Jedro

Prestroga in neživljenjska je zato razlaga zakonskih določb o varstvu etažne lastnine v izpodbijani sodbi, po kateri je varovana sleherna sprememba zunanjega videza stavbe, ki predstavlja njen predmet. V trku dveh enakovrednih medsebojno izključujočih se (absolutnih) lastninskih pravic po 33. členu Ustave mora sodišče na podlagi zahtev iz 15. člena Ustave med njimi vedno znova vzpostavljati ravnotežje, oziroma vsakič znova odločati, kateri izmed njih v konkretnem primeru ponuditi prednost.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana delna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v roku 15 dni odstrani tendo, ki jo je namestil na zahodno steno stavbe, k. o. X, stavba ... (ID 0000), na naslovu Y., kot na njen splošni skupni del v etažni lastnini toženca in prve tožnice (v nadaljevanju: tožnica) ter mu prepovedalo vsakršno nadaljnje poseganje v solastninsko pravico tožnice na splošnih skupnih delih stavbe. Glede zahtevka druge in tretje tožnice je ob ponovnem pregledu predloženih fotografij sklenilo, da se končana glavna obravnava začne znova, z obrazložitvijo, da je potrebno opraviti ogled na kraju samem zaradi ugotavljanja dejstva, ali je toženec s sporno namestitvijo znatneje posegel v sosednjo nepremičnino v lasti oziroma posesti druge in tretje tožnice.

2.Zoper delno sodbo se pritožuje toženec. Sodišču očita, da je odločilo formalistično, zgolj na podlagi dejstva, da za sporno postavitev ni pridobil soglasja tožnice kot ene izmed solastnic na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini. Postavitev tende namreč ni protipravna zgolj zato, ker je prva tožnica njeni namestitvi izrecno nasprotovala (tj. zanjo ni podala pisnega soglasja), saj sporna stvar sicer v ničemer ne ovira njene (so)lastninske pravice na stavbi niti ne posega bistveno v njeno konstrukcijo. Po ustaljeni sodni praksi mora biti poseg motilca kvalificiran, kar pomeni, da presega stopnjo vznemirjanja, ki je običajna glede na splošna (krajevna) merila in okoliščine konkretne zadeve. Za presojo omenjenega pogoja je še posebej pomembno nesporno dejstvo, da je tudi tožnica sama pred prodajo dela nepremičnine tožencu imela na isti zunanji steni nameščeno podobno senčilo. Sodišče prve stopnje intenzitete posega v tožničine pravice ni ovrednotilo, izpodbijana odločba pa zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Materialnopravno napačna je tudi odločitev iz druge točke izreka, s katero je sodišče tožencu prepovedalo vsakršen nadaljnji poseg na spornem skupnem delu nepremičnine, saj bi moralo tudi v prepovednem delu izreka upoštevati načelo sorazmernosti po splošnih pravilih stvarnega prava.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V primeru solastnine načelo sorazmernosti izhaja že iz generalne določbe 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Določbe SPZ etažne lastnike in solastnike glede skupnih delov stavbe s prvim odstavkom 117. člena izenačujejo v njihovem pravnem položaju ter vsebinsko usmerijo na določbe 67. člena zakonika, po katerih se za posle rednega upravlja zahteva soglasje solastnikov, katerih seštevek idealnih deležev presega delež 50 odstotkov, za posle, ki ta okvir presežejo, pa se zahteva soglasje vseh solastnikov.

6.Z negatorno tožbo (domnevni) lastnik uveljavlja pravno varstvo, če ga kdo tretji protipravno vznemirja pri uživanju lastninske pravice na katerikoli drug način kot z odvzemom stvari, in sicer tako, da zahteva prenehanje vznemirjanja in/ali prepoved vznemirjanja v bodoče. Tožnik mora v takšni pravdi dokazati, da je lastnik oziroma imetnik druge stvarne pravice, ki mu omogoča aktivno legitimacijo za vodenje spora, ter zatrjevano vznemirjanje, pri tem pa gre za pravni standard, ki ga zakon ne opredeli določno, zato ga mora sodišče glede na okoliščine konkretne zadeve napolniti v posamičnem primeru. Ni namreč vsak poseg v lastninsko pravico etažnega lastnika, opravljen brez soglasja drugega etažnega lastnika, nedovoljen. Tudi etažni lastniki so skladno s socialno, gospodarsko in ekološko funkcijo lastnine po 67. členu Ustave RS kot vsi drugi lastniki nepremičnin dolžni trpeti določeno mero medsebojnega vznemirjanja, kadar le-to po ustaljeni sodni praksi ne preseže krajevno običajnega tolerančnega praga in namena (spornega dela) nepremičnine bistveno ne spremeni.

7.Prestroga in neživljenjska je zato razlaga zakonskih določb o varstvu etažne lastnine v izpodbijani sodbi, po kateri je varovana sleherna sprememba zunanjega videza stavbe, ki predstavlja njen predmet. V trku dveh enakovrednih medsebojno izključujočih se (absolutnih) lastninskih pravic po 33. členu Ustave mora sodišče na podlagi zahtev iz 15. člena Ustave med njimi vedno znova vzpostavljati ravnotežje, oziroma vsakič znova odločati, kateri izmed njih v konkretnem primeru ponuditi prednost.

8.Določbe Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) o etažni lastnini so namenjene varstvu razmerij med etažnimi lastniki v večstanovanjskih stavbah, vendar v zgoraj predstavljenem materialnopravnem okviru obravnavanega spora podležejo tudi splošnim stvarnopravnim pravilom. Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov je sicer mogoče razbrati, da je govora o stavbi, ki je v lasti večjega števila etažnih lastnikov, iz nespornih navedb strank ter izpodbijane odločbe pa po drugi strani zanesljivo izhaja le, da se v pritličnem delu stavba uporablja predvsem za poslovni (gostinski) namen, vsi subjekti v tem pravdnem postopku pa zastopajo zgolj svoje parcialne interese in ne nastopajo v imenu ostalih etažnih lastnikov. Zaradi navedenega je utemeljitev zaključkov sodišča na podlagi 29. člena SZ-1 ostala brez ustrezno ugotovljene dejanske podlage o naravi zgradbe.

9.Stališče sodišča, ki je podlaga za zaključek iz prve točke izreka sodbe, tj. da sporna namestitev že sama po sebi predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice, je zaradi vsega prej navedenega materialnopravno zmoten, sodišče pa se posledično ni v celoti opredelilo niti do relevantnega dejanskega stanja. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče v predzadnji točki obrazložitve (VSL II Cp 2930/2017), ni primerljiva, saj je šlo v tej zadevi za izgradnjo novega dela stavbe, tj. težji konstrukcijski poseg v njene skupne dele (dograditev balkona), pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da je bil v zadevi vseeno opravljen ogled, pravdnim strankam pa je bilo pravno varstvo nudeno (le) na podlagi splošnih pravil stvarnega prava in ne specialne ureditve SZ-1, čeprav je bila stavba v naravi razdeljena na dva stanovanjska objekta.

10.Glede na to, da vsebinska presoja zgoraj izpostavljenih vidikov zadeve ni bila opravljena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano (delno) sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ne more kot prvo ugotavljati relevantnega dejanskega stanja in izvajati dokazov, saj bi s tem kršilo načelo neposrednosti ter prekomerno poseglo v pravico strank do sojenja na dveh stopnjah in v pravico do pritožbe. Glede na to, da je postopek glede druge in tretje tožnice oziroma glede vznemirjanja uporabnikov sosednje nepremičnine sodišče prve stopnje začelo znova in ga bo nadaljevalo z ogledom predmeta spora na kraju samem, bo vse potrebno lahko postorilo že v tem okviru. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku pred izdajo meritorne odločbe celovito presoditi sporni pravni položaj in presoditi, ali toženčeva montažna tenda dejansko predstavlja tolikšen poseg v solastninsko pravico prve tožnice, da glede na običajne krajevne razmere, tudi turistični utrip lokacije in druge specifične okoliščine zadeve, tolerančni prag dopustnega medsebojnega vznemirjanja v razmerjih etažne lastnine preseže.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Primerjaj odločbo VS RS II Ips 3200/2005, kjer je sodišče v primerljivem primeru odločalo o odstranitvi napisa s pročelja večstanovanjske zgradbe.

2Primerjaj VSRS II Ips 91/2021 s 1. 12. 2021.