Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno mu kot sopotniku v osebnem avtomobilu zavarovanca tožene stranke v prometni nesreči 18. 2. 2001, ko je utrpel udarnino glave, udarnino možganov, pretres možganov ter krvavitev v možganovino v predelu obeh čelnih režnjev s posledičnim postkontuzijskim in postkomocijskim sindromom. Zahteval je odškodnino v skupnem znesku 10,200.200 tedanjih SIT (3,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 700.000 SIT za strah in 6,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), zmanjšanem za znesek 2,000.000 tedanjih SIT med pravdo 23. 6. 2003 že prejete odškodnine - torej v znesku 8,200.000 tedanjih SIT s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju tožniku priznalo upravičenje do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 7,000.000 tedanjih SIT (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2,000.000 SIT, za strah v višini 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4,500.000 SIT), nato pa od skupnega zneska tožniku priznane odškodnine odštelo že med pravdo plačano mu odškodnino v valoriziranem znesku 2,053.478 tedanjih SIT in toženi stranki naložilo še plačilo razlike 4,946.522 tedanjih SIT z zamudnimi obrestmi, kot je to opredeljeno navedeno v izreku prvostopenjske sodbe; v presežku (do zneska 8,200.000 SIT in delno v obrestnem delu) je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 552.802 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika (kot edinega pritožnika) delno ugodilo in mu na prvi stopnji prisojeno odškodnino zvišalo za 1,000.000 tedanjih SIT (v delu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za 500.000 SIT ter v delu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prav tako za 500.000 SIT) - kar pomeni, da je tožena stranka, upoštevaje že plačani (in valorizirani) znesek, pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine še v znesku 5,946.522 tedanjih SIT s pripadki, medtem ko je bil v presežku zahtevek tožnika zavrnjen. Glede na spremenjen uspeh strank v pravdi je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka na način, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi tožniku morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. V reviziji se ponovno sklicuje, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, na vse ugotovljene okoliščine, ki ga po njegovem mnenju k temu upravičujejo in ki glede na obseg pravnomočno priznanega mu denarnega zadoščenja niso bile v zadostni meri upoštevane. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe "v smislu revizijskih navedb", podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje.

5. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB in št. 45/2008) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitka zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga s ponovnim sklicevanjem na znotraj načela individualizacije višine odškodnin v pravnomočni sodbi že ustrezno upoštevanih posledic v okviru sleherne izmed posamično ugotovljenih oblik nepremoženjske škode. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje tožnikovih posledic v primerjavi tudi s hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Celotna tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v primerjavi s priznanimi v tožnikovemu podobnih primerih pa je ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih priznanih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjena v skladu z določbami 200. in 203. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - torej materialnopravno pravilno.

8. Po obrazloženem je bilo treba torej tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.