Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovi presoji sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili, ko sta s sodbama naložili tožencu, da plača tožniku 20.000,00 DEM v protivrednosti domače valute, ker je toliko znašala tudi toženčeva obveznost do tožnika iz posojilnega razmerja (določilo 562. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tožnik ni posodil tožencu višjega zneska, to je tudi razlike 5.000,00 DEM, sta sodišči druge in prve stopnje ta presežni del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, tako da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 20.000,00 DEM po srednjem tečaju Ljubljanske banke na dan 20.6.1988 z obrestmi od 20.000,00 DEM, kot jih je Ljubljanska banka priznavala za DEM na hranilne vloge na vpogled za čas od 20.5. do 20.6.1988, prav tako v tolarski (takratni dinarski) protivrednosti po srednjem tečaju Ljubljanske banke na dan 20.6.1988, od tedaj dalje pa od tolarske (prej dinarske) protivrednosti 20.000,00 DEM na dan 20.6.1988 do plačila zamudne obresti v višini, kot jih je Ljubljanska banka priznavala za hranilne vloge vezane nad 1 leto brez določenega namena in sicer do 7.10.1989, od tedaj dalje pa v višini, določeni v zakonu o obrestni meri zamudnih obresti do plačila, pri čemer pa se od končnega seštevka obresti odšteje tolarska protivrednost 8.000,00 DEM na dan plačila obveznosti po tej sodbi, vse v 15 dneh. S sodbo je bilo naloženo tožencu, da mora povrniti tožniku tudi stroške postopka 118.300,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijske razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ali pa spremenita tako, da se toženca obsodi na plačilo 25.000,00 DEM po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1988 do plačila, pri čemer se od končnega seštevka obresti odšteje tolarska protivrednost 8.000,00 DEM po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V reviziji poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno in nezakonito določili tečaj za toženčevo devizno obveznost na dan 20.6.1988, medtem ko sta za plačilo tolarske protivrednosti 8.000,00 DEM določili tolarsko protivrednost na dan plačila obveznosti.

Na revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tožnikove revizije v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je mogoče uveljavljati po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, tožnik v reviziji ni uveljavljal. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo glede procesnih kršitev le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri takem preizkusu ugotovilo, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovi presoji sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili, ko sta s sodbama naložili tožencu, da plača tožniku 20.000,00 DEM v protivrednosti domače valute, ker je toliko znašala tudi toženčeva obveznost do tožnika iz posojilnega razmerja (določilo 562. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tožnik ni posodil tožencu višjega zneska, to je tudi razlike 5.000,00 DEM, sta sodišči druge in prve stopnje ta presežni del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnili. Drugačna revizijska izvajanja glede višine glavnične obveznosti toženca niso utemeljena.

Neutemeljena so tudi revidentova izvajanja, s katerimi uveljavlja v reviziji prodajni tečaj Banke Slovenije na dan plačila za devizno glavnico, ki mu jo mora plačati toženec v tolarski protivrednosti. Navedeno revidentovo stališče pomeni spreminjanje obrestnega zahtevka (ker ga povečuje v primerjavi z zahtevkom, ki ga je postavil v tožbi in s katero je zahteval tolarsko - dinarsko - protivrednost 25.000,00 DEM po tečaju na dan 20.6.1988). V reviziji namreč zahtevka ni mogoče več spreminjati (tega je mogoče spremeniti po določilu prvega odstavka 190. člena ZPP le do konca glavne obravnave). Kar pa zadeva odločitev o obrestnem zahtevku je ugotoviti, da je sodišče tožnikovemu obrestnemu zahtevku v celoti ugodilo (vključno z zahtevanim načinom upoštevanja tolarske protivrednosti že plačanih 8.000,00 DEM). Pri tem je pravno odločilno, da sta sodišči nižjih stopenj (z izjemo glede zavrnitve glavnice 5.000,00 DEM kot je že spredaj pojasnjeno) v celoti ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku in če je pozneje ugotovil, da bi lahko postavil drugačen zahtevek glede obresti ali glede tečaja, po katerem naj se izračuna toženčeva obveznost iz posojilne pogodbe, pa je pojasniti, da to ni materialnopraven problem ampak procesnopraven, ki ga v revizijskem postopku neutemeljeno uveljavlja. Ker glede na povedano tožnikova revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).