Jedro

Če je zakon v določenem obdobju omejil izplačilo osebnih dohodkov (plač), se morebitne drugačne določbe kolektivnih pogodb v tistem času niso smele uporabljati, pri čemer tudi kasneje višine osebnih dohodkov (plač) ni bilo mogoče izplačati za nazaj, saj bi bil s tem izničen namen zakona. Zato je zavrnitev zahtevka v tem delu materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevkom tožnikov in ugotovilo obstoj terjatev iz naslova razlike v plači za čas od 1.1.1991 do 15.3.1992 med prejeto plačo in plačo določeno s kolektivno pogodbo, delno priznalo odškodnino za neizrabljen letni dopust tožnikoma A. in R., zavrnilo pa je zahtevke za ugotovitev obstoja terjatve zaradi višje razlike v plači, za ugotovitev škode zaradi neizrabljenega letnega dopusta in zaradi izplačila odpravnin ob prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča so tožniki vložili pravočasno revizijo, v kateri so uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajali so, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo določbe zakona o pravdnem postopku zato, ker ni pravilno uporabilo materialnega prava, kot bi moralo po določbi 365. člena ZPP. Dalje so navajali, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo pravnih pravil in teorije, ko je ugotovilo, da določbe podjetniške kolektivne pogodbe glede odpravnin v spornem primeru niso uporabljive, ker naj bi bile v nasprotju z zakonom. Zakon se je sicer res spremenil, vendar to še ne pomeni, da podjetniška kolektivna pogodba ne bi smela delavcem priznati večjih pravic, kot jih priznava zakon. Nepravilno je sodišče uporabilo tudi določbe ZOR, ko tožnikom po prenehanju nezmožnosti plačila, ni priznalo razlik v plači po določbah kolektivne pogodbe za nazaj. Zato so predlagali, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne procesne kršitve, ki jo zatrjuje revizija.

Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak vedno samo zmotno uporabo materialnega prava, ki je samostojen pritožbeni oziroma revizijski razlog.

Revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna.

Čeprav se revizijsko sodišče pridružuje reviziji v delu, kjer ta navaja, da lahko podjetniška kolektivna pogodba delavcu daje večje pravice kot zakon ali splošna kolektivna pogodba, in čeprav je res, da za odločitev v tem sporu to ni irelevantno, kot to navaja sodišče v izpodbijani sodbi, je odločitev nižjega sodišča pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih ta sodba navaja.

Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo in pravnim stališčem v izpodbijano sodbi, da v primeru tožnikov ni šlo za trajno presežne delavce, ki bi jim delovno razmerje prenehalo iz tega razloga, zato ti niso bili upravičeni do odpravnin, kot jih določa 36. f. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90,m 5/91 in 71/93). Delovno razmerje jim je prenehalo zaradi uvedbe redne likvidacije, pri kateri delavci pravno niso bili v enakem položaju, kot bi bili, če bi postali trajno presežni delavci v smislu 29. člena ZDR. Kljub temu pa bi lahko bili tožniki glede na določbe 274. člena kolektivne določbe o delovnih razmerjih delavcev zaposlenih v družbi I.d.d., ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev po mnenju revizijskega sodišča, upravičeni do odpravnin, ki jih ta določa. To kljub temu, da podjetniška kolektivna pogodba s svojimi določili v bistvu spreminja namen te odpravnine, kot je bil določen v takrat veljavni splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 in 11/93). Ta je v 4. točki 38. člena (sicer nejasno) dopuščala izplačilo odpravnine tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi lastne izjave delavca, vendar pod pogojem, da bo s tako prejetimi sredstvi trajno reševal nadaljnje delo. Namen te odpravnine je bil predvsem odpiranje novih delovnih mest. Podjetniška kolektivna pogodba tožene pa ima določbo, da delavcem pripada odpravnina med drugim tudi v primeru "prenehanja poslovanja podjetja" pod pogojem, da podajo pisno izjavo, da bodo sami trajno reševali svojo zaposlitev. Ta odpravnina je bila vezana samo na pogoj dane izjave, in ni bila vezana na vlaganje v novo delovno mesto, saj je zadostovala izjava, da bo delavec sam reševal svojo zaposlitev (lahko tudi brez teh sredstev). Vendar je prav določba o izjavi razlog, zakaj revidentom odpravnina iz tega naslova ne pripada. Iz ugotovljenega dejanskega stanja na sodišču prve stopnje, na katerega je revizijsko sodišče glede na določbo 387. člena ZPP vezano, izhaja, da revidenti takih izjav niso podali. Kakšen bi moral biti postopek in čigava je krivda, da izjav ni bilo, za odločanje v revizijskem postopku ni več pomembno. Za odločitev, da revidenti do odpravnin, do katerih bi imeli pravico glede na določbo 274. člena podjetniške kolektivne pogodbe, niso upravičeni, zadošča ugotovljeno dejstvo, da pisne izjave, s katerimi se pogojuje izplačilo odpravnin, niso bile podane. Zato je odločitev v izpodbijani sodbi, kljub drugačnemu razlogovanju, materialnopravno pravilna.

Pravilna in v skladu z materialnimi predpisi je odločitev izpodbijane sodbe tudi glede obstoja terjatev iz naslova plač. Določbe zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov (Uradni list RS, št. 48/90), s katerimi je bil določen obseg plač za leto 1991 in prva dva meseca leta 1992, so bile kogentne narave.

Organizacije, ki so bile v njem določene, so jih morale v celoti upoštevati, pri čemer ni bilo določeno, da bodo možni kasnejši poračuni osebnih dohodkov, ki so bili z njimi omejeni. Ker je šlo za specialno zakonsko določbo, ki je urejala samo izplačevanje plač in nekaterih drugih prejemkov v določenem časovnem obdobju, tudi v primeru, če ne bi urejala področja, ki spada v delovno pravo in glede katerega se splošne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) uporabljajo samo smiselno, pa še to le takrat, ko specialni predpisi v celoti ne pokrijejo posameznih delovnopravnih institutov, ne bi bile uporabne tiste določbe ZOR, ki se nanašajo na nezmožnost spolnitve. Te določbe obravnavajo pogodbene odnose in nezmožnost izpolnitve pogodbenih razmerij, do katerih pride zaradi dogodkov z ali tudi brez odgovornosti strank. Pri tem pa ni mišljena nezmožnost, ki je vezana na zakonsko prepoved oziroma omejitev. Če je zakon v določenem obdobju omejil izplačilo osebnih dohodkov (plač), se morebitne drugačne določbe kolektivnih pogodb v tistem času niso smele uporabljati, pri čemer tudi kasneje višine osebnih dohodkov (plač) ni bilo mogoče izplačati za nazaj, saj bi bil s tem izničen namen zakona. Zato je zavrnitev zahtevka v tem delu materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).