Jedro

Vprašanje kdaj je sam postopek preizkusa zaključen, ne gre reducirati zgolj na fizično fazo oprave preizkusa z indikatorjem, saj je namreč celoten postopek širši in zajema vse faze, v katerih se terja najprej izjava (strinjanje oziroma nestrinjanje) preizkušanca, da sploh opravi preizkus, nato pa še seznanitev s stopnjo, ki jo pokaže indikator.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 (dvestopetinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo tretjega in četrtega odstavka člena 107 ZPrCP in mu na podlagi dvanajstega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenski točk (KT) zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka (15,80 EUR) in pa sodno takso v višini 170,00 EUR.

2. Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnega predpisa ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na škodo obdolženca ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5. V okviru prvozatrjevanega pritožbenega razloga pritožba izpodbijani sodbi očita, da je nepravilno uporabilo določbo člena 107 ZP-1, ki ne govori o onemogočanju dokončanja preizkusa alkoholiziranosti, zato obdolženec ugiba, katero določilo je sodišče prve stopnje imelo v mislih. Če pa gre za pisemsko pomoto, pa le-ta ni nebistvena, pa obdolženec še vedno zanesljivo ne ve, kateri zakon je sodišče prve stopnje imelo v mislih, zato so razlogi sodbe nejasni. Take navedbe so neutemeljene. Drži sicer očitek, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 1), ko je rezimiralo razloge glede obdolžencu očitanega protipredpisnega ravnanja, zapisalo, da je takšno ravnanje v skladu z določbo četrtega odstavka člena 107 ZP-1 šteti kot odklonitev odrejenega preizkusa, kar je nepravilno, ker je v nadaljevanju očitno, da je sodišče prve stopnje v tem delu svojo odločitev gradilo na določbah člena 107 ZPrCP, kar nedvomno izhaja tudi iz sodbenega izreka, kjer sodišče jasno zapiše, da je obdolženec kršil tretji in četrti odstavek člena 107 ZPrCP in da se mu sankcija izreka po dvanajstem odstavku tega istega zakonitega določila. Navedena povsem očitno pisna napaka v navajanju zakona po oceni pritožbenega postopka nikakor ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, še zlasti, ker v tem postopku ni bila uporabljena določba člena 107 ZP-1 (ta določba določa kriterije za združitev in izločitev postopka), zato posledično tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 6. V nadaljevanju pritožba v okviru pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona še navaja, da je sodišče v obrazložitev zapisalo, da se obdolženi do rezultata preizkusa ni opredelil, čeprav je sama priča K. izrecno izpovedala, da je obdolženec takoj po tem, ko mu je očitala rezultat, tudi izjavil, da se ne strinja z rezultatom. Zato je po oceni pritožbe tako podana protispisnost in s tem bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja, da v konkretnem primeru ni bilo sporno, da je obdolženec preizkus opravil, zato je razlaga sodišča, da postopek ni bil zaključen, očitno preširoko tolmačenje obstoječega zakona s strani prvostopnega sodišča, posebej, ko je sodišče zavzelo stališče, da je obdolženec s svojim odhodom onemogočil dokončanje preizkusa, ki je bil kot fizično dejanje že končan, ne vključuje pa administriranja po opravljenem preizkusu. Kajti sicer bi se morala zakonska določba glasiti drugače (oviranje ali onemogočanje postopka preizkusa). Zato je prvostopno sodišče določbo četrtega odstavka člena 107 ZPrCP uporabilo nepravilno. Take navedbe, s katerimi se uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, so neutemeljene.

7. Ni sporno, da je obdolženec - kot preizkušanec v cestnem prometu z indikatorjem opravil preizkus alkoholiziranosti in da mu je policistka K. rezultat na alkotestni napravi tudi pokazala, kar je potrdil obdolženec sam. Obdolženec pa je potem, kot je v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovilo že prvostopno sodišče, bil s strani policistke napoten, da do sestave in predočitve zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti počaka v svojem vozilu, kjer se je nahajala tudi njegova žena, kateri so nato bile izročene tudi vse listine (vključno z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti). Obdolženčev zagovor, da s stopnjo alkoholiziranosti, ki je bila vnesena v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni bil seznanjen in da tudi ni bil izrecno vprašan o (ne)strinjanju s stopnjo, ki jo je pokazal alkotest, pa je potrdila, kot je dokazno pravilno ocenilo že nižje sodišče, tudi policistka K., ki je natančno pojasnila, da je sestava zapisnika terjala kar nekaj časa, obdolženec pa je med tem časom, preden ga je z vsebino zapisnika lahko seznanila in mu predočila stopnjo alkoholiziranosti, kraj dogodka zapustil in se ni več vrnil. Ni torej dvoma, da je preizkus alkoholiziranosti v tehničnem smislu (uporaba alkotesta) sicer bil opravljen, česar pa še ni mogoče, kot to napačno pojmuje pritožba, enačiti že s končanjem postopka o preizkusu alkoholiziranosti, ki je kot tak razdelan v določbah člena 107 ZPrCP. Ni namreč dvoma, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti dokaz o poteku in vsebini postopka ter danih izjav in da se sestavlja o tistih pomembnih uradnih dejanjih, ki jih v posameznih postopkih zakonodajalec posebej predvidi. V cestnem prometu je to primeroma tudi pri preverjanju psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti v skladu z določbami člena 107 ZPrCP (in ob upoštevanju določbe člena 75 ZUP) vodi torej uradna oseba - policist, ki odredi preizkus alkoholiziranosti. Ko pa tak zapisnik izpolnjuje, pa ima preizkušanec v cestnem prometu možnost že med samim postopkom izpolnjevanja zapisnika ali pa po izpolnitvi le-tega (določba devetega odstavka člena 76 ZUP), da se seznani z vsebino zapisnika in nanjo podati morebitne in svoje pripombe in izraziti svoje (ne)strinjanje. Povedano pomeni, da je seznanitev udeležencev v postopku z vsebino zapisnika izpeljana iz pravice posameznika, da spremlja potek uradnega dejanja in sestavo zapisnika, zato je seznanitev z njegovo vsebino zapisnika obvezna in se stranke tej pravici ne morejo odpovedati (glej komentar ZUP, stran 313, Založba GV Ljubljana 2004). Takšno poslovanje pa ni mogoče označiti kot administriranje policije. Zaradi tega ima nižje sodišče prav, ko zaključuje, da z vsebino zapisnika, kateri bi obdolženec kot preizkušanec v cestnem prometu lahko v konkretnem primeru oporekal in terjal glede vseh v zapisniku zapisanih dejstev korekcijo, oziroma bi na zapisano lahko podal pripombe, sploh še ni (ni mogel) biti seznanjen, zaradi česar tudi ni bilo zadoščeno standardu o končanju uradnega dejanja in s tem o zanesljivo ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti, ki je pogojena s preizkušančevim izrecnim strinjanjem, ki se odrazi končno v podpisu zapisnika ali pa terja (zaradi nestrinjanja) nadaljnjo fazo, to je odreditev preizkusa z etilometrom ali pa strokovni pregled. Ker tako, kot je zanesljivo ugotovilo že prvostopno sodišče, faza seznanitve z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti in posledično predočitev uradne stopnje alkoholiziranosti, ki jo je pokazal alkotest in o kateri bi se obdolženec, kot preizkušanec moral izrecno izjasniti, ni bila izvedena. Zato tudi ni pravilno pojmovanje pritožbe, da je postopek alkoholiziranosti bil že zaključen. Takšna razlaga bi bila tudi v nasprotju z določbami člena 107 ZPrCP, kjer je zakonodajalec razdelal in predvidel različne faze v preizkusu psihofizičnih sposobnosti posameznih odvisno od konkretnega primera, predvidel pa je posebej tudi situacije, ko se preizkušanci bodisi strinjajo (ali pa tudi ne) z rezultatom, ki ga pokaže alkotestna naprava, oziroma odklonijo preizkus že v začetni fazi (že sam preizkus z indikatorjem), ko je le-ta že odrejen. Posebej pa je v določbi četrtega odstavka člena 107 ZPrCP inkriminirana situacija, ko preizkušanec na kakršenkoli (konkludenten) način onemogoči izvedbo končanja postopka preizkusa svojih psihofizičnih sposobnosti, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je obdolženec kraj dogodka zapustil, čeprav je s strani policistke bil le napoten do svojega vozila, da tam počaka, do končne sestave zapisnika. Zato pritožbeno naziranje o tem, kdaj je sam postopek preizkusa zaključen, ne gre reducirati zgolj na fizično fazo oprave preizkusa z indikatorjem, saj je namreč celoten postopek širši in zajema vse faze, v katerih se terja najprej izjava (strinjanje oziroma nestrinjanje) preizkušanca, da sploh opravi preizkus, nato pa še seznanitev s stopnjo, ki jo pokaže indikator. Tako se torej pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnopravne določbe člena 107 ZPrCP izkažejo kot neutemeljene.

8. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba graja predvsem dokazno oceno policistke D. K., ki jo je, tudi po naknadnem soočenju z drugim poslujočim policistom H. G. sprejelo nižje sodišče in opozarja na policistkin grob nastop. V čem je tako sprejeta dokazna ocena prvostopnega sodišča nepravilna, pritožba ne konkretizira. Samo dejstvo, da je ista policistka v preteklosti obdolženca obravnavala, pa ne more biti razlog o njeni grobosti in domnevni nepristranskosti, ki bi, če bi dejansko obstajala, kot trdi pritožba, morala biti resno presojana v za to predvidenih postopkih o delu policistov, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Njena izpoved pa je bila po prvostopnem sodišču ocenjena tudi v odnosu do ostalih dokazov in predvsem do obdolženčevega zagovora in iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je tudi glede samega poteka postopka, zlasti glede obdolženčeve izjasnitve o (ne)strinjanju z rezultatom indikatorja, prvostopno sodišče ugotovilo skladnost njene izpovedi z obdolženčevim zagovorom. Pri tem pa poslovanja v konkretni zadevi, ko je bil obdolženec poslan v svoje vozilo, da tam počaka do izpolnitve zapisnika, ko naj bi se odločil glede (ne)strinjanja z rezultatom preizkusa, ki ga je pokazal indikator, pač ni mogoče označiti za pritisk nad obdolžencem v smeri odstopa od strokovnega pregleda, prav tako pa takega poslovanja ni mogoče označiti kot slabo prakso policije. Po povedanem takšne pritožbene navedbe, o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, v okviru katerih pritožba ponuja zgolj lastno dokazno oceno izpovedi priče - policistke K., ne more omajati sprejete dokazne ocene prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato je pritožbeni razlog o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, neutemeljen, medtem ko pritožba ni posebej obrazložila, v čem pa naj bi bilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, ugotovljeno nepopolno.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnoprave določbe člena ZPrCP in določbe ZP-1, obdolžencu pa je na podlagi določbe dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP izreklo tudi zakonito sankcijo, ki je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in ugotovilo, da je le-ta zakonita, zato poseg v tako izrečeno sankcijo ni potreben, pritožba pa izrečene sankcije po višini ni problematizirala.

10. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti (določba tretjega odstavka člena 63 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

11. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR. Le-ta je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 in 8114, torej 1,5 od skupnega zneska 107,00 EUR, torej skupaj znesek 255,00 EUR. K plačilu tako odmerjene takse pa bo obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču.