Jedro

Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2015 v celoti in odločba št. ... z dne 10. 6. 2015 v drugem odstavku izreka ter da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z 19. 9. 2004, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS(1) , kot jo podaja sodišče prve stopnje, ni pravilna. Ustavno sodišče namreč ni izključilo možnost uveljavitve zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke iz leta 2004 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica namreč temelji na načelih pokojninskega in invalidskega prava. Gre za pogojenost pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da niso bili upoštevani vsi prispevki pri izračunu osnove in odmeri pokojnine. Pravnomočna odločba o odmeri pokojnine iz leta 2004 tako ni ovira za ponovno odmero pokojnine tudi za nazaj, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica. Bistveno je tudi, da je bila protiustavnost pri uporabi 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)(2) , ugotovljena že leta 2002. Sicer pa tudi iz priloge izpodbijane odločbe z dne 10. 6. 2015 „odmera in uskladitev pokojnine od dejanske pokojninske osnove“ izhaja, da tožnici pripada ponovno odmerjen višji znesek pokojnine z upoštevanjem prispevkov od dela plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, vse od upokojitve dalje. Poleg tega je lahko odločitev pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke, zato ne gre za isto dejansko stanje. Ker v izreku odločbe iz leta 2004 ni navedeno, da bi se odločitev nanašala tudi na znesek, plačan v obliki delnic za notranji odkup, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, v izreku odločbe pa ni navedeno, da se določen znesek ne upošteva, ta del ni zajet z mejami dokončnosti in pravnomočnosti. Tako je zahtevi tožnice po ponovni odmeri in povrnitvi razlike v pokojnini od 19. 9. 2004 dalje potrebno ugoditi. Tožnica še opozarja, da načelo pravnomočnosti in tudi načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. Tožnica je pravico do starostne pokojnine v višini, kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pridobila z 19. 9. 2004 in ta njena pravica ne zastara. Na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(3) je bila upravičena do pravilne in zakonite odmere pokojninske osnove, na enak način kot vsi drugi v tem obdobju. Tožnici zato od 19. 9. 2004 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS ne določa, da tožnici ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski, vse od prvega dne upokojitve dalje. Ker so bili prispevki kot zakonsko predpisana obveznost plačani, tožena stranka pa bo prejeto obdržala, to pomeni, da bo na ta račun kot javni oziroma državni zavod obogatena. Tolmačenje sodišča prve stopnje je strogo formalistično, nepravilno in tako kot vsa ravnanja tožene stranke doslej izrazito na škodo zavarovancev. Tožnica nadalje opozarja, da so bili posamezniki tudi različno obravnavani. V istem obdobju in identičnih primerih je bilo namreč določenim zavarovancem pri izračunu osnove priznan del plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, drugim pa ne. Tisti, ki se jim ta del ni upošteval, na to dejstvo niso bili opozorjeni. Tožnica je tudi zaupala v obračun tožene stranke. Le-ta je tudi vedela za odločbo Ustavnega sodišča RS iz leta 2002 v zvezi s presojo 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Tožena stranka bi morala tožnico že ob izdaji upokojitvene odločbe opozoriti, da pri izračunu ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za notranji odkup delnic. Glede na zapletenost izračunov, ki so priloženi odločbi in se včasih med seboj razlikujejo, je neživljenjsko pričakovati, da bi to kot laik ob povprečni skrbnosti lahko razbrala tožnica. Glede sklicevanja na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(4) sodišče spregleda, da postopka z izrednim pravnim sredstvom v času veljavnosti ZPIZ-1 tožnica niti ni mogla sprožiti, saj ZPIZ-1 tega pravnega sredstva ni urejal. V kolikor bi obveljalo razlikovanje med zavarovanci glede na vložitev zahtevkov, za katere sploh ni bilo pravne podlage v ZPIZ-1, bi to ponovno pomenilo neenakopravno obravnavo zavarovancev in nadaljnjo kršitev načela enakopravnosti. Kršitev pri izdaji odločbe iz leta 2004 bi se tako lahko v celoti odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine za nazaj, torej za obdobje od 19. 9. 2004 do 30. 6. 2015. Vprašljiva je tudi ustavnost določila, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej pri tako očitnih kršitvah in ugotovljeni protiustavnosti uporabljenih določil. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo potrebno pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2 (5. člen ZPIZ-1), ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih z zakonom. Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, kako je tožena stranka odločala v zvezi z vprašanjem upoštevanja vrednostnih papirjev pri odmeri pokojnine. Tožnica še izpostavlja določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(5) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da se uživalki pokojnini (tožnici) starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 1.461,16 EUR na mesec. Že izplačani zneski pokojnine se poračunajo. Odločba št. ... z dne 30. 8. 2004 pa se razveljavi.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 30. 8. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 224.155,32 takratnih SIT na mesec od 19. 9. 2004 dalje. Pri odmeri starostne pokojnine pa niso bili upoštevani zneski, vplačani za nakup delnic za notranji odkup.

7. Takih primerov je bilo več in je bilo s tem v zvezi vodenih tudi večje število sodnih postopkov. Kot je tedaj v več zadevah poudarilo Vrhovno sodišče RS, kot na primer tudi v zadevi VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012, je bilo o pravici do pokojnine pravnomočno odločeno in v pravnomočno odločbo je mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Navedena odločba Vrhovnega sodišča RS je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS, saj je bila zoper revizijsko sodbo vložena ustavna pritožba. Ustavno sodišče RS je odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka). Ustavno sodišče RS je sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 410/2011 z dne 8. 12. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje (6. točka izreka).

8. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo je tožena stranka v konkretni zadevi po uradni dolžnosti začela postopek ponovne odmere starostne pokojnine. V postopku je ugotovila, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je tožena stranka ponovno odmerila starostno pokojnino in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje.

9. V zadevi je sporno, ali gre višji znesek starostne pokojnine tožnici šele od 1. 7. 2015 dalje, ali pa bi morala višji znesek starostne pokojnine prejemati že vse od upokojitve dalje in da bi ji v tem primeru bila tožena stranka dolžna izplačati razliko za nazaj, torej vse od 19. 9. 2004 dalje.

10. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je že citirana odločba Ustavnega sodišča RS, ki jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlagalo in uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Ustavno sodišče RS je namreč pri odločanju o vloženi ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 začelo tudi postopek za oceno ustavnosti ZPIZ-1. Že iz revizijske sodbe, kot tudi iz ustavne odločbe izhajajo bistveno enake vsebinske navedbe v zvezi s ponovno odmero pokojnine, kot izhajajo tudi iz predmetne pritožbe. Nenazadnje v postopku v zvezi z ustavno pritožbo, kot tudi v predmetni zadevi, obe stranki zastopa isti pooblaščenec. Ustavnemu sodišču RS se je pri presoji ustavne pritožbe zastavilo vprašanje ustavnosti ZPIZ-1, ker ta ni (več) omogočal ponovne odmere pokojnine. Odprto je bilo torej vprašanje, ali lahko stranka učinkovito uveljavlja svoje pravice v okviru pravnih sredstev, določenih z zakonom. ZPIZ-1 postopek za uveljavljanje in varstvo pravic ureja v 9. delu (249. člen do 264. člen). ZPIZ-2 pa ima postopek urejen v členih od 169 do 184. V obeh predpisih je tudi izrecno določena subsidiarna uporaba splošnih določb Zakona o upravnem postopku (249. člen ZPIZ-1 in 11. člen ZPIZ-2).

11. Ker je bilo tako v zadevi, ki je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS, kot tudi v predmetni zadevi o pokojnini, torej tudi o višini pokojnine že pravnomočno odločeno, je v tako odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom. Kot to ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne določbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe (tako imenovana neprava obnova postopka) v 183. členu. Le ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, zato je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točke odločbe Ustavno sodišče posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ-2 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej, enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče RS je zato odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS.

12. Tožena stranka je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje. Glede na to, da se je postopek začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je namreč v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 (odločba je bila namreč izdana 10. 6. 2015). Da odločba učinkuje le za naprej povsem jasno izhaja iz že omenjene obrazložitve ustavne odločbe. Bistveno pri tem je, da je Ustavno sodišče RS kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določa zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče RS sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Nenazadnje pritožbeno sodišče zgolj še poudarja, da tudi če bi šlo za obnovo postopka, skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkuje tudi odločba, izdana v obnovi postopka.

13. Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja na plačilo prispevkov, nadalje da pri izračunu ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za nakup delnic, glede upoštevanja odločitve Ustavnega sodišča RS iz leta 2002, pa kot je že bilo omenjeno, v bistvu enake navedbe izhajajo iz ustavne pritožbe (točka 2 obrazložitve ustavne pritožbe). Vendar pa glede na vse obrazloženo je Ustavno sodišče RS kot bistveno ugotovilo zgolj, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člena ZPIZ-2. V tem primeru glede na izrek ustavne odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oziroma sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje, torej v konkretni zadevi od 19. 9. 2004 dalje. Po stališču pritožbenega sodišča določba 183. člena ZPIZ-2 tudi ni v neskladju z Ustavo RS. Gre namreč za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da določi, od kdaj naprej učinkuje novo izdana odločba. S tem v zvezi je tudi že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče(6) in sicer, da Ustavno sodišče RS ni neposredno presojalo skladnosti 183. člena ZPIZ-2 z Ustavo RS. Je pa z odločbo U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da določenim zavarovancem (ki jim pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane delnice za notranji odkup) izda nove odločbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Take odločitve gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je tako izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

14. Glede na navedeno torej tudi po stališču pritožbenega sodišča, niti določba 183. člena ZPIZ-2, niti že citirana odločba Ustavnega sodišča RS ne dajeta pravne podlage, da bi novo izdana odločba učinkovala že vse od 19. 9. 2004 dalje in da bi bila torej tožena stranka dolžna tožnici povrniti razliko med že odmerjeno pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino že vse od 19. 9. 2004 dalje.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) odločba, št. U-I-239/2014, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. (2) Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(6) glej sodba VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015.