., ki obsega devet poslovnih prostorov in eno stanovanje) zahteva od toženk(1) plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi slabega gospodarjenja s prostori v tej stavbi. Zahtevek za plačilo odškodnine se nanaša na (a) obdobje pred izdajo odločbe o denacionalizaciji in (b) obdobje po izdaji denacionalizacijske odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih. Za obdobje po izdaji denacionalizacijske odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju tožnica zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve dolžnosti skrbnega upravljanja. Po presoji tožnice bi morale toženke prostore, za katere so bile postavljene kot skrbnice, oddati v najem. Toženke pa so bile po mnenju tožnice dolžne oddajati prostore v najem tudi v času do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Pravna podlaga zahtevka za obdobje do izdaje denacionalizacijske odločbe je v drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), glede prostorov S. in Č. pa naj bi med pravdnimi strankami obstajal dogovor, na podlagi katerega bi morale toženke navedene prostore oddajati v najem.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Presodilo je, da toženke v času do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso bile dolžne oddajati teh prostorov v najem, prav tako pa ni obstajal dogovor, na podlagi katerega bi toženke morale oddajati prostore S. in Č. Odškodninski zahtevek v času po izdaji odločbe o denacionalizaciji pa je neutemeljen, saj toženke niso kršile dolžnosti skrbnega upravljanja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi spremenita tako, da se zahtevku ugodi v celoti, podredno pa predlaga, da se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

a) Glede odškodnine zaradi neoddajanja prostorov v obdobju do izdaje denacionalizacijske odločbe: glede Trgovine ... (od 1. 1. 1997 do 31. 8. 2002) in poslovnih prostorov Krajevne skupnosti ... (KS) (od 1. 2. 1999 do 30. 4. 2003):

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se, ob dejstvu, da tožnica za Trgovino ... zahteva plačilo odškodnine šele za čas po 1. 1. 1997, z očitki, povezanimi s sklenitvijo dogovora prve toženke z B. d. o. o. v letu 1991 (poslovodstvo brez naročila), ni ukvarjalo.

8. Po presoji revizijskega sodišča je odškodninski zahtevek tožnice zoper prvo toženko za Trgovino ... v navedenem obdobju neutemeljen že iz razloga, ker je imela ta prostor v tem času v posesti Mestne občine ... (MO), kot dotedanja imetnica pravice uporabe. Ugotovljeno je bilo, da je MO ta prostor v tem času oddajala v najem družbi D. d. o. o. Ob dejstvu, da je bila MO denacionalizacijski zavezanec, je imela tožnica za to obdobje na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen možnost zahtevati plačilo „odškodnine“ za Trgovino ... s od MO, to pa izključuje odškodninski zahtevek do prve toženke. Revizijskemu sodišču se tako ni bilo potrebno ukvarjati z ostalimi revizijskimi očitki, ki se nanašajo na odločitev sodišča glede Trgovine ... (da prva toženka ni zahtevala ugotovitve ničnosti najemne pogodbe med MO in družbo D. d. o. o.; da o tej pogodbi ni obvestila tožnice, s čimer naj bi ji preprečila uveljavljanje ničnosti pogodbe; o zmotni interpretaciji listine, na podlagi katere naj bi sodišče napačno presodilo, da je prva toženka v letu 1996 družbi B. d. o. o. odpovedala najemno pogodbo ravno zaradi tožničine zahteve, da se ta prostor oddaja po tržni najemnini).

9. Pravilna pa je po oceni revizijskega sodišča tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zoper prvo toženko zaradi neoddajanja izpraznjenih prostorov KS (od 1. 2. 1999 do 30. 4. 2003), katerih rabo je denacionalizacijski zavezanec prepustil prvi toženki z obvestilom z dne 15. 1. 1999. Razlogi, ki jih bo revizijsko sodišče navedlo v nadaljevanju, so sicer relevantni za vse odškodninske zahtevke tožnice, ki se nanašajo na obdobje do izdaje odločbe o denacionalizaciji.

10. Stališče tožnice, da lahko v obdobju do izdaje odločbe o denacionalizaciji tudi od prve toženke kot dedinje denacionalizacijskega upravičenca in kot posestnice prostorov, ki so predmet denacionalizacije, zahteva plačilo odškodnine na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, je materialnopravno zmotno. Navedena določba ZDen namreč predstavlja pravno podlago za „odškodninski“ zahtevek le v razmerju do denacionalizacijskega zavezanca. Širjenje možnosti uporabe te določbe ZDen tudi na reševanje razmerij med denacionalizacijskimi upravičenci oziroma njihovimi dediči pa bi bilo po presoji revizijskega sodišča nedopustno, saj pomeni zahtevek na podlagi te določbe izjemo od pravil civilnega prava. Odškodninske zahtevke med dediči denacionalizacijskih upravičencev je zato treba presojati po splošnih pravilih civilnega prava, ki veljajo za razmerja med solastniki (15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

11. Tožnica bi tako lahko zahtevala odškodnino v primeru, če bi ji prva toženka preprečevala rabo prostorov KS oziroma če bi ji prva toženka neutemeljeno odrekla soglasje k najemni pogodbi, ki bi jo hotela skleniti tožnica, vendar tožnica v tej smeri trditev ni podala. Odškodninski zahtevek za obdobje do izdaje denacionalizacijske odločbe je utemeljila izključno s kršitvijo dolžnosti prve toženke, da te prostore odda v najem, pri tem pa, razen določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, ki za to razmerje ni uporabljiva, ni navedla pravne podlage, na kateri naj bi temeljila omenjena dolžnost prve toženke. Te pravne podlage pa tudi revizijsko sodišče ne najde. Presoja, da prva toženka ni imela dolžnosti oddajanja prostorov v najem, je tako materialnopravno pravilna.

12. V zvezi z odločitvijo sodišča o odškodnini zaradi neoddajanja prostorov KS tožnica v reviziji uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj v tožbi niti v drugih vlogah ni zatrjevala, da uveljavlja odškodnino zaradi neoddajanja prostorov KS na podlagi kršitve skrbništva. Ob dejstvu, da je sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek, ker je presodilo, da prva toženka ni bila dolžna oddajati teh prostorov v najem, na omenjeni očitek ni potrebno odgovarjati.

- glede prostorov S. in Č. (od 1. 1. 2001 do 31. 8. 2002):

13. Tožnica uveljavlja odškodnino zaradi neoddajanja teh prostorov v času do izdaje denacionalizacijske odločbe od vseh toženk, in sicer na podlagi kršitve dogovora z dne 6. 12. 2000. Toženke naj bi se s tem dogovorom zavezale, da bodo te prostore v času do izdaje denacionalizacijske odločbe oddajale v najem. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je ugotovilo, da zatrjevanega dogovora ni bilo. Sodišče druge stopnje je glede obstoja dogovora pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, podredno pa je še dodalo, da bi bil takšen dogovor, če bi obstajal, ničen, saj bi bil sklenjen v nasprotju z 88. členom ZDen.

14. Tožnica v reviziji uveljavlja, da se sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ne da preizkusiti, saj se pritožbeno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da bi morebitni dogovor med pravdnimi strankami o oddajanju teh prostorov nasprotoval 88. členu ZDen, ni podrobneje ukvarjalo s pritožbenimi očitki glede dokazne ocene o obstoju tega dogovora.

15. Tudi ta očitek ni utemeljen. Tožnica sicer pravilno opozarja, da se 88. člen ZDen ne nanaša na razpolaganja denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih dedičev, zato je stališče sodišča druge stopnje, da bi bil tak dogovor ničen, materialnopravno zmotno. Čeprav je v drugostopenjski sodbi zapisano, da se sodišče ravno zaradi navedenega materialnega stališča ni podrobneje ukvarjalo s pritožbenimi očitki glede dokazne ocene v zvezi z obstojem dogovora, je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče pritožbene navedbe glede dokazne ocene o obstoju pogodbe vseeno obravnavalo in pritrdilo obsežni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Navedeno materialnopravno stališče tako očitno ni vplivalo na obseg obravnave pritožbenih navedb. Obrazložitev drugostopenjske sodbe pa ob dejstvu, da se je z dokazno oceno v zvezi z obstojem dogovora obširno ukvarjalo že sodišče prve stopnje, tudi zadošča standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe. Po ustaljeni praksi vrhovnega sodišča je namreč v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.(2) Revizijsko sodišče še dodaja, da bi morala tožnica, v kolikor meni, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, navesti, do katerih očitkov se ni opredelilo. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Z obširnimi revizijskimi navedbami o listinah in o izpovedbah prič pa tožnica izpodbija dokazno oceno sodišč glede obstoja dogovora, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

b) Glede odškodnine zaradi neoddajanja prostorov (Trgovine ..., Krajevne skupnosti, Č., S. in K.) v obdobju od izdaje denacionalizacijske odločbe do pravnomočnosti sklepa o dedovanju:

16. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženke, ki so bile v navedenem obdobju skrbnice za poseben primer, niso kršile dolžnosti opravljanja skrbništva, do oddajanja prostorov pa ni prišlo tudi zaradi nesoglasja tožnice. Sodišče druge stopnje je k razlogom sodišča prve stopnje dodalo še, da bi bilo oddajanje prostorov mogoče le v soglasju z vsemi skrbniki, torej tudi tožnice, saj so bili skrbniki postavljeni za delež določenega denacionalizacijskega upravičenca in ne za konkretni prostor.

17. Po presoji revizijskega sodišča tožnica utemeljeno opozarja, da so stališča sodišč druge in prve stopnje glede možnosti toženk, da samostojno upravljajo s temi prostori, materialnopravno napačna, vendar pa to ne vpliva na pravilnost končne odločitve. Zahtevek je bil namreč v tem delu zavrnjen tudi iz razloga, ker sta sodišči presodili, da toženke niso kršile dolžnosti skrbnega upravljanja. Tega materialnopravnega zaključka pa tožnica v reviziji ne izpodbija, temveč se opredeljuje le do pravilnosti stališča, da toženke niso mogle samostojno upravljati z navedenimi prostori. Čeprav revizija tega ne načenja, je revizijsko sodišče v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) presojalo tudi pravilnost stališča, da toženke niso kršile dolžnosti skrbnega upravljanja.

18. Pri presoji, ali so toženke ravnale nedopustno, je odločilnega pomena ocena, ali so ravnale z ustrezno skrbnostjo (6. člen OZ). Ker ZDen za skrbnika ne zahteva določene strokovne usposobljenosti, merilo za določitev njegovega potrebnega ravnanja ne more biti skrbnost dobrega strokovnjaka, ampak le skrbnost dobrega gospodarja.(3) Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom sodišča, da toženke niso kršile dolžnosti skrbnega upravljanja. Ugotovljeno je namreč bilo, da so poskušale oddati prostore, vendar je bila glavna težava v tem, da so bili prostori potrebni obnove in da nihče ni bil pripravljen vlagati v tuje prostore. Pri tem revizijsko sodišče še poudarja, da dejstvo, da sporni prostori niso bili dani v najem ter da je tožnica uspešno dajala v najem prostor, za katerega je bila postavljena kot skrbnica, samo po sebi še ne dokazuje protipravnega (nevestnega opravljanja) ravnanja toženk. Očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, pa je nekonkretiziran in se zato revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo (371. člen ZPP).

19. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna in je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Pravdne stranke so dediči denacionalizacijskih upravičencev. Tožnica, druga in tretja toženka so dedinje po pokojni upravičenki V. v., prva toženka pa je edina dedinja po pokojni upravičenki M. M. Tožnica, druga in tretja toženka so solastnice vsaka do 1/9, prva toženka pa do 1/3. Solastnik preostalega dela (do 1/3) je J. J., ki ni stranka tega postopka.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009. Op. št. (3): Prim. odločbo II Ips 13/2011 z dne 15. 9. 2011.