Jedro

Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S.M. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je 25. 9. 2019 zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je 12. 12. 2018 podal zagovornik obdolženega S.M. To je bilo storjeno s sklepom I K 31307/2018. 2. Zoper sklep se je zagovornik pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter 35. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da nedovoljene dokaze, navedene v zavrnjenem predlogu izloči ali da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja na naslednja dejstva in okoliščine, povezane s samo pritožbo. Na njeni prvi strani je kot izpodbojni razlog izrecno navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je v nadaljevanju niti skozi pritožbeno obrazložitev ni bilo prepoznati. Enako velja za bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih pritožnik zatrjuje na drugi strani pritožbe. Izjema je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je zatrjevana in obrazložena na sedmi strani pritožbe in do katere se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo. Drugič, pritožnik se v pritožbi izrecno osredotoča na odločbo sodišča prve stopnje glede odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Murski Soboti PP 4/2017 z dne 29. 12. 2017 in predloga državnega tožilca za odreditev posebnih preiskovalnih ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP z dne 28. 12. 2017, ne da bi obrazložil, v čem konkretno se odredba in predlog, ki oba glasita na obdolženega D.F., nanašata še na obdolženega S.M. ali vsaj, zakaj je ta obdolženi z odredbo in predlogom povezan. Končno, predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno ter je bilo v posledici pritožbena prizadevanja v zvezi z odločilnimi procesnimi dejstvi ustrezno prilagojeno preizkusiti.

5. Kot rečeno, pritožnik določno in obrazloženo uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi, da so razlogi v sklepu nejasni, saj v nasprotju z navedbo sodišča prve stopnje, izvajanje zasede ni eno od pooblastil, ki jih zakon daje policiji.

6. Kršitve ni. Razlogi, ki se nahajajo v zadnji tretjini 21. točke obrazložitve sklepa so jasni, ker povedo, čemu je sodišče prve stopnje izvajanje zasede štelo za zakonsko dopustno. Ali so ugotovitve sodišča prve stopnje v tej zvezi pravilne oziroma, ali je tolmačenje pooblastil iz 33. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ustrezno pa je predmet pravilne uporabe prava in s tem smiselno izpodbojnega razloga po 4. točki 372. člena ZKP, ki ga pritožnik v takšni obliki ne uveljavlja.

7. Pritožnik v nadaljevanju nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z obrazloženostjo zgornje odredbe in predloga ter vztraja, da iz nobenega ni razvidno, kako je policija prišla do informacij, na podlagi katerih je utemeljevala razloge za sum, medtem ko naknadno sklicevanje na izpovedbo priče M.K. in vloženo kazensko ovadbo za oceno predhodnih ravnanj policije ne zadostuje. Enako velja za informacije, kako so policisti prišli do podatka, da obdolženi D.F. uporablja telefonsko številko 070 306 870, saj se preiskovalni sodnik pri odločanju utemeljenosti predloga državnega tožilca z vsebino uradnega zaznamka z dne 26. 11. 2017 ni mogel seznaniti. Če pa je bil policijski vir anonimen, bi po uveljavljani sodni praksi moral biti predhodno preizkušen, kar iz razlogov v sklepu prav tako ni razvidno, kot ni razvidno, za kakšne vire je v obravnavani zadevi dejansko šlo. Razen tega odredba in predlog nista v zadostni meri obrazložena glede sorazmernosti (nujnosti) ukrepov, saj niso znane podlage za ugotovitev, da so storilci previdni, nezaupljivi in dobro organizirani v združbi. Končno, pritožnik v smislu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da pri postavljanju premičnih (mobilnih) zased s strani policije ne gre za izvajanje pooblastil iz 33. člena ZNPPol, temveč za izvajanje posameznega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, vendar brez ustrezne kazensko procesne podlage oziroma v nasprotju s pogoji iz 149.a in 150. člena ZKP ter posledično s kršitvijo 35. in 37. člena Ustave.

8. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena. To pritožbeno sodišče opozarja, ker po razumljivih razlogih v 10. in 15. točki obrazložitve sklepa izhajajo podlage za presojo utemeljenih razlogov za sum s strani preiskovalnega sodnika in predhodno državnega tožilca, v 12. in 17. točki podlage za ugotovitev o uporabi določene telefonske številke ter v 13. in 16. točki obrazložitve še okoliščine, zaradi katerih dokazov s podobno vsebino, s tako imenovanimi klasičnimi metodami policijskega dela ne bi bilo mogoče dobiti. Na ta način je bilo navedeni zahtevi po obrazloženosti v celoti zadoščeno, saj sta se preiskovalni sodnik in državni tožilec do izpolnjenosti pogojev za uporabo posebnih preiskovalnih ukrepov povsem konkretno ter v ustreznem obsegu opredelila, s čemer sta praktično dokazala, da sta predlog oziroma pobudo vsebinsko (ex post) preizkusila.

9. Glede pravilnosti ugotovljenih dejstev v zvezi z izpolnjenostjo pogojev za uporabo posebnih preiskovalnih ukrepov, pritožbeno sodišče znova napotuje na razumljive razloge v 10. in 15. točki obrazložitve sklepa, po katerih je jasno, da podlage, ki so določale utemeljene razloge za sum niso izvirale iz informacij, pridobljenih s strani t.i. informatorjev, temveč iz informacij, pridobljenih pri splošni policijski dejavnosti s podatkom, da obdolženi D.F. izvršuje kazniva dejanja s področja prepovedanih drog, potem iz lastne zaznave dogajanja pred obdolženčevim prebivališčem ter predhodne obdolženčeve obsojenosti za ista kazniva dejanja ter podobne predhodne obsojenosti domnevnih odjemalcev. Pomeni, da zgornja presoja v nobenem primeru ni bila odvisna od izpovedbe priče M.K. v preiskavi, ki je predkazenskem postopku šele sledila, druga stvar pa je, če so bile podlage, ki so določale utemeljene razloge za sum s pričino izpovedbo potrjene. Še zlasti, ko je sodišče prve stopnje, ki je o predlogu za izločitev dokazov odločalo po preiskavi, pričino izpovedbo uporabilo kot dodatni razlog za ugotovitev o upravičenosti odrejenih oziroma predlaganih posebnih preiskovalnih ukrepov. Enako velja za podatke o klicih očeta A.F. iz naknadno vložene kazenske ovadbe, čeprav se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da manjkajočih dejstev in okoliščin pred izdajo odredbe za izvedbo določenega posebnega preiskovalnega ukrepa, z dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi po njegovi izvedbi ni dovoljeno nadoknaditi. Vendar se kaj takšnega v obravnavanem primeru ni zgodilo, ker je zgornje klice, glede na čas, mogoče povezati s predhodno splošno policijsko dejavnostjo in z verjetnostjo, da je tudi A.F. eden od odjemalcev prepovedane droge, kar vse izhaja iz uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 28. 11. 2017 in 5. 12. 2017, na katera sta se preiskovalni sodnik v odredbi, državni tožilec pa v predlogu izrecno sklicevala.

10. V ostalem se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da policijskega zaznavanja dogajanja pred prebivališčem obdolženega D.F. in postavljanja premičnih zased po vrsti, izvedbi in cilju ne gre izenačevati s tajnim opazovanjem po 149a. členu ZKP ter še, da pri postavljanju zased ni šlo za nič takšnega, kar ne bi bilo s policijskimi pooblastili predpisano. Število policistov in njihova sestava za oceno skladnosti samega ravnanja s pooblastili iz 33. člena ZNPPol nista odločilna, kot ni odločilno, kako natančno ali etimološko pravilno je bilo ravnanje poimenovano. Še zlasti, ker pri sami izvedbi pooblastil ne gre vedno za objekte v mirovanju, če je že prezreti, da seznam pooblastil v navedeni zakonski določbi ni sklenjen in da denimo niti pregleda prevoznega sredstva, potnikov in prtljage iz drugega odstavka 148. člena ZKP, vsaj praviloma ni mogoče opraviti, ne da bi bilo to vozilo predhodno ustavljeno.

11. Glede na obrazloženo, in ker sta navedeni kršitvi 35. in 37. člena Ustave zatrjevani zgolj v posledici kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je o pritožbi zagovornika obdolženega S.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.